Se travme prenašajo preko DNK zapisa?

Epigenetika je ugotovila, da se travme skozi generacije ne prenašajo le preko obnašanj in vzorcev razmišljanja, temveč tudi preko DNK zapisa.

Se travme prenašajo preko DNK zapisa? (foto: Unsplash.com) Unsplash.com
23. 6. 2019

Gre za spoznanje, ki verjetno v človeštvu še zdaleč ni novo, a je bilo pozabljeno in ima ogromen vpliv in posledica na človeka.

Pri tej ugotovitvi se vprašamo: Kaj smo podedovali od svojih staršev in prejšnih generacij ter kaj prenašamo naprej na naše otroke? Kako se naučiti opuščanja travm, preden jih prenesemo na naslednje generacije?

Včasih je veljalo, da so geni nespremenljivi, da ne moramo ničesar storiti, da bi jih spremenili, danes to ne velja več. Čeprav prenesemo na svoje potomce enake kromosome, se kvaliteta le teh lahko spreminja glede na naše življenje in odločitve, ki jih sprejemamo.

Težava pa je predvsem v tem, da se večinoma ne sprašujemo, kaj prenašamo naprej. Ali se bodoči starši sprašujejo o tem, kakšne travme nosijo v sebi, katere bodo prenesli na svoje otroke? Bi bilo zato odgovorno, da vsak starš, preden se odloči za otrok, najprej odpravi svoje travme kolikor zmore? Verjetno. Seveda vsak dela po svojih najboljših močeh. Vsi se učimo skozi celo življenje in počasi napredujemo, korak za korakom. A kot človeška rasa se lahko razvijamo le, če smo zavestni in ne ignorantski. K sreči tudi epigentika skrbi, da ljudje vedno bolj razumejo, da naše življenje vpliva tudi na naše naslednike.

Travme lahko ustvarijo tudi najmanjše stvari kot denimo izkušnje iz otroštva, ko so smejali našemo vprašanju, ko so nas kregali ali zmerjali. Da ne govorimo o travmatičnih izkušnjah vojn, izkoriščevanj, genocida in nasilja. Vključujejo lahko vse mogoče trenutke bolečine in tragedij, od tistih, ki se zdijo nedolžna do bolj opaznih grozot, ki so se dogajale nam ali našim prednikom.Gre za dogodke, ki so lahko že davno mimo in pozabljeni. A odtisi ostajajo dokler jih ne razrešimo in odpustimo. Soočimo se z njimi tako, da si jih priznamo, govorimo o njih in jih sprostimo. Ko čutimo, da so resnično odšle, ob spominu na neljub dogodek ne čutimo slabih občutkov, takrat vemo, da smo se jih rešili. So trdovratne. Včasih potrebujemo pomoč

Fizični trenutek travme se je morda končal že davno nazaj, a emocionalni se še ni končal. Čaka, da se spopademo z njim, saj se takrat nismo zmogli ali znali. Dovoliti bolečini, da odide, namesto, da jo poskušamo ustaviti, je način, da se odrešimo travme. Vendar moramo paziti, da se ne zapletemo ponovno v bolečino. Sprejmemo jo in jo odpustimo, da odide.

Najhuje pri tem je, da gredo nepozdravljene travme iz generacije v generacijo. In tako lahko otroci nosijo travme svojih starih staršev, katerih se ne zavedajo.

Dobra novice pa je, da lahko svoje genske strukture uredimo z zdavimi odločitvami – se izogibamo zunanjim strupom iz okolj, kot tudi emocionalnim strupom in stresom. Geni so namreč živi in se odzivajo na okolje, tako kot mi.

Vir: sott.net