Predstavljajte si delovno okolje, v katerem računalniški sistemi analizirajo podatke, pripravljajo poročila, ocenjujejo uspešnost zaposlenih in predlagajo poslovne odločitve. Sestanki so krajši, procesi hitrejši, napake redkejše. Produktivnost raste. Vse deluje skoraj brezhibno.
Toda nekje med algoritmi, kazalniki uspešnosti in nenehnimi optimizacijami se pojavi vprašanje, na katero nobena preglednica ne zna zadovoljivo odgovoriti: kako se v takšnem svetu počuti človek?
Na nedavnem predavanju o prihodnosti dela na Gospodarski zbornici Slovenije so se srečali ekonomski, pravni in tehnološki pogledi na spremembe, ki že preoblikujejo naše delovno življenje. Govorili smo o produktivnosti, dodani vrednosti, socialnem dialogu, delovnopravnih izzivih in umetni inteligenci. Številke so bile zgovorne, napovedi ambiciozne. Sama pa sem ob njih razmišljala predvsem o človeku, ki ga za številkami pogosto a priori ne vidimo. O njegovih strahovih, pričakovanjih, notranjih protislovjih in potrebi, da njegovo delo, prispevek in trud nekaj pomenijo.
Ali bomo v prihodnosti delali manj in živeli bolje? Ali pa bomo zaradi vse večje tehnološke učinkovitosti postajali zgolj hitrejši, prilagodljivejši in predvsem zamenljivi?
Poklici, ki jih včeraj še nismo poznali
Ob vsakem tehnološkem preobratu se pojavi strah pred izginjanjem poklicev. Toda zgodovina dela nas uči, da tehnološke spremembe ne pomenijo zgolj nadomeščanja obstoječih nalog, temveč tudi nastajanje novih oblik dela, potreb in zahtev. To seveda ne zagotavlja, da bodo nova delovna mesta nastajala tam, kjer bodo stara izginjala, niti da bodo ljudje brez težav prehajali med njimi.
V prihodnjih letih lahko pričakujemo nadaljnji razvoj poklicev, kot so inženirji strojnega učenja, arhitekti avtomatiziranih procesov, strokovnjaki za robotiko in oblikovalci sodelovanja med človekom in umetno inteligenco. Ob njih se že uveljavljajo revizorji algoritmov, strokovnjaki za pravičnost umetnointeligenčnih sistemov, svetovalci za etično uporabo UI, ocenjevalci algoritmičnih tveganj in strokovnjaki za razložljivost modelov.
Posebej zanimive so vloge, ki povezujejo tehnologijo in človekovo doživljanje: strokovnjaki za digitalno dobrobit, svetovalci za tehnološke prehode, mentorji digitalnih kompetenc in oblikovalci varnega sodelovanja med zaposlenimi in inteligentnimi sistemi. Nekatere od teh vlog so že samostojni poklici, druge specializacije obstoječih strok, tretje pa razvojne možnosti. Prav njihovo nastajanje odpira prostor za razmislek, ali se lahko tradicionalni razkol med tehnofobijo in tehnofilijo postopoma preoblikuje v zrelejše razumevanje tehnološkega napredka.
Med tehnofobijo in tehnofilijo: dve predstavi iste prihodnosti
Vsaka velika tehnološka sprememba prebudi dva skoraj nasprotujoča si odziva. Na eni strani tehnofilijo, prepričanje, da tehnologija odpira nove možnosti človeškega razvoja, na drugi tehnofobijo, strah pred izgubo nadzora, delovnih mest, zasebnosti in človeške avtonomije.
Tehnofili v umetni inteligenci prepoznavajo možnost civilizacijskega preskoka. Stroji naj bi prevzemali rutinska in nevarna opravila, ljudem pa omogočili več časa za ustvarjalnost, raziskovanje in odnose. V medicini lahko tehnologija podpira zgodnejše odkrivanje bolezni, v izobraževanju individualizacijo učenja, v gospodarstvu pa razvoj novih poslovnih modelov.
Tehnofobni pogled opozarja na koncentracijo tehnološke moči, algoritmični nadzor, poglabljanje družbenih neenakosti in odvisnost od sistemov, katerih delovanja večina uporabnikov ne razume. Ne gre zgolj za strah pred izgubo zaposlitve, temveč tudi pred postopnim opuščanjem lastne presoje.
Oba pogleda imata svoje argumente. Tehnofilija lahko zdrsne v prepričanje, da je vse tehnološko mogoče tudi družbeno zaželeno, tehnofobija pa spregleda emancipatorni potencial inovacij.
Filozof Martin Heidegger je opozarjal, da tehnologije ne moremo razumeti zgolj skozi njeno uporabnost, temveč tudi skozi način, kako spreminja naš odnos do sveta. Kadar stvarstvo zreduciramo na logiko razpoložljivih virov, lahko tudi človek postane zgolj sredstvo za doseganje ciljev. Zato potrebujemo tehnološko zrelost, ki inovacij ne zavrača in jih tudi ne poveličuje, temveč jih presoja glede na posledice za človeka in družbo.
Ko učinkovitost postane merilo človekove vrednosti
Po napovedih Svetovnega gospodarskega foruma v poročilu Future of Jobs Report 2025 naj bi se do leta 2030 razmerje med delovnimi nalogami, ki jih opravljajo ljudje, tehnologija in oboji skupaj, občutno spremenilo. Po pričakovanjih anketiranih delodajalcev naj bi približno tretjino nalog opravljali ljudje samostojno, tretjino tehnologija, preostalo tretjino pa ljudje v sodelovanju z njo.
To ne pomeni, da bo tretjina zaposlenih izgubila delo. Pomeni pa, da se spreminja arhitektura organizacij in z njo razumevanje človekovega prispevka.
"Toda ekonomija produktivnosti ni isto kot ekonomija človeškega blagostanja."
Podjetje lahko ustvarja visoko dodano vrednost, njegovi zaposleni pa kljub temu živijo v negotovosti. Lahko dosega izjemne rezultate, medtem ko se v njegovih hodnikih širijo nezaupanje, tiha resignacija in občutek zamenljivosti.
Sociolog Hartmut Rosa je v teoriji družbenega pospeševanja opozoril na paradoks sodobnosti: tehnologija nam omogoča prihraniti čas, vendar se pogosto počutimo, kot da ga imamo vse manj. Več ko lahko naredimo, več se od nas pričakuje. Učinkovitost, ki naj bi človeka osvobajala, tako lahko postane nova oblika njegove ujetosti.
Pri delu z organizacijami opažam, da ljudje ne govorijo vedno o preobremenjenosti zaradi količine dela, temveč tudi o občutku, da nikoli niso naredili dovolj. Da morajo biti nenehno dosegljivi, odzivni, ustvarjalni in pripravljeni na naslednjo spremembo.
Nova revščina: izguba lastne presoje
Ob razpravah o prihodnosti dela me posebej zaposluje vprašanje kognitivne avtonomije. Človek je skozi zgodovino razvijal orodja, s katerimi je razbremenjeval svoje telo. Industrijska avtomatizacija je spreminjala razmerje med fizičnim naporom in proizvodnjo, umetna inteligenca pa posega na področje, ki smo ga dolgo razumeli kot izrazito človeško: oblikovanje misli, razlag, priporočil in odločitev.
Odpira se nov paradoks. Znanje postaja dostopnejše kot kadarkoli prej, vendar dostop do informacij še ne zagotavlja njihovega razumevanja.
"Če nam algoritem pripravi analizo, ali jo še znamo kritično presoditi? Če nam predlaga odločitev, ali razumemo njene posledice? In če nam napiše besedilo, ali smo v njem še sposobni prepoznati lasten glas?"
Največja nevarnost prihodnosti zato morda ni pomanjkanje informacij, temveč postopno opuščanje samostojnega mišljenja. Nastajala bi lahko nova oblika neenakosti med ljudmi, ki tehnologijo uporabljajo za poglabljanje lastne presoje, in tistimi, ki ji svojo presojo prepuščajo. Takšna razlika ne bi bila več zgolj digitalna, temveč epistemološka, povezana s sposobnostjo samostojnega oblikovanja in utemeljevanja razumevanja sveta.
Prihodnost dela kot preizkus človeške zrelosti
Prihodnost dela ne spreminja zgolj poklicev, temveč tudi človekovo identiteto, občutek pripadnosti in lastne vrednosti. Delo namreč ni samo vir dohodka, temveč tudi prostor družbenega priznanja, odnosov in smisla. Prav zato tehnološki razvoj zahteva več kot digitalno opismenjevanje. Zahteva sposobnost povezovanja različnih oblik človeške inteligence.
V Metodologiji povezovanja inteligenc 4Q poudarjam prav pomen takšnega povezovanja: racionalna inteligenca (IQ) omogoča kritično presojo in razumevanje kompleksnosti, čustvena inteligenca (EQ) uravnava odnose in krepi zaupanje, duhovna oziroma vrednotna inteligenca (SQ) odpira vprašanja smisla in etične odgovornosti, fizična inteligenca (PQ) pa nas vrača k telesni prisotnosti, vitalnosti in prepoznavanju meja lastne zmogljivosti. Šele njihovo medsebojno povezovanje ustvarja pogoje za notranjo ekologijo, v kateri tehnološki napredek ne izpodriva človekovega ravnovesja, temveč ga lahko podpira.
V prihodnosti zato ne bomo potrebovali zgolj tehnološko naprednih organizacij, temveč tudi takšne, ki bodo znale prevajati med različnimi jeziki znanja, med generacijami, vrednotami in človeškimi potrebami. Umetna inteligenca nam lahko pomaga izračunati, kako nekaj narediti hitreje in učinkoviteje. Toda vprašanje, zakaj to počnemo, komu s tem koristimo in kakšno ceno smo pripravljeni plačati, ostaja vprašanje naše odgovornosti.
"Največja nevarnost prihodnosti namreč ni, da bodo stroji postali podobni ljudem, temveč da bomo ljudje v prizadevanju za popolno učinkovitost pozabili, kako biti in čutiti kot ljudje."
Piše: izr. prof. dr. Lucija Mulej
Vsebinska izhodišča: strokovno srečanje "Prihodnost dela in novi izzivi delovnega prava", GZS, oktober 2026; World Economic Forum, The Future of Jobs Report 2025; Hartmut Rosa, Social Acceleration; Martin Heidegger, The Question Concerning Technology; Mulej, Metodologija povezovanja inteligenc 4Q (2023).
