V novi oddaji Sensa pogovori smo tokrat gostili svetovnega popotnika, velikega človekoljuba, aktivista in dobrodelnika Toma Križnarja. Pogovor je nastal v čarobni atmosferi slovenskega Krasa.
Nekaj Tomovih razmišljanj, ki jih je delil v pogovoru z voditeljico Marjano Lavrič:
Našel sem fizično ljubezen; našel sem ljubezen do ženske, do otroka. Tega, kar nisem našel, pa je ljubezen do vsega, kar je. Tega se še vedno učim.
Bil sem diplomiran ekonomist in končal sem prvo stopnjo strojništva in kot tak sem bil zelo uporaben za menedžerja, ki ima nekaj tehničnega znanja in nekaj ekonomskega. Kot takega so me tudi v Iskri nastavili, da bom neke vrste deklica za vse. Vendar tam nisem našel ljubezni.
Nekaj časa sem zelo trpel. Videl sem, da se vse sesuva, kar sem bil naučen spoštovati in imeti rad. Nisem hotel samo pobegniti, hotel sem tudi nekaj dati od sebe. Zdelo se mi je, da me kličejo begunci, ljudje v begunskih taboriščih, ki so praktično na odpadu. Nikoli me ni zanimalo delati za denar, hotel sem biti koristen.
Šli smo na različne konce sveta, ker nismo hoteli moriti. Nisem si mogel zamisliti, da bom moral streljati in pobijati druge ljudi. Že trakrat sem iz študija budizma in drugih, bolj z umom ukvarjajočih se tradicij, vedel, da je vse v glavi.
Kaj ostane na koncu? Spomin bo šel. Srce ti ostane. S srcem se držiš na vesolje, s srcem se držiš na naravo, na soljudi.
Zanimivo je, da smo na terorizem kar pozabili. Kako pa to? Kje so zdaj vsi teroristi, ki smo jih prej imeli za vzbujanje naše nevroze, naših strahov. Ali jih ni več? Kaj se je zgodilo? ... Strah se je vedno uporabljal za obvaldovanje množic.
Tehnologija omogoča, da nam zdaj popolnoma zasedejo um, možgane z vsebinami, s katerimi hočejo, da se mi z njimi ukvarjamo. In tako ostajamo brez mnogih informacij, ki pa so veliko bolj pomembne za nadalnji razvoj človeštva.
Sočutje je stranski produkt evolucije. Ni bilo izumljeno v zahodni kulturi. Omogočilo je preživetje ljudem. Tudi živali so sočutne. Brez sočutja nam grozi propad. Pobili se bomo sami med sabo. Z razčlovečevanjem, materializacijo samih sebe, z robotizacijo se bo izgubilo lepilo med nami. Na koncu bodo samo še sužnji, ki bodo ubili sužnja s sužnjem. To je taktika, ki že danes prevladuje, sploh v tretjem svetu, kjer so naravni viri, za katere se tepejo tuji gospodarji, in domačine uporabljajo za to, da drug drugega pobijajo. Na tem je narejen naš prestiž, naše udobje.
V Afriki se virus ne prime. Afričani ne zganjajo takšne evforije zaradi virusa.
Samo še v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu obstaja lepra (gobavost), nikjer drugje, ker povsod WHO lahko pride in dobavi zdravila, ki so čisto navadni antibiotiki. Tukaj pa ravno zaradi vojne za naravne vire, ki jo cel svet tolerira, agencije ZN ne morejo zraven. Trdijo, da ne morejo priti zraven. Ne vem, zakaj midva z ženo Bojano lahko, - oziroma vem, zakaj midva lahko - ker veva, kaj tam umira in kaj bo svet izgubil s tem.
Bojijo se narediti to, kar je njihova misija. V 48 urah bi morali biti tam, tako imajo zapisano v statutu. Strokovnjaki bi morali v 48 urah začeti zdraviti gobavost. V svetu, kakršen je, za to ne bo odgovarjal nihče. Zato sva z Bojano sama začela akcijo in pridobila skrivno katoliško bolnico v Nubskih gorah, ki jo vodi armenski zdravnik - kirurg, kjer so del te bolnice Franje, ki je bila pogosto bombardirana, namenili za leprozorij, in sam zdravnik zna pridobiti zdravila po svojih skrivnih kanalih, da se je zdaj lahko začelo zdravljenje. Kar midva še počneva je, da vozimo ljudi, ki živi trohnijo, z vrhov gora v to skrito bolnico, iz katere po enem letu prvi že odhajajo domov. O tem zdaj pripravljamo dokumentarni film, da bi pokazali, da se da, če hočeš. Samo ne smeš biti birokrat.
Vabljeni k ogledu!
Oglejte si še prvo oddajo Sensa pogovori, v kateri smo gostili Majo Megla, avtorico knjižne uspešnice Stres, kuga sodobnega časa in nedavno izdane nove knjige Smem biti to, kar sem.
