Umetnost čakanja... Čakanje pomeni v današnji družbi nekaj neželenega. Enostavno ne maramo čakati! Povedano drugače, želimo si vedno in povsod izkoristiti dan ali narediti nekaj, samo da ne čakamo.
»Čakanje ni prazno upanje. V njem je tista notranja gotovost o dosegu cilja«. I CHING
Če pomislimo za nazaj, se zalotimo pri tem, da v resnici nikoli nismo imeli kaj veliko potrpljenja, zmeraj nekje na poti do nekega cilja – v svojih dvajsetih je to pomenilo končati študij, pričeti karierno pot, se poročiti ali imeti družino. Vsaj tako smo se naučili, da je to prav in nekaj vredno.
Čakanje pa je obstalo nekje v zraku, kot nekaj prehodnega in tisto, kar smo morali uporabiti le, če nismo imeli poguma ali zagona. Kot izgovor, da nismo šli v pogon in za svojimi cilji.
Sedaj vem bolje.
Sedaj vem, da je čakanje eno izmed najmočnejših orodij pri kreiranju življenja, kot si ga želimo. Ego in um sta zelo neprijateljska s čakanjem. To je tisti del v nas, ki na nas stalno kriči: »Naredi nekaj! Karkoli je boljše, kot stati na mestu!«. In ker smo precej egoistično naravnana družba, bomo najdli veliko teh glasov, ki kričijo na nas, tudi izven nas. In ti bodo podprli to teorijo.
Um ne mara negotovosti in bi raje izbral napačno odločitev kot enostavno sprejel stanje »ne-vedeti vsega«, medtem ko bi čakali na pravo izbiro. V ljubezni obstaja izraz, ki opisuje to stanje negotovosti: liminalnost (pomeni pa biti oz. pripadati med dvema prostoroma). Biti nekje na meji med možnostmi. Prostor čistega potenciala – kraj, od koder lahko gremo v katerokoli smer želimo. Prostor brez neonskega napisa – Pojdi tukaj.
Ti liminalni prostori so lahko (na videz) precej neprijetni in negotovi in večina jih drvi skoznje z veliko hitrostjo.
Če bi se le lahko ustavili, upočasnili te neumorne motorje, bi videli pokrajino v bistrih odtenkih. Spet bi občutili vse naše zakrnele čute. A še vemo, kako diši jutranja vrtnica in kakšni so odtenki prve jutranje svetlobe? Ego si na poti do prihodnosti želi le super bleščeče hitre avtoceste, a življenje je v resnici bolj kot temu podobno labirintu. Naredimo korak ali dva v gotovo smer in nato izberem izvoz v drugo smer. Tlakovanje poti naprej v resnici od nas zahteva čisto drugačne veščine in čakanje je ena izmed najpomembnejših.
Vse od nas zahteva pravi trenutek. Pravijo, da pride vse ob pravem času. Mi ne maramo tega, želimo si vse zdaj in takoj. A ko nam uspe počakati, ko prestopimo tiso magično črto, ko spustimo iz rok in se prepustimo, takrat ugotovimo, da je to najboljše, kar se nam je kdaj pripetilo. Vsi ti zamiki in premiki. Vse to nam je prineslo toliko več zadovoljstva. Kot je zapisala Joanne Harris, nagrajena pisateljica: »Prepustim se, spustim vse. Vse ostalo je kot plavanje proti toku, izčrpa te. Po nekaj časa, ne glede na to, kdo si… moraš spustiti in reka te prinese nazaj domov«.
Vzemimo pod drobnogled svoja življenja in poskusimo zaslediti ta vzorec. Najprej si poglejmo vse odločitve, ki smo jih izsilili ali so bile prisiljene: kako se je to izšlo za nas? Nato pa se spomnimo na vse trenutke, ko smo enostavno »vedeli«, kaj storiti, brez da bi sploh morali dvakrat pomisliti, kaj je prava odločitev. Kaj se je tedaj zgodilo?
Ključ do druge odločitve je … čakanje na tisti notranji občutek, ki ne vara. Intuicija. Tega ne dobimo, če nenehno hitimo in si ne prisluhnemo. To ne pomeni, da smo prepričani, da bo vse tako, kot smo si zastavili ali da nas ni strah. Toda kljub temu je v nas občutek, ki nam reče - da, zdaj je čas! Tako kot pri pticah selivkah, ki preprosto vedo, kdaj je trenutek, da zapustijo gnezda in poletijo v tople kraje. One nimajo koledarja ali nekoga, ki jih na to opozori. Enostavno vedo. In odidejo, ko je za to čas. Nič prej, nič kasneje.
Tudi mi smo živali - imamo notranje čutilo, ki nam da vedeti, kaj storiti, ko je čas za to. Da odklenemo ta predal, se moramo ločiti od vsega razumskega. Ne razumeti narobe; misliti je nekaj zelo uporabnega, a ne rabi preiti do točke, ko za nas postane zapor. Nenehna premišljevanja, kaj storiti, da bo vse »prav«, da bomo zadovoljili vsakršna zunanja merila: zdravo pamet, moralnost, religijo, družinske vrednote, finance itd. Naše odločitve so po tem le en skupek vseh teh zahtev.
Najbolje bi bilo, da bi si naredili zalogo vsega, kar poznamo in že vemo (ali še še bolje; vsega, kar ne vemo) in nato počakali. Čakati aktivno in ne pasivno. Pomeni, da imamo vklopljena vsa čutila na stanje intuicije. In pričakujmo, da bo pravi odgovor prišel že kmalu. Ali kot je dejal I Ching v zgoraj omenjenem citatu, čakajmo z notranjim občutkom gotovosti po dosegi cilja. To nikakor ni tiste vrste čakanje, kot bi lahko dejali za lenobo ali odlašanje, pomeni le to, da poslušamo sebe in naše notranje vodstvo. Če nam intuicija pravi, da naj sledimo nekemu cilju in na drugi strani razum kriči – stop – takrat ga, vsekakor, ignorirajmo.
Mar nismo vsi žrtve naših misli, ki so nekoč prevladale nad našo intuicijo? Ali nismo vsi na neki točki potlačili tistega, kar smo v srcu čutili, da je pravilno, a nas je ego ali družba ali pa nekdo zunaj nas prepričal, da smo raje poslušali njih? Bi si lahko iskreno priznali, da smo se kdaj odločili za napačno pot? Da smo izbrali napačnega partnerja, napačno službo, napačno življenje?
Lahko povem le to: Če se moramo veliko in pogosto prepričevati, da je neka odločitev dobra in primerna za nas, namesto takojšnje reakcije, raje izberimo čakanje. Obljubim, vse se bo razkrilo v pravi luči, če si bomo le dopustili nekaj časa. Dovolili, da obstanemo v prostoru med dvema izbirama. Saj vemo, tam, kjer ni predsodkov in kjer vladajo nezmotljiva (živalska) čutila.
Samo ne hiteti, samo ne hiteti... Naučimo se živeti tako, da bomo sledili sebi. In ne drugim. In ko bo čas, da smo na vrsti, da stopimo na pot naše izbire – takrat pa le pogumno in neustrašno. Kot ptice selivke.
Nina Kirbiš
Poglejte si še: Prepustite se toku življenja (brez pričakovanj)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
