Kaj je razlog, da imamo Slovenci toliko vrhunskih športnikov? V Sensa podkastu odgovarja učitelj in avtor AEQ metode, Aleš Ernst.
Ana v Sensa podkastu: "Zakaj imamo Slovenci toliko vrhunskih športnikov?"
Aleš: "Slovenci smo vrhunski v biti nemočni. Večino novejše zgodovine smo bili podložniki, hlapci, svojo jezo, katere namen je, da bi se osvobodili, smo morali vedno potlačiti, ker se osvoboditi nismo morali ali nismo znali. Ali pa so nas tako dobro razdelili, da so nam lahko vladali, da nam enostavno na kraj pameti ni prišlo, da bi se uprli.
Upirali smo se večinoma samo skozi junake iz basni, pripovedk ali pravljic; Peter Klepec, Kralj Matjaž, Martin Krpan... To so bili vsi ponosni ljudje, katerih zadnja stvar je bila, da bi bili nemočni. Opazite lahko, da smo sanjali, da smo močni, nismo pa si upali te moči vzeti.
Zadnjih 1000 let ali pa še dlje smo vadili, kako preživeti in biti nemočni. Sovraštvo avtomatizirano nastane iz nemoči. Organizem ne sme ostati v stanju nemoči predolgo, ker potem umre. Da se reši nemoči, ustvari močen čustven naboj, močno notranjo energijo, ki jo potem skozi sovraštvo izrazi zato, da prekine nemočen odnos, da gre stran, da gre naprej in opusti ta odnos (ne odpusti).
Slovenci imamo kot narod v podzavesti zelo globoke in močne vzorce, kako NE čutiti nemoči, ne znamo je uporabiti za osvoboditev sebe, ampak smo se jo navadili prenašati na svoje partnerje, otroke, na tiste, ki so bolj nemočni od nas. Nemoč prenašamo po generacijah naprej.
Če hočeš živeti na tak način, moraš izklopiti svoja čustva. Če hočeš izklopiti svoja čustva, moraš izklopiti svoje telo. Energijo, ki ti jo sovraštvo da, pa usmeriš v to, da si nadpovprečno hiter, močen, dosegaš vrhunske rezultate, hkrati pa te vrhunske rezultate dosegaš s tem, ker postajaš vedno bolj vrhunski v samodestruktivnem vedenju.
To se pokaže skozi kronične bolečine, kronične težave in bolezni, ki jih imajo vrhunski športniki tako na telesnem kot psihičnem nivoju; od depresij do drugih psihičnih težav, ki se jih običajno nekaj časa da skrivati, nato pa kasneje izbruhnejo. Pogosto morajo športniki predčasno zaključiti kariero ali pa umrejo prehitro."
Ana: "Ampak današnja družba poveličuje vrhunske športnike, ploskamo ljudem, ki se “terajo” preko svojih mej. Kot da smo ponosni na to, če nekdo uničuje svoje telo. Ni ta evforija za športniki malo absurdna? Bolj se odrežeš od telesa, bolj si občudovan in bolj navijajo zate?"
Aleš: "Je običajna, ni pa normalna. Če hočeš delati 8, 10 ali 12 ur na dan v kateremkoli poslu, ali vam bo telo pustilo, da to počnete dlje časa? Ne bo, ker boste v telesu začeli čutiti različne težave; preobremenjenost, anksioznost, tesnobo, nespečnost, nahod, respiratorne težave, takšne in drugačne bolezni, dvig temperature, krči... Kaj boste naredili? Če boste poslušali telo, ne boste konkurenčni. Potem se naučite telo selektivno izklopiti. Ni da vrhunski športniki ne čutijo telesa, ampak znajo telo zelo dobro izklopiti. Problem pa nastane, ker ga vedno težje nazaj vklopijo, ko bi morali počivati.
Sprejeli smo dejstvo, da je vrhunski šport nezdrav, in je to nekaj, s čimer se morajo športniki soočati, zato pa jih tudi bolj ali manj dobro plačamo. V bistvu pa jih opazujemo in smo navdušeni nad tem, da dosegajo nečloveške rezultate in podvige, ali da gredo skozi nečloveško trpljenje. Nihče se ne vpraša, ali je to v redu, da govorimo, da je nekdo "nečloveški"? Govorimo o ljudeh, ki se vedejo nečloveško. To je že samo po sebi sporno.
Potem se vprašamo, kako pa živi večina ljudi, ki za njih navija? Naj si bo navijač nogometa, košarke, kolesarskih dirk... Ali taki ljudje dejansko živijo v človeških pogojih? Imajo v službah človeški odnos? Ali se do njih vedejo kot do strojev? Naj si bo to v šolah ali podjetjih... Koliko ljudi dejansko lahko živi normalno in ima človeški odnos do sebe? Teh je manjšina.
Če nekdo poudarjeno dela to, kar moraš ti delati, da bi preživel, ti on s svojim vedenjem kaže, da je to, kar ti delaš, prav. Ko gledaš nekoga, ki se muči s kolesom v klanec že petič ta dan na touru, si misliš: "Uau, kako je dober, kako to zdrži?" V sebi pa dobiš s tem potrditev: "Aha, saj to je prav, da si takšen. Potem grem tudi jaz lažje jutri v službo, čeprav mi je slabo, ko samo pomislim na službo, in čutim, da sem izgorel, ciničen, sovražen do drugih... Potem se vedem kot vrhunskih športnik".
Če navijaš za nekoga, ki se vede tako, kot se ti moraš, se ti lažje vedeš na ta način..."
Iz podkasta z Alešem Ernstom, 2. del:
Preberite si še:
ODPRTE ZVEZE: Želja po svobodi ali strah pred bolečino? (odgovarja Aleš Ernst)
Aleš Ernst: "Oče bi moral s svojim vedenjem omogočiti ženski, da ima dovolj sproščeno nosečnost"