Zakaj danes za žalovanje potrebujemo dovoljenje, kljub temu da je to povsem naraven proces?
Žalovanje po smrti ljubljene osebe sodi med najintimnejše in najzahtevnejše osebne procese. Vendar mu posvečamo premalo pozornosti in je deležen velikega nerazumevanja. Kljub temu, da je žalovanje povsem normalen in nujno potreben odziv na smrt ljubljene osebe, je v družbi skorajda prepovedan.
Zato dovoljenje zanj ni več samoumevno. Žal. Verjamem, da bi bila marsikatera stiska prihranjena ali precej manjša, če bi temu ne bilo tako. Tako se mnogi žalujoči znajdejo v velikem konfliktu med občutenjem globoke žalosti na eni strani in pričakovanji družbe, ki jim te žalosti ne priznava, je ne sprejema in ne dovoli izražati, na drugi strani.
Žalost je namreč zelo v napoto današnjim družbenim zahtevam po dosežkih in uspehu. Vseskozi je potrebno biti karseda učinkovit in produktiven. In hkrati srečen, z nenehno izrisanim nasmehom na obrazu. V takem svetu žalost nima kaj iskati, ker ovira napredek ter kvari sliko popolnosti.
Poglejte si tudi:
Pritisk družbe je velik
Žalosti enostavno ne dovoljuje. Od nas se pričakuje, da z njo hitro opravimo. Jo hitro odpravimo. Za žalost ni več časa in še manj prostora. Žalost ni zaželena. Skorajda nikjer in nikdar, če pa že, pa naj bo to samo za hip. V primeru smrti naj bi to bilo do konca pogreba. Že na sedmini po pogrebu je spet čas, da človek zopet postane tak, kot je bil pred izgubo.
Hkrati sta smrt in žalovanje v družbi ne le še vedno, temveč celo vedno večji tabu. Kljub vsemu napredku, ki smo mu priča v samo nekaj zadnjih desetletjih, je to eno izmed področij, kjer ne napredujemo, temveč nazadujemo.
Osebne stiske in nerazrešeni strahovi, ki spremljajo lastno minljivost, so večje, kot so bile nekoč. Namesto da bi jih naslavljali in jim ponudili prostor priznanja v družbeni sredini, jih odrivamo iz naše zavesti, v naši podzavesti pa se zato le še poglabljajo. Zato nas hkrati delajo tudi povsem nesposobne sprejemati žalovanje drugih, jim v tem njihovem procesu prisluhniti, jih podpreti in jim biti v oporo. Od žalujočih raje zahtevamo, da se pretvarjajo, da se jim nič ni zgodilo.
Marsikdo od nas je, kot sem to storila tudi sama, poslušal te zapovedi družbe. Skušal žalost in bolečino ob izgubi ljubljene osebe pomesti pod preprogo. Jo potisniti nekam v ozadje. Se pred drugimi pretvarjal, da je v redu, čeprav ni bil. Morda nekateri, tako kot sem jaz, celo mislite, da je z vašo reakcijo na izgubo ljubljene osebe kaj narobe. Da ne bi smela biti taka. Da pretiravate. Da je z vami nekaj narobe.
Z žalujočimi ni nič narobe
To danes z veliko gotovostjo trdim. Žalost in bolečino (pa tudi druga čustva) ob izgubi ljubljene osebe si je nujno treba dopustiti in jih ustrezno izraziti. Če jih bomo potiskali in zadrževali v sebi, se bodo zasidrala globoko v nas. Telo in psiha bosta prej ali slej izstavila svoj (lahko tudi visok) račun. Teža teh čustev je namreč prevelika, da bi jih neizživete človek lahko dolgo nosil. Kot taka prinašajo le še dodatne stiske.
Zato vas pozivam, da si dovoljenje za žalovanje, če ga v svoji okolici ne dobite, daste sami. Ja, sami sebi. Dovolite si jokati in biti žalostni, četudi je drugim zato neprijetno in vas ne razumejo. Morda bo to od vas terjalo nekaj poguma. Morda boste prvič nekaj zahtevali zase. Skoraj zagotovo vas bo to stalo kakšnega odnosa. A prav je, da v procesu žalovanja sebe postavite na prvo mesto, četudi se morda še nikoli niste.
Vsakdo v procesu žalovanja potrebuje varen prostor
V tem vas podpiram. Zato sem v ta namen ustanovila Iskreno solzo – vaš varen prostor, ki vam vašo bolečino ob izgubi ljubljene osebe priznava. Vam je ne zanika. Vam dovoli to žalost čutiti in jo izraziti. Vam dovoli žalovati. Vedno in predvsem takrat, ko vam to pravico drugi hočejo odvzeti.
Saša Bremšak
Ustanoviteljica projekta Iskrena solza
Fb: https://www.facebook.com/iskrenasolza
Morda vas zanima tudi podkast na temo žalovanja in smrti: