V odrasli dobi postanemo podobni svojim staršem - tudi če si tega ne želimo

20. 9. 2023
Deli
V odrasli dobi postanemo podobni svojim staršem - tudi če si tega ne želimo (foto: profimedia)
profimedia

Spomnim se, da sem svojim staršem kot najstnica zabrusila, da nikoli ne bom takšna, kakršni so oni. Res je, da sem to rekla v jezi, a v resnici sem to tudi mislila. 

Moj oče je bil deloholik, ki ga nikoli ni bilo doma. Še takrat, ko ni delal, je bil čustveno odsoten, se prepiral z mamo ali pa je pred realnostjo pobegnil tako, da je šel v igralnico.

Moja mama je imela velika nihanja razpoloženja. Ni mi znala postavljati mej in do mene se je vedla bolj kot prijateljica, kakor mama. Z menoj se je denimo pogovarjala o tem, da z očetom že dolgo nista bila spolno aktivna.

Žal moja starša resnično nista bila vzornika, po katerih bi se sama želela zgledovati.

Ko sem prišla v dvajseta leta, sem prvič okusila odraslo življenje in še naprej sem nosila idejo, da bom drugačna od staršev. Odločena sem bila, da ne bom postala enaka, kakor ona. 

Dolga leta sem ponosno mislila, da se nisem spremenila v svoja starša. Oh, kako zelo naivna sem bila.

Nekega dne sem odprla usta in slišala mamin glas. Sploh se ne spomnim, kaj sem rekla, spomnim pa se, da sem se v trenutku zalotila, da sem rekla nekaj popolnoma enakega, kar bi rekla ona.

Spomnim se neprijetnega občutka, ki me je spreletel po celem telesu. Spomnim se tudi, da me je ravno to spodbudilo k poglobljenemu razmišljanju o svojem življenju.

Kljub vsem mojim željam skozi leta, sem postala enaka, kakor moji starši. Ponavljala sem enake vzorce, kakor oni. Seveda, čigave pa bi lahko imela? Vzorci se vzpostavijo v prvih letih življenja in prekopiramo jih od staršev. 

Pretirano sem se vrgla v svoje delo zato, da bi se izognila soočenju z lastnimi občutki. Bila sem v nasilnem razmerju, a sem to spoznala šele, ko se je slednje končalo. Težko sem vzpostavljala zdrave odnose, saj nisem znala postavljati mej.

Vse moje misli in želje v preteklosti niso bile dovolj, da bi to preprečila. Bila sem popolnoma razočarana in spremljal me je občutek, da nad svojim življenjem sploh nimam nadzora.

Podala sem se na težko pot samospoznavanja in ugotovila sem, da obstaja veliko razlogov, zakaj ponavljamo iste družinske vzorce.

Ljudje se učimo z opazovanjem in posnemanjem drugih ljudi, pri otrocih pa je to še posebej izrazito. V prvih letih so kot spužve, ki vpijajo vse, kar se dogaja v njihovem okolju.

Spomnim se recimo, da smo se v otroštvu s starši odpravili v restavracijo. Pečena zelenjava na krožniku mojega očeta je bila hladna. Namesto da bi obrok prijazno zavrnil ali prosil za nekaj drugega, se je on skozi celotno večerjo raje pritoževal in nam govoril, kako grozna je ta restavracija. Obrok pa je vseeno pojedel.

Tudi sama se kot odrasla v takšnih situacijah nisem znala dobro postaviti zase. Namesto da bi odločno povedala, ko mi nekaj ni v redu, sem to raje obrnila proti sebi in v sebi gojila jezo in številne zamere, ki so črpale mojo energijo. 

Naučena dejanja pa segajo dlje od odnosa starš - otrok. Prenašajo se iz roda v rod.

Že moja stara starša sta na očeta predala informacijo, da mora biti tiho in da ne sme izraziti, ko ga nekaj zmoti. Njunih staršev ne poznam, zato iskreno niti ne vem, kako daleč sega ta medgeneracijska travma. Verjetno pa zelo zelo daleč...

Velika težava je v tem, da se niti ne zavedamo, da je naša družinska dinamika nezdrava, saj je edina, ki jo poznamo in zato jo smatramo kot normalno. Če ste že od malih nog izpostavljeni škodljivim vzorcem, se vam bodo zdeli povsem običajni, domači, celo varni.

Dinamiko podzavestno sprejemamo zato, da lahko preživimo. Želimo si ostati del družine, zato spregledamo vse, kar v njej ne funkcionira.

Dobra novica pa je ta, da lahko vse družinske vzorce tudi spremenimo.

Prvi korak je, da se jih počasi, vendar jasno zavedamo. Brez zavedanja se seveda ne moremo spremeniti.

Osebno sem se za začetek vprašala, katera čustva pogosto doživljam in ali se kdaj zdi, da so "izven konteksta". Morda sem se včasih počutila prestrašeno ob povsem običajnih situacijah ali pa mi je bilo udobno takrat, ko se je nekdo do mene obnašal nespoštljivo.

Sama sem s pomočjo terapije spoznala, da pogosto čutim zavist. Ko je recimo nekdo od mojih bližnjih dobil nov avto, napredoval v službi ali zmagal na tekmovanju, jim tega nisem privoščila. Namesto tega sem se z njimi primerjala in iskala načine, kako zagotoviti, da bom sama "bolj uspešna".

Spoznala sem, da se tako pogosto primerjam z drugimi zaradi prepričanj, ki sem jih imela o sebi ravno zaradi družine. Starša sta me redno primerjala z drugimi in ponosna sta bila le takrat, ko sem bila najboljša. Ko sem to ozavestila, je bilo povsem logično, zakaj se nikoli nisem počutila dovolj dobro in zakaj sem bila ljubosumna na druge.

Z leti terapije sem vse bolj opazovala svoje občutke in vedno bolj sem razumela, od kod izvirajo. To mi je pomagalo, da sem razvila nove strategije za spopadanje s temi občutki, kar je bilo ključ do tega, da sem lahko razrešila škodljive vzorce.

Vedela sem, da ne želim biti kot moji starši, a brez dodatne podpore terapevta nisem vedela, kaj naj naredim namesto tega. Šele kasneje sem se naučila spopadati s starimi občutki na nove načine.

Seveda se moje navade in vzorci niso spremenili čez noč. Za to je potreben čas in trud. Vendar mi je z vztrajnostjo uspelo narediti pomembne spremembe v življenju.

Ko sem opustila stare vzorce, sem tudi lažje sprejela starše. Ozavestila sem, da sta tudi ona samo človeka in vse bolj sem opazila tudi pozitivne lastnosti, ki sta mi jih predala.

V odrasli dobi se vsi ujamemo na neki točki, ko ugotovimo, da smo enaki svojim staršem. Tudi če si tega nismo želeli. Tudi če se na vse pretege trudimo te lastnosti zatirati.

Šele, ko odrastemo in ozavestimo prtljago, ki smo jo podedovali, se lahko podamo na pot razreševanja in boljšega življenja.

Prirejeno po: TinyBuddha

Morda bi vas zanimalo tudi:

Dr. Vesna Mirt o medgeneracijskih travmah

V oddaji Sensa pogovori smo gostili psihologinjo in psihoterapevtko dr. Vesno Mirt. Spraševali smo se, ali naše življenje res poganjajo travme? Ali v življenje privlačimo partnerje s podobnimi ranami? Je mogoče, da bolečine tudi podedujemo od prednikov? Kako izstopiti iz začaranega kroga? 

Pogovoru prisluhnite tukaj:

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja