Hvaležni smo lahko za vse. V vsakem dogodku je nekaj dobrega.

Definicija, smisel in načini negovanja hvaležnosti

Hvaležnost daje smisel preteklosti, omogoča vizijo prihodnosti ter prinaša obilico miru in spokojnosti v trenutku, ki je za vse nas najbolj pomemben – zdaj. Ko smo resnično hvaležni, tako v mislih kot tudi v srcu, v svoje življenje privabljamo obilje, za katerega se že vnaprej zahvaljujemo. Dokler nam hvaležnost spontano ne preide v “meso in kri”, je dobro sistematično pisati dnevnik hvaležnosti. Nazadnje ugotovimo, da smo lahko hvaležni za vse, ker vse sprejemamo. V vsakem dogodku je nekaj dobrega. Če česa ne sprejemamo, to pomeni, da nekomu še nismo odpustili ali pa nismo opustili svojih slabih navad.

Sčasoma opazimo, s katerimi vrednotami, sposobnostmi in željami povezujemo hvaležnost. Na splošno jo povezujemo s srečo, smislom, dosežki, uspehom in zadovoljstvom z delom. Večkrat razumemo nagrado kot zahvalo in obratno. S hvaležnostjo so povezane tudi druge osebnostne moči, denimo prijaznost, ljubezen, upanje, duhovnost, radoživost, zanos, energija in intuicija. Pomembno se je zavedati, da lahko hvaležnost s pomočjo vaje postane naša nova dobra navada. Sami se odločamo, ali jo bomo krepili in na kakšen način. Pri tem je ključno, da se zavedamo darov življenja.

V čem je sploh smisel hvaležnosti?

Empirične raziskave potrjujejo, da so hvaležni ljudje bolj veseli, srečnejši, pozornejši do sebe in drugih, odločni, optimistični, prožni, bolje se soočajo s poškodbami, boleznijo ali travmo, hitreje okrevajo in so pripravljeni pomagati. V primerjavi z apatičnimi, malodušnimi in pesimističnimi ljudmi so bolj polni energije, ker hitreje nudijo in tudi poiščejo pomoč. Zaradi občutka (notranjega) bogastva opuščajo vzorce pomanjkanja in materialne revščine, občutijo pa srečo uboštva v smislu nenavezanosti. Usmerjeni so na to, kar imajo, in ne toliko na to, česar nimajo.

Hvaležnost nas torej varuje pred vdajo in obupom, odpira srce in dušo, izboljša spanec, daje občutek ljubljenosti in sprejetosti, povezuje nas z ljudmi, svetom, vesoljem. Ustvarja odprte, izpolnjujoče in harmonične odnose.

Kako deluje moč hvaležnosti? 

Ko se umirimo in vzpostavimo ravnovesje v svojem energijskem sistemu, da bi bili sposobni gojiti prakso notranjega poslušanja, se prebudi duhovno zavedanje. Postopno dobimo povsem nov pogled nase in na svet, ki nas obdaja.

Zato se s širjenjem zavesti zgodijo tudi spremembe v zunanjem svetu.

Že pisanje ali govorjenje z mislijo na hvaležnost v nas ustvarja občutke hvaležnosti. Naše srce (so)utripa s hvaležnimi ljudmi in soustvarja sebe ter svoje življenje. Prevzemamo odgovornost za svoje življenje in širimo brezpogojno ljubezen. Iz nas izhajajo valovi ljubezni na vse strani, do globalne ravni. 

Hvaležnost iz ljubezni za ljubezen

Starogrški filozofi so svojo hvaležnost do sveta izražali s čudenjem (gr. thaumadzein, ‘čuditi se’), ki je bilo zanje izvor vsake filozofije. Podobno bi lahko ugotovili, da je domišljija (ang. imagination) izvor religije, umetnosti in znanosti, znanja na različnih področjih.

Hvaležnost je neločljivo povezana z ljubeznijo, vrednotami darežljivosti, obdarovanosti, čudežnosti življenja, ponižnosti in sprejemanja vsega. Robert Goreta in Nash N. sta zapisala pesem, ki si jo velja zapomniti in jo ponavljati kot lastno vibracijo:

Ljubezen in hvaležnost vibrirata

v vsaki celici mojega telesa,

v vsakem atomu,

v DNK-ju.

Ljubezen in hvaležnost

telo mi prežemata,

me prerodita, ozdravljata,

ovijata me v nežnost.

Čutim ju: ljubezen in hvaležnost

na vseh ravneh,

vseh dimenzijah bivanja

kot toplo domačnost.

Jaz sem ljubezen in hvaležnost.

Hvaležen sem vsemu in vsem:

Da ŽIVIM – LJUBIM – SEM.

Takšna brezpogojna ljubezen nosi v sebi tako podporo kot nove izzive, ki se uravnovešajo v medsebojnih odnosih. Brez izzivov ni rasti, zato je modro sprejeti dejstvo, da izzivi vedno bodo, dokler nosimo v sebi kar koli, kar potrebuje širjenje, rast in ozaveščanje.

Bodimo hvaležni za vse ljudi, ki nam stojijo ob strani, za vse prijatelje, partnerja, za vso ljubezen, ki jo prejemamo. Verjamem, da lahko svet spremenimo in krizo, ki se je kot virus razrasla po planetu, rešimo tako, da spremenimo svoj notranji pogled na stvari. Dar je lahko tako napol polna kot napol prazna steklenica. Pot je ljubezen.

Sveti Pavel je v pismu Korinčanom posredoval čudovito sporočilo o ljubezni (1 Kor, 13): Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

Nastajajoča ljubezen je večno mlada in čudežno poetična. Nikoli se ne naveliča valiti kamna modrosti z nižav v nebeške višave. To je njena mantra, mandala, meditacija, molitev. Ljubezen je neminljiva v svojem nenehnem vznikanju iz nič. Izkušamo jo skozi padce, poraze, grehe, ki jih oproščamo sebi in drugim. Mogočna sila ljubezni pretresa naše temelje sebičnosti, ki nam jemljejo duhovno moč, in krade ključe naših polovičnih ljubezni, česar se na smrt bojimo. Ljubezen nas spreminja! 

Soočanje z mejami 

Povsem drugače od hvaležnosti, razdiralno, pa deluje človekovo zanikanje realnosti. Psihologi pravijo, da lahko oseba zanika realnost – na primer o obstoju koronavirusa in nujnosti ukrepov – na več načinov, torej enkrat tako, drugič drugače. Zanikanje je eden izmed človekovih obrambnih mehanizmov in je posledica pomanjkljivega soočanja s problemom.

Gre za odklanjanje, nepriznavanje znanega. Lahko bi rekli, da gre za deviantno obliko vedenja brez samokritičnega divergentnega učenja. Med konvergentnim in divergentnim učenjem je težko ugotavljati pravo mero. V času pandemije koronavirusa se je pokazalo, da zaradi soodvisnosti od dnevnih politik v različnih državah celo znanstvene ugotovitve glede cepljenja in uporabe mask niso enoznačne.

Noben dogodek ni samoumeven, že zato ker nenehno debatiramo, komu je po godu in komu ne. Zato se je treba umetnosti hvaležnosti za vse, kar se zgodi, nenehno učiti, da bo ta avtentična in situaciji primerna.

Če hvaležnosti ne izražamo, dajemo vtis, da smo do vsega dobrega že upravičeni. Govorimo seveda o iskreni hvaležnosti, ne o pohvalah, ki so sredstvo manipuliranja in kontrole nad drugim. Prilizovanje so poznali že v antiki. Teofrast ga je uvrstil med slabe značajske lastnosti, ker izvira iz koristoljubja. Preveč splošne in površne (za)hvale torej nikakor niso dovolj.

Zatorej človeku v polnosti izrazimo, kaj nam je dobrega naredil, kakšne občutke je v nas sprožil in kakšne značajske lastnosti ima. Takšna hvaležnost je v funkciji dobrega prijateljstva, ko se zavedamo: “Jaz sem v redu in ti si v redu.” To pomeni drugega pristno spoštovati, ga biti pripravljen poslušati in razumeti.

S hvaležnostjo občudujemo tiste, ki nam dvigajo energijo in nas navdušujejo. Tudi sam najraje berem avtorje, ki kaj prispevajo k spoznanjem pozitivne psihologije. To je še posebej pomembno v času negativizmov, ko mediji morda nevede tekmujejo, kateri nam bo nasul več negativnih (dez)informacij in groženj.

Hvaležen sem na primer Manci Košir za knjigo epistol, ki jo je v času njene bolezni navdihnila ljubezen do tišine. Sporoča nam, da je “tišina naše zdravilo, da je tišina naša hrana in naše resnično zavetje”.

V tišini raste naša hvaležnost. Manca ima raka v grlu. Že večkrat je bila operirana, a ni izgubila osebne identitete in svojega poslanstva. Počuti se duhovno pri moči in zdravo, čeprav telesno degenerira. Po vsaki operaciji težje govori, ko z izbrano publiko diskutira o duhovnih modrostih. Ne boji se smrti, ker verjame v brezpogojno ljubezen in večno življenje, in do življenja, ki ga dojema kot dar, občuti globoko hvaležnost.

Podobno ljubezen in hvaležnost do življenja izraža tudi Camilla Pang, ki zaradi motnje avtizma (MAS), ki so ji ga diagnosticirali pri osmih letih, ni zmogla razumeti sveta okoli sebe. Pri šestindvajsetih letih so ji diagnosticirali še motnjo pomanjkanja pozornosti zaradi hiperaktivnosti (ADHD), sčasoma pa si je z vajami, ki jih opisuje v svoji knjigi, pridobila toliko avtoregulativnih sposobnosti, da je napredovala tudi v splošnih znanstvenih spoznanjih. Postala je doktorica biokemije, postdoktorsko pa raziskuje bioinformatiko.

Analizira računalniški model bolezni v prizadevanju za odkrivanje novih farmacevtskih možnosti za nevrološke bolezni. Pokaže na tesno prepletanje osebnostnega razvoja in razvoja svoje znanstvene kariere in celo človeške evolucije. Zato ni nenavadno, da je za objavo znanstvenih dosežkov, ki so obenem njeni reflektirani avtobiografski spomini, dobila nagrado Kraljeve družbe v Veliki Britaniji. Pravi, da je treba biti zelo potrpežljiv, vztrajen in hvaležen, da ti to uspe, pri čemer je hvaležna tudi za svoje neuspehe.

Njeno stališče je, da je treba biti hvaležen tudi tistim, ki kršijo pravila, ker mednje s svojimi zmotami, iluzijami in predsodki spadamo včasih tudi sami. Pangova kombinira analogni in digitalni pristop k razumevanju pojavov. Zlasti po mehki logiki t. i. umetne inteligence se lahko še veliko naučimo, ker se težavne vsebine da poljubno približati, vendar pa to nikakor ne zmanjšuje trdega dela na sebi, če želimo kar koli solidno obvladati.

Zavestno gojenje hvaležnosti je duhovno potovanje

Seveda so še drugi vidiki hvaležnosti, ki jih nismo omenili, a bi jih odkrili pri pisanju osebnega dnevnika. Tako kot učenje drugih vrlin je tudi učenje hvaležnosti samoregulativen vseživljenjski proces, kar pomeni, da se je učimo s številnimi popravki. V mladosti sem dobil vtis, da je domovinska hvaležnost pomembnejša od družinske, šele sčasoma sem postavil hvaležnost do partnerja, družine, sorodnikov, Boga na prvo mesto.

Zavestno gojenje hvaležnosti je zame duhovno potovanje, ki ga darujemo Bogu. Krščanski okvir hvaležnosti je v ljubezni, ponižnosti, pokorščini, sreči uboštva, zaupanju v božjo milost in usmiljenje. Radi smo v družbi hvaležnih, ker nas ti motivirajo. Motivirajo nas tudi spomini na naša srečna obdobja (gr. kairos, ‘srečni čas’), ko smo bili najbolj hvaležni, in spomini na hvaležnost naših staršev in drugih sorodnikov. Ko razumemo darove hvaležnosti, tudi spoznamo, da ta postaja del spontanega radostnega izraza naše popolnosti. 

Tekst: Dr. Bogomir Novak  

Preberite tudi:

• Ljubezen, včasih te sovražim. Vsakič, ko se odprem, da bi ti zaupal, sem prizadet.
• Manca Košir: "Vidim Svetlobo in se ne utapljam v temi"

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj