Ogledalo, ki misli: Kaj nam umetna inteligenca razkriva o človeku?

Umetna inteligenca piše, ustvarja podobe, rešuje probleme in v nekaterih nalogah že presega človeka. Toda bolj ko postaja podobna nam, težje se je izogniti temeljnemu vprašanju: kaj je tisto, česar ji ne moremo prepustiti – in kaj nas sploh še dela človeške?

Tehnologija, ki je bila nekoč predvsem orodje, postaja sogovornik. Tudi svetovalec, zaupnik in sopotnik pri razumevanju sveta – včasih celo nas samih.

Vendar umetna inteligenca ni nastala neodvisno od človeka. Uči se iz naših besedil, podob, znanja in odločitev.

Zato ne odseva le naših največjih dosežkov, temveč tudi naše napake, predsodke in slepe pege. Je nekaj, kar smo ustvarili ljudje, in hkrati ogledalo, v katerem se izrisuje podoba človeštva.

Kaj bomo zagledali, ko se bomo v ogledalo zares zazrli?

K razmisleku smo povabili tri sogovornike, ki umetno inteligenco opazujejo iz različnih zornih kotov: Marka Grobelnika, enega vodilnih slovenskih raziskovalcev umetne inteligence, Janka Rožiča, arhitekta in esejista, ter dr. Lucijo Mulej, sociologinjo in antropologinjo.

Zastavili smo jim enaka vprašanja. Njihovi odgovori odpirajo različne poglede na vprašanja, ki jih pred nas postavlja umetna inteligenca.

Izberite vprašanje, ki vas najbolj nagovori, in preberite njihove odgovore:

Oblikovali jo bomo tudi ljudje – s tem, kaj bomo od nje zahtevali, čemu bomo verjeli in katerih odločitev ji ne bomo dovolili sprejemati namesto nas.

Ključno vprašanje zato ni samo, ali bo umetna inteligenca postala podobna človeku. Pomembneje je, ali bomo ljudje ob njej znali ostati človeški.

Pogovor je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Sensa. Zaradi aktualnosti ga v spletni rubriki V središču objavljamo kot niz tematsko povezanih člankov.