Če je duša dobra, zakaj potem obstajajo slabi ljudje?

Kaj je zavest in kaj sploh pomeni biti zavesten?

Zavest je zame druga beseda za opis obstajanja, neskončnosti, najvišjega duha ali izvor boga. Zavest je edina stvar, ki nenehno obstaja, nima oblike, nima izkušnje, nima občutka, ima pa znanje; je vsevedna in v tem je njena moč. Biti zavesten preprosto pomeni, da se zavedamo realnosti, da npr. pada dež. Obstajata dva tipa zavedanja, subjektivno in objektivno. Zavedamo se čustev, misli, temperature, vremena, političnih razmer. Če lahko zaznavamo in razmišljamo o nečem, se tega sicer zavedamo, a to zavedanje ni neskončno. Pravo zavedanje je zavedanje samega sebe, ko v trenutku opazovanja nekega objekta naša pozornost miruje znotraj našega notranjega opazovalca. Ko delam z ljudmi, jih vprašam: “Če izgubiš vid, ali še vedno obstajaš? Da, kaj pa, če izgubiš nos, ali tudi še obstajaš? Seveda. Kaj pa okus? Ravno tako. Če izgubiš še tip in nazadnje sluh, ali obstajaš? Da, obstajaš.”Četudi umaknete vse čute, še vedno ostane zavedanje – temu pravimo samozavedanje in v tem stanju lahko obmirujete.

Kaj se zgodi z nami, ko postanemo zavestni?

Takrat se življenje spremeni v celoti, saj fokus prestaviš nase in na svoje zaznavanje. Zavedaš se, da obstaja nekdo, ki se zaveda, in da obstaja objekt, katerega se zaveda. Objekt ni tako pomemben, ker se ves čas spreminja, je prehodne narave. Zato raje mirujem v tem, kar je nenehno tukaj, tako zjutraj kot zvečer, ali pa ko sem žalosten, jezen, radosten, zaljubljen. Ko to spoznate, ste na pravi poti.

 

Kako naj počivamo oz. obstanemo v tem stanju samozavedanja, ko se nam pa v umu nenehno pojavljajo misli?

Misli bodo v um prihajale ves čas. Omogočajo ti, da pokažeš, da veš, kaj je tvoja prioriteta, zakaj si tu, kaj je tvoj namen.

Zakaj smo tukaj?

Tukaj si, da potrdiš, izražaš in izkazuješ to, kar si. Ali lahko to izkazuješ, če nimaš izziva, če ni ničesar, kar bi izzivalo potrebo po izkazovanju tvoje realnosti? Zakaj si potem sploh prišel na Zemljo? Tukaj si potreben, da izkažeš moč duha, da svet postane dokaz prave realnosti, ne da se odzivaš na 'ušivo' realnost in bežiš. Seveda ima tudi umik svoj namen. Omogoča nam, da se identificiramo s tem, kar v resnici smo, to pa ni osebnost.

Zakaj je tako pomembno biti zavesten?

Če radi trpite, če ste radi depresivni, brez moči, se počutite žrtev, bolne, revne, neizpolnjene, nesrečne, razočarane, potem vam ni treba biti zavesten. Kar nadaljujte svoje življenje, saj je življenje vaše. Vendar bi želel, da bi bili zavestni, saj boste imeli drugačno vibracijo, ki bo pripomogla k višjemu elektromagnetnemu spektru civilizacije. Če na to dejstvo pogledam povsem sebično, bo vsaka nova zavestna oseba zmanjšala gostoto polja in zaradi tega bo moje življenje lažje in počutil se bom prijetneje. Ko si zavesten, si prenehaš škoditi in začneš uporabljati vsemogočnost svojega vira, posledično pa vse postane lažje. Dejansko za doseganje ciljev uporabite manj časa in manj energije. Boste pa tudi bolj zdravi, kar seveda ne pomeni, da ne morete več zboleti. Bolezni bodo drugačne, z drugačnim trajanjem, poškodbe pa se bodo celile hitreje. Na bolezen boste gledali kot na sporočilo, in ko bo sporočilo sprejeto, bo tudi bolezen odšla. Vse boste videli kot znamenja, sporočila, vodstvo in živeli boste čarobnost življenja. S tem ne boste prekršili nobenih fizikalnih zakonov, presegli pa boste človeško razumevanje fizike.

Kaj konkretno mislite s tem, da bomo presegli človeško razumevanje fizike?

Uporabljali boste univerzalne zakone. Predstavljajte si, da ne poznate zakona gravitacije, hodite po gori in pridete do prepada, mislite, da boste poleteli, a padete v prepad. Ko ste zavestni, se zavedate zakonov in ne delate nespametnih stvari. V vesolju je veliko zakonov, ki delujejo ne glede na to, ali so vam všeč ali ne, ali o njih kaj veste ali ne; ko ste zavestni, se jih zavedate in ne delate ničesar, kar bi vas poškodovalo.

Pod kakšnim pogojem bi bilo mogoče zaobiti npr. zakon gravitacije, ki nam onemogoča letenje brez naprav?

Če je tvoja pozornost v nižjem umu, telo ne more leteti, ker nižji um deluje na podlagi zakonov, ki so prisotni tukaj. Obstajajo tudi drugi zakoni, ki so večji od zakona gravitacije, in če deluješ na njihovi osnovi, potem ni razloga, da ne bi letel. Odvisno je torej od tega, s katerimi zakoni se uskladiš in kje je tvoj fokus. Moj mojster Sai Baba je to lahko naredil. Zame v tem trenutku to ni nekaj, čemur bi želel posvečati pozornost. To seveda ne pomeni, da si ne želim leteti, saj v sanjah v tem neizmerno uživam, ampak to ni področje mojega fokusa. Ostajam tukaj, kjer sta moj talent in moja vloga.

 

Kaj je duša?

Nanjo gledam kot na individualizirano obliko univerzalnega duha, kot val v oceanu. Imamo ocean in imamo val. Val ni ločen od oceana, ni drugačen od njega, ne more ga zapustiti in niti se ne more v njem izgubiti. Preprosto povedano, je val samo ocean, ki privzame obliko vala. Na morju je milijone valov in obstaja milijone duš, ki so zgolj vibracija v tem univerzalnem duhu. Duša nato privzame obliko, ki jo imenujemo človek, lev, slon, miš, zvezda, planet oz. ima na voljo na milijone oblik živih bitij z večjo ali manjšo stopnjo samozavedanja. Če govorimo o človeku, njegova duša ni ločena od oceana. Samo prevzel je neko začasno obliko, prek katere deluje, se izraža in ima izkušnje. Vse pridobljene izkušnje in spoznanja se direktno prenesejo v ocean in tako morje ve, kaj se dogaja z vsakim valom.

Ali duša obstaja na več ravneh hkrati?

Obstajajo nivoji delitve. Razsvetljeni mojstri govorijo, da se univerzalni duh razdeli na 9 delov, ki se nato spet delijo na 9 poddelov itd. Tako dobimo 9 nivojev deljenja na 9 delov. Eden izmed teh je v tem individualnem telesu. To pomeni, da v tem trenutku živim v 9 telesih oz. oblikah in ena izmed njih je Ivan. Enkrat sem iz radovednosti povabil vse svoje oblike, vse večdimenzionalne jaze, da stopijo pred mene, da vidim, v katerih oblikah živim. Izkušnja je bila zanimiva, nekatere oblike so bile ogromne, druge majhne, tretje so bile videti kot kup blata in spet druge so bile resnično lepe. Predvsem je bilo zanimivo videti, kako moj individualni val na sebi nosi manjše valove, torej mene, in vse druge oblike, skozi katere se duša izraža. Dobra prispodoba so prsti na roki, ki so med seboj povezani v dlan. Duše so v telesih ravno tako povezane, kot so dlani povezane z nečim večjim, v tem primeru s trupom, in potem po nivojih višje in višje. Delitev se nadaljuje, dokler ne prideš do točke, ko je vse eno in ni več deljenja oz. povezave v višji nivo. 

Torej smo vsi eno?

S tega stališča je to res. Tako kot sta, ker pripadata enemu telesu, palec na desni roki in mezinec na levi nogi eno. Zato lahko rečemo, da so vsi ljudje na Zemlji eno, ker ko gremo po nivojih dovolj visoko, pridemo do točke, ki je naš skupni izvor. 

Kako je potem duša individualna in kakšno vlogo ima um?

Duša ali individualna zavest, ki stoji za njo, je del univerzalne zavesti in od nje ni ločena. Izraz individualna zavest uporabljamo, ko mislimo na val, na obliko, ki jo zavzame ocean. Ocean, ki je prevzel neko obliko za izkušanje sveta, uporablja orodje, ki ga imenujemo um. Ta svet tako ne more obstajati brez uma, ki je temelj vesolja. Imamo duha in imamo um. Um je energija, energija ustvarja prostor ter oblike, na koncu dobimo materijo. Torej duša je duh, ki prek uma izkuša to realnost. 

Kako poteka komunikacija med umom in dušo?

To je kar težko razložiti. Duša uporablja um zato, da zaznava, deluje, razmišlja, čuti. Večina ljudi verjame, da so um, ker so pozabili, kdo so. Identificirali so se z orodjem; podobno kot bi po večurni vožnji pozabili, da smo človek, in začeli verjeti, da smo avtomobil. Tako neumno in smešno je to! Naše identificiranje z umom in telesom je tako močno, da smo pozabili, da sta nam dana le v uporabo. Pogosto to razložim z metaforo mobilnega telefona. Mobilni telefon ima strojno opremo, pri človeku je strojna oprema fizično telo. Ima ekran, ki so npr. oči, procesor, ki predstavlja možgane, baterijo, ki je srce, in kri, ter operacijski sistem Android, Microsoft ali iOs, ki je v tvojem primeru um. Um sam po sebi ne deluje, potrebuje uporabnika. Uporabnik človeškega telesa in uma je duša. Odnos med umom in dušo je tak, kot je odnos med menoj in mojim telefonom. Kaj pa komunikacija med dušami? Duše lahko za medsebojno komunikacijo uporabljajo telefon, lahko pa komunicirajo tudi direktno. Zamislite si, da se dve duši pogovarjata prek telesa s pomočjo video klica. S časom pozabita, da sta človek, in se identificirata s telefonom, ki ga uporabljata za opravljanje vsega, kar počneta. In potem se pojavi nekdo, ki jima pove, da nista telefon, temveč njegova uporabnika. Ljudem večkrat povem: “Ti nisi um, telo, oseba, ti si uporabnik, duša, ki stoji za vsem tem.” Telo seveda potrebuješ, da lahko deluješ v tem okolju, tako kot potrebuješ telefon, da pokličeš nekoga, ki je v drugi državi ali mestu. Imaš pa tudi možnost, da ga obiščeš, tako kot se lahko duši pogovarjata na dušnem nivoju. 

Če je duša dobra, zakaj potem obstajajo slabi ljudje?

Ljudje se identificirajo z umom, ki ni ne dober ne slab. Živimo v svetu nasprotij, da bi potrdili in izrazili svojo božansko naravo, kvaliteto duha torej. Vendar pa ni dovolj, da duh zgolj ve, da je ljubezen. Kaj to sploh pomeni? Če samo vem, da sem ljubezen, mir, radost, kaj naj s tem naredim, čemu je to namenjeno? Za realizacijo sebe potrebuješ tri stvari: znanje, potem izkušnjo, ki jo lahko imaš le v svetu, in občutek, ki ga lahko dobiš le prek telesa. Ko povežeš znanje o tem, da si ljubezen, z izkušnjo, ki je izraz ljubezni, in z občutkom, potem si sam sebe uresničil kot ljubezen in si kot duh potešen. To velja za vse. Predstavljaj si, da je duh bele barve in pride v svet, kjer je vse belo … kje je izkušnja, kje je občutek? Dejansko ne more ničesar ločiti, ker je vse belo! Da bi se duh izkušal kot bel, mora ustvariti nekaj, kar ni belo. In šele ko npr. vidi rdečo barvo, ugotovi, kaj pomeni biti bel! Enako je z ljubeznijo, mirom, radostjo in dobroto. Če bi prišli v svet, kjer bi obstajal samo mir, kako bi se lahko zavedali izkušnje miru? Za mir ne bi imeli besede in ne bi vedeli, da sploh obstaja. Konflikt nam torej daje priložnost, da izkusimo mir in ga potem izražamo.

Potem zlo, tema, negativnost v resnici ne obstajajo?

Tako je, zlo v resnici ne obstaja in enako je z jezo in temo, vse to je zgolj odsotnost svetlobe. Tema ni nekaj, kar lahko ustvarimo. Ali obstaja tovarna za proizvodnjo teme? Obstaja pa tovarna, ki proizvaja svetlobo, luč, imenujemo jo elektrarna. Imamo stikalo za luč, nimamo pa stikala za temo. Tema je preprosto odsotnost luči. Zlo je odsotnost dobrega, in čeprav ga lahko zaznamo, pademo vanj, se poškodujemo, ne obstaja. Torej, kaj je rešitev za luknjo v cesti? Zapolniti jo moramo z zemljo, cementom in asfaltom. Ko vidite zlo, ste vi material, s katerim se lahko zapolni ta luknja. Če sem ljubezen ali dobrota, se zahvalim Gospodu, da mi je podaril luknjo, ki jo lahko zapolnim, da s samim seboj zapolnim praznino. Obstoj zla ali slabega vidim kot del teatra. Zame je to dogodivščina, za številne ljudi pa drama. 

Katere duše prevzamejo vloge negativcev? Ali imajo slabo vest?

Duša, ki igra vlogo zla, je moj partner in druga drugo potrebujeva, da demonstrirava, kdo sva. Sodelovanje je izpolnjeno, ko spoznava, kdo sva. Zlo vidi dobro in ima izkušnjo dobrega, dobro vidi zlo in ima izkušnjo dobrega, oba imata izkušnjo dobrega, za kar sta potrebovala nasprotje. Zlobna duša se na neki način žrtvuje s tem, ko v filmu prevzame vlogo negativca. Na žalost je teh igralcev precej, a nekdo mora v tem življenju odigrati to vlogo. O tem sem prepričan, vedenje črpam iz lastnih spominov na vloge, ki sem jih sam odigral, ki tudi približno niso bile angelske. Zaradi tega bi lahko imel neskončno slabo vest, a vendar se ne počutim krivega, kajti igral sem zgolj vlogo v božanski drami. Seveda to ni nekaj, v čemer bi užival, razumem, da tega ne bi smel početi, in zaradi izkušnje, ki jo imam, tega ne počnem več.

Kako se spopasti s slabim oz. negativnim? Ko se srečata zlo in dobro, ali lahko zmaga zlo?

Moja mantra je: moč univerzalne inteligence znotraj mene je večja kot katerakoli ovira pred menoj. Ko srečam problem, čustvo, človeka, ki me ovira, moti ali nadleguje, je moja edina odločitev, da predam problem Stvarniku. Zakaj bi me moralo skrbeti? Kdo lahko premaga mojega Stvarnika? Njegova moč v meni je večja kot ovira pred menoj. Če čutim jezo, mi bo prinesel mir, če čutim strah, mi bo prinesel varnost, moč in ljubezen, če čutim žalost, mi bo prinesel radost, če čutim pomanjkanje, mi bo prinesel bogastvo. Vsak problem preprosto soočim z močjo božje sile in prepustim, da se on ukvarja s tem. Sam nisem sposoben zapolniti luknje v cesti, moj resnični jaz pa jo lahko.

Potem je strah, da bi se nam zgodilo kaj slabega, v resnici odveč?

Ljudje mi velikokrat rečejo, da je na svetu ogromno gorja in da ne morejo kar zaupati vsem ljudem, pa čeprav Bog pravi, da bi morali zaupati in verjeti v dobro ljudi. Na to jim odgovorim z vprašanjem, ali so krokodili zlobni, če greš plavat z njimi? Niso zlobni, vendar te bodo vseeno požrli. Tudi drugi ljudje niso zlobni, ampak zgolj počnejo določene stvari, in zato ne hodite tja, kjer obstaja verjetnost, da boste poškodovani ali celo ubiti. Četudi je vse od Boga, krokodil nima sposobnosti izključevanja in vas bo vseeno požrl. Ne bodite neumni in naivni. Če pa že greste plavat s krokodili, se zaščitite. Potem me vprašajo, zakaj se je treba zaščititi, če pravim, da Bog skrbi zame? Zato, ker me zjutraj Bog ne bo oblekel, mi je pa v ta namen podaril roke in zmožnost, da to naredim sam. Če lahko v 30 sekundah prikličem svetlobo in energijo, ki bo okoli mene ustvarila zlato jajce, v katerem bom čez dan varen, zakaj ne bi tega naredil? Vedno je poskrbljeno za nas, še zlasti ko smo nepozorni. Vseeno pa opravite svoj del. Jaz okrog sebe postavim zaščito, vesolje pa poskrbi, da bo delovala in me ščitila. Žal smo ljudje leni, da bi naredili en sam korak, pa čeprav jih potem vesolje naredi sto.

Spraševal je: Uroš Brezavšček

Članek je bil objavljen v reviji Sensa April Maj 2018

Preberite še: 

• Pomembno je, da se na odnose naučimo gledati z duhovnimi očmi
• Moč znotraj mene je večja kot kakršnekoli ovire pred menoj!
   

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja