DRAGI MOŠKI, tokrat vrstice namenjam Tebi.
Dolgo, res dolgo časa nastajajo v meni, a je na njihovi poti stalo veliko čuvajev in stražarjev, ki sem jih v vseh teh letih vpoklicala sama. Na trenutke te vrstice še vedno dojemam kot trojanskega konja, ki se mu je uspelo taktično prebiti čez. Čeprav sem se s čuvaji že dodobra spoprijateljila, imam s stražarji še nekaj dela. Ne gre jim zameriti, stražijo pred bolečino, ki je ostala v spominu.
A tokrat mi je uspelo. Stojim sredi trdnjave, ki jo z vsako besedo, ki jo prebereš, tudi varuješ, dragi Moški, zato si upam pisati iz Srca.
Na zapestje sem si nanesla Magdalenino esenco, ki me opominja na moč, ki izhaja iz moje ranljivosti. Spremlja pa me glasba Estas Tonneja, sodobnega trubadurja, živečega Joshue, s katero me z najčistejšo zavestjo podpira pri odpiranju Srca. Pola sta uravnotežena in notranje sem mirna.
Ta vikend sem prvič začutila jesen. Ne toliko zaradi temperatur, kot zaradi spokojnosti in miline, ki sta kot prosojni šal nežno zaplapolali po zraku.
Pišem Tebi, dragi Moški. Tebi, ki si vajen drugače brati, a jaz sem imela priložnost večkrat prebrati tudi Žensko v tebi. Prestrašeno in potlačeno. Zaničevano in zasmehovano. Hvala, da si mi jo dovolil videti in slišati. Nežna je, ranljiva in sočutna.
Že nekaj časa zaznavamo veliko prebujanje Žensk. Smeri in pristopi so različni, a velikokrat gre za pomanjkanje odprtega Srca. Razumljivo. Bremena so težka in zgodovina dolga, zato se trudim ne soditi in ostajam na svoji poti.
Globoko v sebi sem ves čas verjela, da je tu nekje tudi zavest Moških, ki se bliskovito dviguje, a je moj obrambni mehanizem očitno potreboval zbrati dokaze.
Hm. Dokaze? Ali odkriti bistvo, za katerega je že Mali princ rekel, da je očem prikrito.
Samo odprto Srce lahko namreč vidi čisto in dvignjeno Zavest. Zato se ne čudim, da sem lahko videla šele, ko sem v svojih prsih v polnosti začutila svoje Srce.
To, kar gledam, niso več dokazi, ampak resnica. Resnica, ki jo dragi Moški postavljaš tam globoko v temeljih novega sveta.
Čutim te, ko me z zanimanjem in s spoštovanjem poslušaš. Takrat si moj steber in jaz lahko ostajam sproščena v svojem valovanju.
Laska mi, ko me občuduješ kot Žensko, ki te telesno privlači, a ne želiš, da bi narobe razumela. Vem, da me spoštuješ in ne želiš, da bi mislila, da me obravnavaš kot spolni objekt. Ti, ki celo življenje na svojih plečih nosiš breme oznake spolnega subjekta.
Osupnem, ko s komentarjem ali vprašanjem do potankosti zadeneš bistvo in nadgradiš vse, v kar globoko verjamem.
Občudujem te, ker se v tem sistemu, ki je tvojo esenco tisoče in tisoče let omadeževal, trudiš, da jo na novo gradiš. In čeprav bi za svojo uveljavitev lahko izbral lažjo pot, izbereš tisto, ki je najbolj potrebna. Velikokrat ti celo očitajo drugače, a ti dejansko postavljaš dobrobit planeta pred samim sabo. Poklon.
Slišim te, ko se z občasnimi klici trudiš ohranjati srednješolsko prijateljstvo in telefonski pogovor zaključiš z: »Rad Te Imam.«
Ganeš me, ko sredi moje pripovedi, da sem z reševanjem drugih in zatiranjem sebe plačala visoko ceno z lastnim zdravjem, položiš svojo roko na mojo ramo, me pogledaš v oči in rečeš: »Žal mi je.« Ganeš, ker si se opravičil v imenu cele družbe, ki nas je razčlovečila.
Hvaležna sem, ko izpihaš iglice s terase in se potem neopazno podaš po opravkih, da se lahko sproščeno odpremo v ženskem krogu in predamo čutni vadbi.
Lepo mi je, ko vztrajaš, da se usedeva raje ob reki in poskrbiš za podlago, da ne bi v obleki sedela na golih tleh, čeprav sem sama že pripravljena na kompromis z obiskom lokala.
Vidim Te, slišim Te, čutim Te, dragi Moški. Ni pomembno ali si na stopnji tri od deset ali na stopnji devet od deset. Pomembno je, da si naredil prvi korak na tej poti. Tudi če si šele na štartni liniji ali pa o njej razmišljaš, je dovolj dobro.
Ne bo ti vedno lahko v tej družbi, a verjemi, da je vredno. Kmalu se bo pokazala razlika med tabo, ki se dviguješ in tistimi, ki se skupaj s preživetim sistemom poslavljajo. Zelo kmalu. Razlika bo gromozanska.
Sama bom najbrž kdaj pa kdaj še vedno odreagirala nerodno ali celo v krču, ker se ne uspem v realnem času vedno prebiti mimo vseh stražarjev in čuvajev do svojega Srca in te z odprtimi vrati sprejeti, a se trudim. Resnično trudim. Če uspeš, me takrat objemi in me ne izpusti, dokler ne začutiš, da se mehčam. Če te vodi resnica in če v danem trenutku zmoreš, mi pomagaj, da ti zaupam, čeprav vem, da je moja energija zate velikokrat rušilna.
Draga Ženska, ali si predstavljaš sedeti na skali ob reki in gledati, kako postaja vse bolj deroča, kako dviguje svojo gladino, kako prestopa bregove svoje struge in odnaša vse na svoji poti? Ali si predstavljaš takrat še vedno mirno sedeti na tisti skali in samo opazovati? Ali si predstavljaš, koliko stabilnosti in poguma zahteva takrat ne zbežati?
Draga Ženska, ta reka je v tebi. In tista skala je Moški ob tebi. Zato poskušaj, ko bo tvoj tok miren, ozavestiti in pripraviti sebe in njega na tisto razburkano stanje. Vem, da je potrebnega kar nekaj truda, a poskušaj korak za korakom odstraniti vso navlako in se prebiti do svojega Srca. Vredno je vsakega napora.
Sedeli smo v krogu in se prepuščali toploti. Občudovali smo ples ognjenih zubljev. Tako zelo privlačnih in nepredvidljivih. Dvigovali so se, kot se dviguje Zavest in širili toploto, kot se širi Ljubezen. Moški in Ženske. Nikomur se ni mudilo, čeprav je nekatere čakala daljša pot in druge zgodnja jutranja opravila. Na nas je pršila srebrna mesečina in našo notranjost nežno izpirala turkizna lepotica. Moški so s poleni skrbeli, da ogenj ni ugasnil in Ženske smo naložile na ogenj z občasnim hihitanjem.
Nahajali smo se v raju, ki ga je za nas ustvarila narava, sooblikovala pa simfonija naših odnosov.
Ni se bilo enostavno posloviti od teh trenutkov, a vedeli smo, da se ne poslavljamo od občutkov. Napisali smo pomembno poglavje zgodovine Ljubezni in zavedamo se še vseh, ki sledijo.
Teden dni kasneje so v meni vsi občutki še vedno živi. Moja resnica so, na katero prisegam. Resnica, v katero verjamem. Resnica, ki je bila v meni dolgo časa globoko zakopana in je čakala, da jo odkrijem.
Ves strah, da sem na tej poti sama, se je izkazal za iluzijo. Dovolj je bilo, da sem naredila nekaj korakov. Dovolj je bilo, da sem odprla svoje Srce, saj njegova frekvenca vsak dan poskrbi za vse ostalo.
Dragi Moški, ples, za katerega sva se odločila, da ga odpleševa skupaj, še nima določenih korakov. Kreirati jih bova morala sproti, vendar se mi v tvojem varnem objemu ni več strah prepustiti, predati in dati. Tokrat zares dati svoje Srce.
Še kdaj bi s tabo sedela ob ognju, ker vem, da ta ogenj ne bo nikdar ugasnil. Poskrbi, prosim, da bova hodila po Zemlji, kajti jaz bom skrbela, da bova ves čas letela visoko v nebo.
Z Ljubeznijo, Irena
- Poglejte si še: Čudovit zapis: Ko odpremo srce, se zgodijo čudeži
ali pa Ni me več strah odprtega srca, ker si želim čutiti vse, kar hranim v sebi