"Osamljenost nastane najbolj tam, kjer izgubimo stik ali dostop do svoje notranjosti," pravi psihoterapevtka in profesorica za zakonsko in družinsko terapijo Katarina Lia Kompan Erzar v podkastu Modra soba, ki ga vodi voditeljica Maja Megla.
Lahko imamo veliko znanstev, socialnih spretnosti, veliko dialoga, pogovorov, dogodkov ... a če je tega preveč, lahko izgubimo sebe, dostop do svoje notranjosti, ker se tako hitro prilagajamo situaciji, da se tudi naše delovanje utrdi na površinski, široki ravni.
Prva stvar je imeti pristni odnos do sebe.
Včasih ljudje pobegnemo, lažje nam je imeti površinske odnose, zato da ni potrebno hraniti duše. Še posebej na tistih področjih, ki so nam bolj naporna. Na začetku, dokler jih ne spoznamo ali jih ne objamemo, raje ostajamo bolj na površini. Ti občutki so sram, osramočenost, strah, občutek zavrženosti, občutek nekoristnosti, nevrednosti, nepripadnosti – občutki, ki so vezani na osnovni mehanizem (npr. navezanosti) in se oblikujejo v najbolj zgodnjem otroštvu.
Primer: strah pred tem karkoli boš naredil, bo narobe, strah, da ne osmislim svojega življenje, strah pred neuspehom, cel spekter strahu na vseh področjih, ogroženost, da bo nekdo prišel in te bo užalil...
Potem je tu še občutek zavrženosti, da nismo vredni, nimamo občutka, da nekam pripadamo. Da nas nihče ne more imati rad. Ogromno je ljudi, ki kdaj v življenju začuti, da njih v bistvu ni lahko imeti rad. Da so breme drugim. Poznamo frazo, ki jo ljudje dostikrat uporabljajo: "Raje ne povem, kaj čutim, da te ne bom objemenjeval." A s tem, ko ljudje ne povedo, kaj čutijo, poslednično postene breme še težje in se kopiči v obliki tesnobe, ki se začuti v prostoru, kar je še hujše.
Od kje imamo ljudje idejo, da bomo obremenjevali če bomo povedali kaj čutimo?
Ko smo bili majhni, ko nismo še govorili, smo jokali, se metali po tleh, kričali, če smo želeli nekaj doseči, in so nam starši vedno rekli: "Daj mi že mir." In jasno ... otroku, ki še nima oblikovanih struktur, s katerimi bi lahko razumel, se bo organsko naredil vtis - "Če izražam svoje potrebe, sem breme in starši gredo stran. Če hočem, da so straši ob meni, ne izražam svojih potreb." In ko odrastemo, smo kot vreča neizpolnjenih potreb, s katerimi se niti ne upamo soočati, ampak nehote, kar je največja krivica, prebujamo v drugih ljudeh zavračanje. Nehote.
Vabljeni k ogledu celotnega podkasta na www.metropolitan.si/play