Umetna inteligenca danes ni več le zbirka zapletenih algoritmov v laboratorijih, temveč globalna sila, ki oblikuje geopolitiko, gospodarstvo in temelje družbe. Kdo pravzaprav nosi breme odgovornosti za njen razvoj in vpliv?
V tretjem delu tematskega niza V središču raziskovalec umetne inteligence Marko Grobelnik, arhitekt in esejist Janko Rožič ter sociologinja in antropologinja dr. Lucija Mulej razmišljajo o tem, zakaj individualna etika ni več dovolj in ali bi lahko Evropa zaradi svojih zgodovinskih izkušenj postala zgled odgovorne rabe umetne inteligence.
Vprašanje za sogovornike:
Kako naj razumemo odgovornost ustvarjalcev UI?
Marko Grobelnik: Najprej je dobro pomisliti, kaj napaja razvoj UI. Gre predvsem za tri glavne elemente: znanstvena radovednost, tekmovanje za tržni delež med podjetji in geopolitična tekma med državami.
Prevladuje razmišljanje, da bo tisti, ki bo imel najsposobnejše sisteme UI, tudi v prihodnosti lahko prevladoval v svetu.
Hkrati pa znanstveniki ustvarjamo UI naprej, ker se soočamo z "umetnostjo možnega" - to, kar je tudi sicer narava in gonilo znanosti. Razvoj in uporaba UI pa sta že davno presegla samo znanstvene ustvarjalce in se dodobra preselila v polje geopolitične tekme (predvsem med ZDA in Kitajsko).
V tem smislu lahko zaključimo, da gre za civilizacijsko odgovornost in ne individualno ali panožno odgovornost. Če namreč 1000 najboljših znanstvenikov s področja UI v tem trenutku preneha ustvarjati, bo razvoj še vedno potekal nemoteno naprej.
Janko Rožič: Kako se bo neki izum vpisal v zgodovino, odloča in določa njegova raba, morda celo bolj kot izum sam. Gutenbergova iznajdba tiska – primerljiv z UI, čeprav bistveno manj kompleksen – je v južni Evropi pospešil renesanso (podoba), v severni pa omogočil reformacijo (beseda). Ta drobna razlika v rabi se je tudi skozi druge civilizacijske, družbene in psihološke dejavnike sprevrgla v globok verski razkol. Šele z vestfalskim mirom je Evropa prestopila iz tridesetletne verske vojne v sistem suverenih držav in prvo uravnavanje sil in ravnotežje moči.
Glede na zgodovinske izkušnje bi ravno Evropa lahko globlje proučila in potem tudi učila odgovorne rabe UI. Ključno vprašanje umetne inteligence ni samo, kaj zmore, temveč predvsem, kako jo bomo uporabili, ne da bi jo zlorabili. To pa je mogoče samo v povezavi z etiko, ki omogoča globljo ustvarjalno poetiko.
V rubriki V SREDIŠČU tokrat raziskujemo, kaj umetna inteligenca razkriva o človeku, njegovih sposobnostih in odgovornosti za svet, ki ga ustvarja.
Dr. Lucija Mulej: Ko algoritmi vplivajo na družbo, ekologijo in prihodnje generacije, individualna etika ni več dovolj. Odgovornost postaja civilizacijska.
Potrebujemo nove družbene pogodbe za algoritme, saj UI ni več le orodje, temveč sistem, ki lahko sam sproža verige posledic.
UI odpira vrata novim poklicem, kot so etični arhitekt umetne inteligence, strokovnjak za odgovornost algoritmov, specialist za upravljanje in nadzor UI, oblikovalec sistemov "človek v zanki", sociolog ali antropolog umetne inteligence, arhitekt digitalnega dobrega počutja, svetovalec za identiteto in odnose v digitalnem okolju, kurator postdigitalne kulture, skrbnik za pismenost o umetni inteligenci, prevajalec pomenov med UI in človekom ter strateg vprašanj oziroma oblikovalec kognitivnih vmesnikov.
To pomeni, da odgovornosti ne nosijo le razvijalci, temveč tudi institucije, zakonodaje in kulturni okviri, v katerih UI deluje. Ter seveda politika in globalna družba, ki se odvijajo na socialnih omrežjih.
Poglejte tudi: