Starši igrajo ključno vlogo pri oblikovanju življenja in značaja svojih otrok. Ljubezen in podpora, ki ju dobivamo v otroštvu, močno vplivata na naš razvoj in samospoštovanje. Na žalost pa obstajajo nekatere hčere, ki zaradi različnih razlogov niso prejele ljubezni in naklonjenosti svojih staršev.
Pomanjkanje ljubezni in podpore v otroštvu lahko trajno vpliva na človekovo čustveno počutje in vedenje. Čeprav je pomembno vedeti, da smo vsi edinstveni in ne bomo vsi kazali enakih lastnosti, obstaja nekaj skupnih značilnosti, ki jih lahko kažejo hčere, ki jim starši niso izkazovali ljubezni.
Vedno se trudite ugajati. Nikoli niste jezne.
Nič ni narobe s tem, da se kdaj raje odločite za mirno reševanje situacije, še posebej če menite, da v tistem trenutku ne boste pridobili ničesar z jezo. Če pa vedno ugajate, ko pride do kakršnega koli nesoglasja, ker se bojite soočenja in prepirov, je to popolnoma druga zadeva. V življenju se morate postaviti zase in znati izraziti jezo – če se ne boste sami postavili zase, kdo se bo?
Preberite tudi:
Racionalizirate ali opravičujete slabo vedenje drugih.
V tem primeru se morate vprašati, kaj vas drži v tem vzorcu. Je to strah pred izgubo ali kaj drugega? Zakaj se ne želite soočiti in si priznati, da drugi z vami slabo ravnajo? To so ključna vprašanja, ki si jih morate zastaviti. Če ne morete odgovoriti nanje, vam pri tem lahko pomaga usposobljen psihoterapevt.
Pogosto ne poskusite česa novega.
Ne govorimo o izogibanju nečemu, za kar nimate veščin, temveč o izzivih in ciljih, ki bi vam lahko izboljšali življenje, če vas ne bi ustavil strah pred neuspehom. Če so vas vzgajali starši, ki so od vas zahtevali uspeh in so se posmehovali neuspehu, so velike možnosti, da se izogibate izzivom za vsako ceno. Če pa so videli občasni polom kot del prizadevanj, se verjetno pogumno lotite novih izzivov.
Nezmožni ste razmišljati o svojih napakah, ne da bi jih spremenili v samodestruktivno samokritiko.
Velika razlika je med zmožnostjo, da mirno razmislite o napaki, ki ste jo naredili, in se vprašate, kaj bi lahko naredili drugače ali bolje, ali pa da se zaradi še tako majhne napake začnete kritizirate in dajati v nič.
Primerjate se z drugimi.
To ne pomeni, da se ne moremo učiti in rasti ob opazovanju, kako drugi ljudje dosegajo ali obvladujejo situacije. Toda osredotočiti se morate na sebe, ne na nekega domišljijskega tekmeca. Življenje ni tekma, ne glede na to, kaj so vas morda učili starši.
Povzeto po Psychologytoday.com
https://sensa.metropolitan.si/podkast/ales-ernst-depresija-sensa-podkast/
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj