Kaj se zgodi, ko življenjski slog postane tako pomemben del identitete enega partnerja, da začne določati življenje obeh?
Eden vstane ob šestih, ker želi pred službo v telovadnico. Drugi bi v soboto zjutraj spal do desetih. Eden preverja sestavine na embalaži, skrbi za dovolj beljakovin, zgodaj hodi spat in skoraj ne pije alkohola. Drugi uživa v dolgih večerjah, kozarcu vina, spontanih večerih s prijatelji in nima želje, da bi svoj prosti čas organiziral okoli vadbe.
Za takšno dinamiko se je pojavil izraz "wellness gap", ki bi ga lahko prevedli kot razkorak v odnosu do zdravega življenjskega sloga. Britanski GQ ga je pred kratkim izpostavil kot eno od sodobnih težav v partnerskih odnosih: eden od partnerjev postaja vse bolj predan vadbi, prehrani, spanju in skrbi za zdravje, drugi pa ima do vsega tega precej bolj sproščen odnos.
Če njuno razliko pogledamo od bližje, težava sploh ni v tem, da eden pogosto teče, drugi pa ne. Veliko bolj zanimivo je vprašanje, kaj se začne dogajati med njima.
Športno aktiven človek in človek, ki sovraži telovadnico, sta lahko povsem srečen par. Toda sodobni wellness je za marsikoga postal veliko več kot nekaj ur gibanja na teden.
Vadba, prehrana, regeneracija, spanje, alkohol, prehranski dodatki in spremljanje različnih podatkov o telesu lahko postanejo pomemben del človekovega vsakdana in celo njegove identitete. GQ opozarja, da je svetovna wellness industrija do leta 2024 dosegla vrednost 6,8 bilijona ameriških dolarjev. Zato ta razlika med partnerjema lahko postane tudi: "Jaz želim živeti na popolnoma drugačen način kot ti."
Tipičen primer je, da si predstavljata popolnoma drugačen popoln vikend. Eden si želi počasnega jutra, kosila zunaj, izleta ali druženja s prijatelji. Drugi pa si predstavlja dober trening, nato savno, pripravo obrokov za naslednji teden in želi zgodaj v posteljo, ker naslednje jutro ponovno trenira.
Prav takšno izkušnjo opisuje eden od sogovornikov v članku GQ. Njegovo takratno dekle je postajalo vedno bolj predano telovadnici, dokler vadba ni postala pomemben del njene identitete. Ker sta imela le en skupen prost dan, je postalo boleče predvsem to, da ga je ona vse pogosteje namenjala samostojnemu treningu. Razlika v življenjskem slogu je bila po njegovih besedah eden od dejavnikov pri koncu zveze. Partnerja je najbolj motilo to, da za odnos partnerica ni nikoli imela časa, za trening pa ga je vedno našla.
Obstaja tudi druga plat te zgodbe
Tudi partner, ki živi bolj zdravo, ima pogosto občutek frustracije.
"Zakaj ne greš malo migat?" "Spet boš jedel fast food?" "Res potrebuješ še en kozarec vina?" "Če ne bi gledal televizije do polnoči, ne bi bil ves čas utrujen."
Morda ga ne moti zgolj to, da drugi ne želi z njim v telovadnico. Težje mu je opazovati človeka, ki ga ima rad, kako zanemarja svoje zdravje, premalo spi, se skoraj ne giblje, slabo je ali pogosto posega po alkoholu. Za kritiziranjem se lahko tako skriva tudi povsem iskrena skrb.
Z njegove perspektive morda ne gre za željo, da bi partner postal podoben njemu, ampak za vprašanje skupne prihodnosti. Če sam veliko vlaga v svoje zdravje, ga lahko skrbi, kaj bo čez deset ali dvajset let, če drugi zase ne skrbi. Lahko ga frustrira tudi občutek, da sam razmišlja dolgoročno, medtem ko partner posledice svojih navad prepušča prihodnosti.
To postane še bolj občutljivo, ko par načrtuje skupno življenje, staranje ali družino. Takrat skrb za zdravje ni več nujno samo osebna stvar, saj lahko zdravstvene posledice odločitev enega partnerja nekoč vplivajo tudi na drugega.
Toda prav tu je meja zelo tanka. Dobronamerno "skrbi me zate" se lahko sčasoma spremeni v nenehno popravljanje, nadzorovanje in kritiziranje. Eden začne dobivati občutek, da mora drugega prisiliti k spremembi, drugi pa, da ob partnerju nikoli ni dovolj dober. Odnos se počasi spremeni v razmerje med tistim, ki ve, kako bi bilo treba živeti, in tistim, ki ga je treba popraviti.
"Partnerja sem zapustila zaradi njegove obsedenosti s Stravo"
24-letna novinarka Esme Gordon Craig je za GQ povedala, da je prekinila novo zvezo tudi zaradi partnerjeve izrazite obsedenosti z aplikacijo Strava, ki beleži športne aktivnosti. Ob njem se je začela počutiti manjvredno oziroma krivo, ker sama ni vlagala toliko truda v vadbo.
Partnerjeva skrb zase vas sama po sebi ne bi smela spravljati v slabo vest. Nekdo lahko teče maratone, vi pa hodite na sprehode. Nekdo lahko uživa v hladnih kopelih, vi pa bi veliko raje ostali pod odejo. Nekdo ne pije alkohola, vi pa občasno uživate v kozarcu vina. Problem nastane, ko ob človeku dobivate občutek: "Takšen, kot sem, zanj nisem dovolj dober."
V tem primeru vprašanje ni: "Kdo od naju živi pravilno?" Ampak: "Ali lahko spoštujeva način življenja drug drugega, ne da bi moral eden postati podoben drugemu?"
Različne navade niso isto kot različne vrednote
Ni nujno, da imata partnerja enake hobije. Pravzaprav je lahko zelo zdravo, da ima vsak svoj svet. Toda za dolgoročen odnos postane pomembno, kaj te navade predstavljajo.
Če eden ne hodi v telovadnico, vendar rad hodi v hribe, dobro je, skrbi zase in ima povsem drugačen način ohranjanja dobrega počutja, med partnerjema morda sploh ni pravega vrednostnega razkoraka.
Če pa eden svoje zdravje postavlja zelo visoko med življenjske prioritete, drugi pa denimo redno prekomerno pije, kadi, zelo malo spi in ga njegove dolgoročne posledice sploh ne zanimajo, ne govorimo več samo o različnih hobijih. Govorimo lahko o različnih predstavah o prihodnosti.
Govorimo torej o vprašanji:
- Kako želiva živeti čez deset let?
- Kako želiva preživljati prosti čas?
- Kakšno mesto ima alkohol v najinem življenju?
- Kako pomembno nama je zdravje?
- Kako bova živela, če bova imela otroke?
- Kakšno starost si želiva zase?
Na takšnih vprašanjih se lahko pokaže, ali gre za simpatično različnost ali za precej globlji razkorak.
Tudi "preveč zdravo" lahko začne škodovati odnosu
Pri vsem tem obstaja še zanimiv paradoks. Wellness naj bi izboljšal življenje. Toda kaj če začne življenje služiti wellnessu?
Če človek ne more na spontano večerjo, ker jedilnik ne ustreza njegovemu režimu. Če nikoli ne preskoči treninga zaradi skupnega dneva. Če dopust izbira predvsem glede na možnosti športanja. Če vsak obrok ocenjuje po hranilnih vrednostih. Če ga številke na uri ali športni aplikaciji spravijo v slabo voljo. Potem težava ni več partner, ki "ne razume zdravega načina življenja".
Vsaka dobra navada lahko postane toga, če zanjo ni več prostora za prilagajanje. Zdravje namreč ni samo to, koliko kilometrov pretečemo ali kaj imamo na krožniku. Vanj sodijo tudi odnosi, spontanost, užitek, počitek in občutek povezanosti z drugimi.
Ali lahko zveza z velikim "wellness gapom" vseeno deluje?
Seveda. Ni treba, da partnerja skupaj trenirata, jesta enako ali hodita spat ob isti uri. Veliko pomembneje je, ali obstajata spoštovanje in prostor za oba. Morda gre eden zjutraj na deset kilometrov dolg tek, drugi pa medtem v miru spije kavo. Potem pa gresta skupaj na kosilo. Težava nastane, ko ni več prostora, kjer se njuna svetova srečata.
