Temelj življenja so harmonični odnosi, ki jih gradimo od znotraj navzven (piše Sandi Jug)

4. 5. 2023
Deli
Temelj življenja so harmonični odnosi, ki jih gradimo od znotraj navzven (piše Sandi Jug) (foto: shutterstock)
shutterstock

Ne denar, ne kreativnost, ne zdravje samo po sebi in seveda niti odnosi samodejno ne spodbujajo povezave z lastnim srcem. Le aktivnosti, ki nas neposredno oplajajo v srcu, so izbira, ki je za človeka osmišljajoča.

Družba, zasnovana na srčnih vrednotah

Družbo sestavljamo ljudje in le sprememba v vsakem posamezniku lahko spremeni sliko, ki jo doživljamo v sebi in posledično kažemo navzven kot človeštvo. Jasno se zavedam, da je ključen korak, ki ga kot civilizacija enostavno moramo izvesti, prehod v družbo, osnovano na srčnih kvalitetah. Začenši z vzpostavljanjem visoke stopnje srčne kulture znotraj vsakega posameznika.

Značinosti srčno povezanega človeka

Povezan človek je človek, ki čuti svoje srce. Zato ima lahko občutek za sočloveka in druga bitja. Ne išče težav in nasilja, temveč harmonijo v odnosih in bivanju nasploh. Je bolj prisoten v trenutku in zato bolj pozoren. Je bolj zavezan k iskrenosti in zato bolj pristen. Obenem se ne pusti voditi nobenim ideologijam, ki niso podprte s srčnostjo. Je odgovoren za svoje počutje, psihološko stanje in psihosomatske odzive njegovega telesa. Zaveda se, da je skrb za zdravje primarno v njegovi notranji domeni.

Srčno povezan človek se zaveda svoje primarne odgovornosti, da čuti svoje bitje. In da od tam deluje ter ustvarja. V skladu in z namenom po visoki stopnji srčne povezanosti izbira in vzdržuje odnose s soljudmi. Najvišjo avtoriteto išče znotraj, najde in časti v sebi, v najvišji stopnji povezanosti s svojim srcem. Srce razume kot center bitja, ki čutno povezuje onkraj telesno-prostorske ločenosti, in vnaša v življenje praktično in duhovno modrost, ki temelji na povezanosti. Srčnost si razlagam kot zavestno sposobnost so-čutenja. Ko nekaj povzročimo drugemu bitju, to čutimo skozse.

Ljudje, ki imajo slabo razvito interocepcijo, tj. ne čutijo svojega srca, imajo vselej tudi nizko stopnjo srčnosti. Takšno egocentrično delovanje, ki je žal običajno v naši kulturi, je treba razumeti kot bolezen moderne, na mišljenju in idejah zasnovane družbe z omejeno stopnjo razumevanja. Treba se je zavedati, da takšnih ljudi ne gre obsojati, temveč jim, če že, raje pomagati. Saj so to ljudje z nizko stopnjo ozaveščenosti zaradi pomanjkanja čutnega stika s svojimi srci. V svoji terapevtski praksi namreč še nisem srečal človeka, ki si ne bi v resnici želel biti povezan s srcem.

Srčne izbire

Temelj življenja so harmonični odnosi, ki jih gradimo od znotraj navzven. Začenši z odnosom do svojega srca. In ko se spozabimo, je naša odgovornost do samih sebe, da ga znova in znova spet obujamo. Srčno ozaveščen človek je obenem tudi družbeno odgovoren, saj mu je pristen odnos do sočloveka temelj, ki gradi njegovo okolje. Vse to pa se v povratni zanki vrača nazaj do njega in zato samodejno skrbi za visoko stopnjo srčne kulture.

Današnja kapitalsko usmerjena družba, ki potiska v ospredje vrednote, za katere vsi vemo, da niso v harmoniji s človeškimi bitji, nam povzroča nemalo težav. In prav vsi današnji vodilni filozofi se strinjajo, da sistem, v katerem živimo, ni dober, a žal nimamo boljšega. Zato vizije nove družbe ne vidim v tem, da bi jo osnovali na izbirah in povezovanjih, ki so posledica človeške umske inteligence, temveč da bi črpali iz prepoznavanja in usklajevanja preko že obstoječih srčnih mrež.

Ljudje, ki oplajajo našo povezavo s srcem, so v resnici tako srčna kot logična izbira, ki ne sledi v prvi vrsti inteligenci uma, temveč modrosti srca. Ne denar, ne kreativnost, ne zdravje samo po sebi in seveda niti odnosi samodejno ne spodbujajo povezave z lastnim srcem. Le aktivnosti, ki nas neposredno oplajajo v srcu, so izbira, ki je za človeka osmišljajoča. In tovrstnih izbir je v današnjem svetu bistveno premalo. In ni res, da so srčne izbire nelogične izbire, kot nakazuje prevladujoče mnenje v današnji družbi, ki ni poučena o inteligenci srca. Vse srčne izbire so namreč logične izbire z višjo stopnjo inteligence! A vse logične izbire niso nujno tudi srčne izbire.

Pomanjkanje srčnega kontakta

Pomanjkanje srčnega kontakta v daljših časovnih obdobjih pa nujno privede ljudi in posledično tudi sam sistem do nevzdržnosti in cikličnih streznitvenih zlomov. V tem svetu, s toliko nujnimi in pomembnimi stvarmi za početi, se ljudje zlahka ujamemo v neskončnih seznamih “opravkov”, ki nam povzročajo stres, izgorevalne sindrome, bolezni, depresije ipd.

Vse hitrejši in za marsikoga že skoraj neznosni življenjski tempo pa diši precej močno po strahu pred negotovo prihodnostjo. Zaradi vsega tega in tudi drugih problematik, ki temeljijo na neučinkovitih umskih izbirah, moramo zgraditi nove navade, da ponovno vzpostavimo povezavo s svojimi naravnimi potrebami, kot so zdravo telo in psiha, harmonični razvoj, mir in ljubezen.

Za dosego vsega tega ne vidim druge možnosti kakor to, da kot družba postavimo inteligenco srca na prvo mesto. In od tod naprej spodbujanje k prenosu srčne ozaveščenosti tudi v širšo družbo. Družbo, ki bo sistemsko skrbela za opominjanje k višji stopnji srčnosti, česar danes žal še ni mogoče opaziti v dovoljšni meri.

Tudi novodobno religijo (re-ligare; ponovno povezati) v osnovi razumem kot povezavo uma s srcem in periferije z izvorom, kjer se najbolj sveto nahaja v notranjosti človeka. Kjer so templji, cerkve, mošeje in oltarji, sveti prostori, kjer slavimo najsvetejše, sam čudež življenja, ki sveti in odzvanja v naših srcih. Iz centra, od koder izviramo in kjer smo si vsi enaki, smo samodejno povezani – tudi onkraj perifernih različnosti in morebitnih nasprotij v telesnih, psiholoških in paradigmatskih kompleksnostih življenjskega izraza.

Čaščenje src in svetosti življenja, ki iz njih izvira, je zato zame edina smiselna usmeritev tudi v duhovnem in religioznem smislu. Nova, na srčnih temeljih zasnovana družba potrebuje zdrave gradnike, tj. srčno ozaveščene ljudi, z jasnimi in neomajnimi vrednotami, ki v prvi vrsti stremijo k visoki stopnji srčne povezanosti posameznika. In od tod naprej zavezanosti k skrbi za srčno povezanost bližnjih ljudi.

Začenši v osnovni celici, v naši družini, in nato še v prijateljskih krogih, na delovnih mestih in drugod. “Zaupaj srcu, sledi srcu, govori in deluj iz srca,” niso le abstraktne in neuporabne novodobne floskule, temveč dandanes znanstveno podprte usmeritve, ki človeka plemenitijo od znotraj navzven. Saj srčen človek je plemenit človek, ki razmišlja, govori, se obnaša in deluje v skladu z visoko stopnjo srčne ozaveščenosti. Ta pa nas čutno opominja, da smo vsi del enega bitja, kar vnaša med ljudi sočutje in iz njega harmonijo sobivanja. Povezanost mišljenja s srcem in odločanje, ki temelji na visoki stopnji harmonije med njima, je primaren izziv, ki se mu vsi preostali cilji prilagajajo.

Stare navade izbiranja in sledenja življenjskim potem za vsako ceno; takšnim potem, ki v sebi nimajo srca, človeku prinašajo notranjo razcepljenost in na zunaj družbeno razdvojenost. Slabo počutje, duševno stanje, kjer prevladuje nesreča in nezadovoljstvo, ter nizka stopnja ozaveščenosti so posledice notranjih nastavitev in odnosnih dinamik, ki ne upoštevajo srca kot življenjskega vodila. Z usmeritvijo, da bomo ljudje sposobni zavestnega preskoka iz glave v srčno zavest ne le občasno in ne le individualno, temveč tudi globalno kot družba, se vam zahvaljujem za branje.

SANDI JUG, terapevt, predavatelj, raziskovalec, avtor knjige BITJE – Temelji srčne ozaveščenosti

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja