Narava je najstarejši in najpopolnejši arhitekt na Zemlji. Njeni ekosistemi in oblike so evolucijsko prekaljeni. Kaj pa se zgodi, ko te procese začne posnemati ali celo presegati umetna inteligenca?
V prvem delu tematskega niza V središču raziskovalec umetne inteligence Marko Grobelnik, arhitekt in esejist Janko Rožič ter sociologinja dr. Lucija Mulej razmišljajo o tem, ali tehnologija briše meje med naravnim in umetnim – in predvsem, ali ob hitrem razvoju strojev sploh še vemo, kaj je tisto, kar nas dela človeške.
Vprašanje za sogovornike:
Naravni sistemi že milijone let ustvarjajo izjemno učinkovite oblike, strukture in prostorske organizacije. Narava optimizira skozi iteracijo, prilagajanje, energijsko učinkovitost, simbiozo in selekcijo: koralni grebeni kot arhitektura življenja, struktura panjev kot termodinamični model, gozdni ekosistemi kot samouravnalni prostori, fraktalni vzorci, ki se ponavljajo v listih, rekah in oblakih. Te arhitekture brez arhitektov niso le estetsko osupljive, ampak tudi funkcionalne in evolucijsko prekaljene. Kaj se zgodi, ko poskuša UI te procese posnemati ali jih celo preseči? Ali lahko naravne procese razume bolje kot mi, ker nima predsodkov? Se meja med naravo in tehnologijo briše − in ali je to dobro?
Marko Grobelnik: Narava, družba in z njo človek smo samo del nekega harmoničnega reda. UI in druge znanosti samo razkrivajo dele tega reda in jih povezujejo v bolj abstraktne celote.
Torej, današnja tehnologija ne briše nikakršnih meja, je le korak naprej od tega, kar ljudje delamo že tisočletja. V danem trenutku zgodovine imamo ljudje le boljše senzorje za opazovanje, zato vidimo bolje in dlje, kar pa ne spreminja realnosti, ki jo opazujemo.
Vse lepe oblike in organizacije obstajajo že od nekdaj, le videli oz. zaznali jih nismo. V prihodnosti nas čaka še veliko razkritij in spoznanj – razvoj znanosti, opazovanja in razmišljanja se pač ni ustavil – le boljša orodja imamo na voljo.
UI ni edino področje, ki posnema in presega spoznanja. To počnejo vsa področja znanosti. Za UI lahko rečemo, da je lepo darilo, ki si ga je dalo človeštvo samo sebi v procesu razvoja.
Janko Rožič: Strinjam se z Markom, da današnja tehnologija ne sme brisati meja med naravo in kulturo. Skrajno zaostrenih razmerij v svetu ne sme še dodatno zaostriti, razlike je z večjo razločljivostjo (HD) dobro predvsem izostriti.
Eksplozivna mešanica med sabo povezanih kriz dokazuje, da je človek do zdaj tehnologijo uporabljal tako, da je vse preveč zlorabljal ne le človeških virov, temveč tudi naravne. Kako surova je taka raba, pokaže že ime surovina, mar ne? Človek je na ta način na Zemlji več problemov povzročil kot pa rešil. Da mu v tej smeri ne more pomagati ne naravna ne umetna inteligenca, kažejo tudi sinhronizirane eksplozije dronov v Ukrajini, Gazi …
Turbo efekt za turbo defekt, eno samo kopičenje ruševin, izbris mest in ljudi, ne samo madež v opusu opustošenja, črna luknja. Iz kozmosa kaos … V tej smeri ni uresničenja, temveč eno samo uničenje, še več – samouničenje. V takem svetu mir ni več le dobra želja, temveč prvi pogoj preživetja na Zemlji. Skrajni čas je, treba se je umiriti, spet umeriti z vsem, kar je, in na novo usmeriti.
Stvarni človeški in naravni svet je od navidezne resničnosti tehnološkega sistema treba razločiti, vendar ne tudi ločiti. Kajti šele ko različno postane razločno, lahko dva pola vzpostavita enovito polje, le tako se zares lahko sproži delovanje in začne tudi ustvarjalno sodelovanje, ki bo res operativno, ne le korporativno, temveč kooperativno.
S to dvojno, najprej etično in potem tudi tehnično izostritvijo, z razločitvijo stvarnega od navideznega, neposrednega sveta od posrednega sistema tudi UI ne bo več orožje za uničevanje, temveč orodje, morda najbolj sofisticirano do zdaj, s pomočjo katerega človek lahko bolje spozna meje planeta, strukturo sveta in narave okoli sebe, da skozi poskuse ne bo samo poskušal in preizkušal stvarnosti ter tistega, s čimer se ukvarja, ne bo več kvaril.
Ko bo vse to znanje uglasil v sebi, bo z vizijo lahko zares vnašal zrele izkušnje v stvar, brez utvar ter v soglasju s stvarnostjo tudi ustvarjal.
V rubriki V SREDIŠČU tokrat raziskujemo, kaj umetna inteligenca razkriva o človeku, njegovih sposobnostih in odgovornosti za svet, ki ga ustvarja.
Dr. Lucija Mulej: Narava že milijone let deluje kot arhitekt brez našega nadzora: ima svoje zakone, ki jih dobro poznajo starodavna domorodska učenja. Narava optimizira skozi prilagajanje, simbiozo in energetsko učinkovitost.
UI lahko te procese sicer bere z izjemno hitrostjo in v njih prepozna matematične zakonitosti, ki smo jih prej le slutili, a sama ni izvorni gradnik elementov narave. Je del našega uma, torej UI je človeška inteligenca. V tem smislu UI narave ne razume v estetskem ali eksistencialnem pomenu, jo pa vidi brez kulturnih in simbolnih predsodkov.
Meja med naravo in tehnologijo se zato ne briše, temveč se spaja sintetična ekologija, kot so biomedicina, ekološke novitete ob podpori UI (pametna mesta) itd. To je dvorezen proces: na eni strani se odpira možnost izjemne optimizacije virov in bolj premišljenega sobivanja, na drugi strani pa tveganje tehnološkega determinizma, kjer naravo začnemo dojemati zgolj kot algoritem, ki ga je treba izboljšati.
Ključno vprašanje torej ni, ali UI lahko preseže naravo, ker UI ni izvorna, ampak posledična, temveč ali bomo mi kot človeštvo ob vsem tem še znali spoštovati istovetnost narave in preprosto vlogo bivanja: živeti in pustiti živeti.
Poglejte tudi: