Vaš otrok NE manipulira z jokom in kričanjem!

15. 12. 2023
Deli
Vaš otrok NE manipulira z jokom in kričanjem! (foto: shutterstock)
shutterstock

Zunanje vedenje održa resnično notranjo stisko otrok in ne manipulacije staršev.

Ko ima otrok tantrum (izbruh jeze, trme, joka, kričanja, nasilja...), je ocena odraslih velikokrat, da želi manipulirati z njimi, da bi dobil, kar hoče. Vendar to po ugotovitvah psihologov večinoma ni temeljni razlog za otrokovo obnašanje.

Označevanje otroka kot "manipulativnega" pomeni, da otrok to počne namerno in da gre za problem med otrokom in odraslim. Toda težava pravzaprav ni medosebna – gre za otrokove razvijajoče se možgane in telo, za njegov živčni sistem.

Vedenje, ki se kaže navzven, kot sta zavračanje navodil in razburjenost, je le zunanji izraz otrokove notranje stiske, ki lahko preraste v čustveno prevlado njegovih možganov. Otroci ne nadzorujejo teh vedenjskih odzivov ali jih nalašč usmerjajo na kogarkoli. Masivni zlomi in tantrumi so zadnja stopnja, ko otrok vse bolj uhaja iz svojega notranjega nadzora. In tu ne gre za manipulacijo.

Upoštevajte dejstvo, da je sposobnost sledenja navodilom razvojni proces, podoben motoričnim sposobnostim ali govoru in jeziku. Malčki potrebujejo več podpore, da sledijo navodilom kot otroci v vrtcu, ki pa potrebuje več podpore in spodbujanja kot šestošolci.

In znotraj vsake starostne skupine – recimo v sobi, polni otrok, rojenih na isti dan istega leta – boste videli širok spekter sposobnosti na tem področju. Večina otrok bo pristala nekje ob pričakovanih odzivih, nekateri bodo izpolnjevali zahteve lažje kot mnogi njihovi vrstniki, nekateri pa bodo pri tem imeli nekoliko več težav.

Ti otroci si zgoraj omenjenih težav ne izberejo sami. Trudijo se, da bi delali "prav". Razlogi za težavno vedenje so lahko različni, vključno z nekaterimi psihiatričnimi diagnozami, netipičnimi nevrorazvojnimi potmi ali drugimi vzroki, kot so motnje spanja, travma, telesna bolezen itd. Nekateri otroci se bodo začasno pojavili v skupini, ki se počasneje odziva, ker je vzrok bolj prehoden (na primer bolezen ali utrujenost), za nekatere pa bodo ti vzorci vztrajnejši.

Ko otroka obtožujemo, njegove težave označujemo za »manipulativne« in se odzovemo na enak način, zgrešimo cilj. Ko pa uvidimo, da se soočajo s težavami, čeprav se trudijo zadovoljiti naše zahteve, lahko začnemo razvijati rešitve, ki ciljajo na dejansko težavo.

To lahko pomeni, da otroku poskušamo dati več časa in prostora, da izpolni našo zahtevo. Zahtevo lahko tudi spremenimo ali jo začasno odpravimo. Otrokova sposobnost ali nezmožnost, da izpolni naša pričakovanja, se začne z njegovo (trenutno) nesposobnostjo izpolnitve teh pričakovanj. 

Če energijo zahteve nenehno stopnjujemo, ne da bi jo prilagajali otrokovim potrebam, ali če mu očitamo nekaj, česar ne more spremeniti, prižgemo njegove čustvene odzive, tako da še težje izpolnjuje naše zahteve in včasih popolnoma izgubi svoj čustveni nadzor.

»Manipulativno« je v tem primeru slabšalen izraz, ki otroka pogosto krivi za situacije, nad katerimi dejansko nima nadzora ali pa ga ne more imeti. Če izbrišemo to besedo s seznama samodejnih razlag izpadov in težavnih vedenj ter pogledamo druge možne mehanizme za njihove težave, lahko zgradimo uspešnejše intervencije.

Vir: psychologytoday.com

Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar