Preberite si izjavo Tilena Recka, predsednika Društva Altra, organizacije, ki že več kot trideset let deluje na področju duševnega zdravja v skupnosti, z osebami, ki imajo dolgotrajne, hudo ponavljajoče se težave v duševnem zdravju.
"Naši uporabniki ne debatirajo o strokovnih vsebinah zakona, njim je pomembno le eno: da vsi dobijo pomoč in da je ta pomoč hitra in učinkovita, ne glede na to, kdo jo izvaja. Pred vami je odločitev, ki ni majhna: zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Ta zakon ni le korak naprej – je nujen preobrat, ki lahko reši življenja, zmanjša trpljenje in odpravi dolgotrajno socialno izključenost tistih, ki si zdaj psihoterapije ne morejo privoščiti ali je v javnem sistemu ne dosežejo."
Stanje v praksi
V naših programih delamo z ljudmi, ki so že več let ali desetletja zapleteni v sistem duševnega zdravja. Velik del naših uporabnikov ima ponavljajoče se, včasih kronične težave, ki jih spremljajo socialna izolacija, revščina, stigmatizacija in visoka odvisnost od drugih.
Kot sem že večkrat povedal – pot naših uporabnikov je pogosto pot zdravil, medikalizacije. Tablete so sicer v določenih primerih nujne, toda same po sebi ne zadoščajo in samo ta pot ni primerna.Iz naših izkušenj moramo potrditi: obravnava, ki temelji le na medikaciji, brez dostopa do kakovostne in dolgotrajne psihoterapije, pušča ljudi v začaranem krogu – brez pravega okrevanja, brez občutka nadzora nad lastnim življenjem, brez možnosti, da se iz zanke bolniških izkušenj premaknejo proti samostojnosti in smiselni vključenosti v družbo.
Na društvu sodelujemo z vsemi akterji duševnega zdravja, tudi psihoterapevti, ampak se moramo kot zagovornik v praksi prebijati skozi močvirje in raziskovati, ker naši uporabniki ne zmorejo sami preceniti, kdo je res usposobljen psihoterapevt. Če tega zakona ne bo, bo v Sloveniji še vedno vladal kaos že glede izbire tovrstne pomoči.
Hkrati pa nimamo veliko opravka s poklicnimi psihoterapevti, ker je te storitve do zdaj bilo vedno potrebno plačati in naši uporabniki si tega žal ne morejo privoščiti. Če je nekdo invalidsko upokojen, brezposeln ali na minimalcu, si tega ne more privoščiti. Zato pozdravljam zakon, ki bo prinesel večjo dostopnost in brezplačno možnost poklicne psihoterapije. Če zakona ne bo, bo psihoterapija še vedno na voljo samo tistim, ki jo lahko plačajo in s tem tudi luksuz in privilegij peščice.
Zato tudi mi menimo, da je duševno zdravje pravica vseh, najprej pa moramo poskrbeti za najbolj ranljive. Zato je je vaš glas za zakon v resnici glas za:
- Dostopnost za najranljivejše -namesto zasebnih privilegijev
Naše izkušnje kažejo, da so dolgotrajno izključene osebe – tisti z najkompleksnejšimi potrebami – tisti, ki sistemsko ostajajo brez ustrezne pomoči. Z zakonom lahko zagotovimo, da psihoterapija ni privilegij zasebnega trga, ampak možnost v javnem sistemu. - Kakovost, strokovnost in varnost – namesto aktualnega kaosa
Zakon prinaša možnost standardizacije – določitve kriterijev, nadzor, regulacijo. To pomeni, da bodo psihoterapevti legitimni, usposobljeni in dostopni uporabnikom, ki jih danes morda obravnava le formalna diagnostika in kratki psihiatrični pregledi. Z nadzorom bodo uporabniki prvič pridobili varnost izbire namesto zmede. - Prevencija ponovnih kriz – namesto katastrofalnih ponavljanj
Psihoterapija zmanjšuje možnost ponovnih hospitalizacij, ponovnih kriz. Dolgoročno to lahko pomeni manj stroškov za zdravstveni sistem, manj izgubljenih življenj in večjo stabilnost uporabnikov. - Enakost in pravičnost – namesto privilegija bogatih
Če želimo družbo, v kateri vsakdo šteje, moramo skrbeti tudi za duševno zdravje. Zakon pomeni korak k enakim možnostim: da tisti, ki nimajo finančnih sredstev, ne bodo izključeni iz dostopa do temeljne terapevtske podpore.
V tem trenutku stojimo pred prelomnim trenutkom.
Društvo Altra in naše uporabnice in uporabniki ne pričakujemo le zakonske rešitve – pričakujemo konkretno spremembo, ki bo resnično delovala v korist ljudi, za katere je ta zakon pisan.
Kot sem že povedal v javni razpravi: nesprejetje zakona lahko pusti naše skupnosti v nevarnosti, da ostanejo brez jasnih možnosti, brez nadzora, z nejasnimi izbirami, sredi kaosa, ki so ga do zdaj tolerirale vse vlade.
Zato vas pozivam – naša naloga kot družba je, da damo glas tistim, ki so bili pogosto tiho, zapostavljeni, odrinjeni. Da zagotovimo, da psihoterapevtske storitve niso privilegij, temveč pravica. Da ustvarimo sistem, v katerem je človek – ne diagnoza – v središču.
Podprite Zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Podprite dostopnost, kakovost in pravičnost. Podprite ljudi, ki si vsak dan želijo možnosti, da jih kdo sliši – ne le pregleda, ne le diagnosticira, ampak posluša in razume.Hvala vam za vašo odgovornost, pogum in vizijo – za družbo, ki ne zapusti nikogar, tudi tistih, ki si morda ne želijo biti pozabljeni.
Tilen Recko
