Nihče nas ni blagoslovil, da imamo posebno poslanstvo, smo samo pohodniki na zemlji. Ničesar ne rabimo pričakovati. Le ogledamo si lahko vse lepote narave, ki je tu že od davnega. Zdravimo bolne, nesrečne, izgubljene duše, zgolj s svojo prisotnostjo in energijo, ki se ju spomnimo od zgoraj. Vsa živa bitja delujejo enako.
Slišim ga. Klic narave. Tukaj je. Čaka, da naredim korak. Da stopim bližje. Se zazrem v nebo in opazujem premike vsega živega. Nič manj, nič več. Umirim dih in si ogledam okolico. Spomnim se. Spomnim se, da sem že bila tu, podobno je nebesom.
Podobno je občutku lahkotnosti, kraju, kjer zadovoljijo vse tvoje potrebe na najbolj čist in magičen način. Čutiti je radost. Radost ob spoznanju, da smo tu doma vse duše onkraj meja. Nič ni večno, sem le pohodnik na svoji poti raziskovanj.
Tako nežno in ljubeče bitje. Tako radostno in polno ljubezni. Vsi delujemo enako. Vsi smo enaki. Izvorni. Polni dobrote in skrbi za druge. Te občutke si delim z vsemi višje razvitimi energijami, ki skrbijo, ne da bi jih skrbelo. Ki dajejo, ne da bi odrekali sebi, ki ljubijo neskončno, ki dihajo en sam dih.
Prijetno mi je, sem se zatečem, da sprostim svojo energijo. Da začutim svojo bit. Vsakič znova je radost nepopisno lepa, vse duše so tako lepe, da v sebi začutim spokoj.
Ampak jaz sem tam in hkrati tukaj. Vendar me tukaj potrebujejo bolj kot tam. Tam sem doma, tukaj pa sem na popotovanju. Ni mi vedno lahko, ampak v vsakem koraku lahko še vedno začutim radost.
Zdi se mi, da lahko s svojo prisotnostjo in nasmehom zanetim čudeže v ljudeh. Čutim pripadnost tej nebeški energiji, ki ji zemljani pravijo svetloba. Izvorna energija, če hočete, pripadnost višjemu dobremu. Sejem jo na vsakem koraku, zavestno, mirno, pa vendar težko opisljivo z vsemi besedami, ki ponavadi le omejujejo, namesto da bi bile brezmejne.
Težko je opisati izvorne energije, ki se pretakajo, brez da bi jim tu na Zemlji dali energetski pomen s prizvoki, ki vedno nekaj pričakujejo. Nič ni za pričakovati. Samo smo. Dajemo in potujemo. Krožimo in spoznavamo sebe, iščemo koščke radosti, ki jo poznamo tam gori.
Nič ni večnega, nič posebnega nismo, če hočete. Mi samo smo. Nihče nas ni blagoslovil, da imamo posebno poslanstvo, smo samo pohodniki na zemlji. In to je zares nekaj čudovitega. Ničesar ne rabimo pričakovati. Le ogledamo si lahko vse lepote narave, ki je tu že od davnega. Zdravimo bolne, nesrečne, izgubljene duše, zgolj s svojo prisotnostjo in energijo, ki se ju spomnimo od zgoraj. Vsa živa bitja delujejo enako. A le, če se spomnijo, če dihajo z izvorno energijo.
Lepo mi je. Na poti srečujem duše, ki čutijo podobno kot čutim jaz. Tudi njim je lepo. Niso izgubljene. Radostne so. Ne potrebujejo nič, le mir, da lahko živijo, opazujejo čudovito naravo. Svoje energije pretakajo v večnost vseh svetov, vseh duš, ki so z nami.
Na poti srečujem tudi duše izgubljene. Ne pustim jih same. Ne obsojam jih, zgolj puščam, da spoznavajo sebe. Tudi one so tu. In hkrati tam. Malce zastrupljene z zemeljskimi pričakovanji, ampak jaz prepoznam lepoto, ki je v njih. Nežno se jim približam in samo sem. Ne želim posredovati na njihovi poti, le če me pokličejo same.
In priznam, včasih se na poti izgubim tudi sama. Takrat kot avtopilot moje vodenje prevzame nekdo drug, sila, ki je ne poznam, spretno se mi skriva v temi. Vame bolšči vse nepredelane izkušnje preteklih življenj in zopet le pričakuje.
Brutalna je v vseh pogledih, velika kot največji strah, ki ga tam gori ne poznamo. Izgubim se vase, tavam, blodim, iščem, moja izvorna duša takrat spi, vendar pride trenutek, ko jo zopet nekaj prebudi. Takrat vem, da nisem sama. Moja duša ni sama. Vedno jo zbudi nekdo drug, nekdo drug, ki začuti mojo spečo radost, dušo omamljeno od zemeljskih dotikov. Zazna, da je čas, da se moja duša vnovič prebudi, da se prelevi kot že neštetokrat prej.
Hvaležna sem za vse duše okoli sebe. Le na takšen način lahko potujemo naprej, vedoč da nismo sami, hvaležni za vse namige na poti, kjer lahko dajemo, ustvarjamo, zdravimo, tudi dobivamo in opazujemo naravo.
Duša nisi sama. Dovolim ti, da vzameš košček mene na svoji poti. Varuj ga kot punčico svojega očesa. Naj dogradi tvoj notranji svet.
Veš, ko se zjutraj vstanem, k sebi pokličem vse koščke svoje duše, da se zberejo in da se lahko začutim v vsem svojem sijaju. Zato ne skrbi, hitro ti ga bom vrnila, napolnili me bodo drugi koščki drugih duš, ki potujejo tu in onkraj meja. To me dela polno. Zatorej hvala tudi tebi, da si del mene na moji poti.
Divja ženska
Vas zanima tudi:
- 5 življenjskih nasvetov, ki bi jih dal mlajši verziji sebe
- Zgodba za navdih: Primerjanje z drugimi odžene srečo stran
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj