"Kako drugačno bi bilo moje življenje, če bi me nekdo usmeril na psihoterapijo že pri osemnajstih, ko sem doživela kolaps?"

Ko je vsega preveč, se živčni sistem izklopi.

Bila sem stara osemnajst let. Tik pred maturo. Učila sem se praktično noč in dan, pomanjkanje spanja pa je postajalo kronično. Preplavljal me je močan pritisk, da moram znati vse za štiri leta nazaj. Perfekcionizem in izjemna napetost sta bili že takrat moji spremljevalki, čeprav sem bila premlada, da bi se tega sploh zavedala.

Teden ali dva pred maturo sem izgubila še svojo psičko Belo, mojo najboljšo prijateljico in največjo oporo. Čutila sem, kako me v notranjosti trga od žalosti in praznine, a nekako sem morala stisniti zobe, saj me je čakalo veliko izpitov.

Nekega večera sem s starši na kavču gledala finale šova Slovenija ima talent, medtem ko sem se z enim očesom še vedno učila iz učbenika za nemščino. Takrat me je začela oblivati slabost. Nato mravljinci po vsem telesu. Okrog ust sem začela dreveneti. Tudi v prsih. Bila sem prepričana, da doživljam infarkt. 

Kako je mogoče, da bom umrla pri osemnajstih? Ko imam še toliko ciljev, želja, hrepenenj, načrtov? Ko sploh še nisem zares zaživela? To ni logično. In če res umiram … bom vsaj srečala svojo psičko na drugi strani? Takšne misli so me obhajale, ko je telo obnemoglo v mučnem krču.

Na poti na urgenco sem se z zadnjimi močmi očetu zahvalila za življenje. Povedala sem, da jih imam vse rada, nato pa začutila, da ne zmorem več premikati ustnic. On je za volanom kričal: »Ana, ne!« A nisem več mogla govoriti niti premakniti telesa. Le še slišala sem glasove, medtem ko so bile oči zaprte in telo v krču.

Na urgenci sem začela počasi spet čutiti telo... A v resnici se dolgo nisem več vrnila vanj, ker tam ni bilo več varno.

»Kot nek panični napad,« sem slišala v ozadju. Očetu naj bi povedali, da je šlo za nekakšen funkcionalni kolaps živčnega sistema, a ta informacija nekako ni prišla do mene; nihče mi ni razložil, kaj se je pravzaprav zgodilo. Vse, kar sem si takrat zapomnila, je, da je dežurni zdravnik rekel očetu: »Še dobro, da ste prišli tako hitro ...« 

Te besede so nenehno odzvanjale v mojih mislih še naslednjih nekaj let. Torej, če se mi to še enkrat zgodi in ne bom blizu urgence – kaj se bo zgodilo? Bom umrla, kajne? Nihče strokoven ni nikoli govoril z mano, da bi mi razložil, kaj se je zgodilo, in da življenje pri tovrstnem kolapsu ni zares ogroženo. Ta podatek mi je ves čas manjkal. V naslednjih dneh so mi pregledali delovanje srca, a je bilo vse v redu.  

Nisem imela nikogar, ki bi mi povedal, da je bilo moje telo predolgo prenapeto v preživetvenem načinu in je naredilo edino, kar je še lahko – izklopilo stik s svetom. Še danes se mi zasolzijo oči, ko se spomnim tiste noči, čeprav zdaj vem, da moje telo takrat ni zatajilo, ampak je bilo moj največji zaveznik, ki je rekel: »Dovolj je, ustavi se. Ni ti treba vedeti vsega, narediti vsega – ni ti treba sama držati celega sveta.«

A tista noč je bila zgolj začetek neskončnih notranjih bojev.

Naslednji dve leti sem preživela v kroničnem strahu, da se mi lahko ta travmatična izkušnja ponovi... kadarkoli. Strah je bil povsod. Nisem si več upala v gozd – razen morda za deset minut. Nisem šla smučat. Nisem šla v hribe. Nisem si upala biti sama. Nisem si več upala živeti. Bila sem stara devetnajst let in nisem vedela, kako se s tem soočiti.

Nihče mi takrat ni rekel, da obstaja psihoterapija. Nihče mi ni razložil, kaj pomeni, ko telo doživi živčni kolaps. Kako zelo bi si želela, da bi lahko o tem govorila z nekom, ki bi razumel. Zato sem začela iskati rešitve sama – kolikor sem ob koncu najstništva pač zmogla.

Na sistematskem pregledu ob začetku študija sem na vprašalniku pod nekim vprašanjem obkrožila, da imam »druge težave«. Ko me je zdravnica vprašala, kaj je to, sem tiho rekla, da me je nenehno strah, da se mi ponovi tisti kolaps iz mature. Nisem še znala uporabljati besed kot so »tesnoba« ali »anksioznost«. Samo rekla sem: »Strah me je. Vedno me je strah.« Ona pa je molčala in ni rekla ničesar. Ni me usmerila nikamor.

Iskanje rešitev v duhovnosti 

Zdelo se mi je, da v zdravstvenem sistemu ni posluha za moje težave. Danes bi bolj vztrajala, da bi me vzeli resno, a takrat tega nisem zmogla. Danes bi tudi vedela, kam se obrniti, medtem ko ob koncu srednje šole nisem vedela dobesedno nič o duševnem zdravju ali možnostih pomoči (a še dobro, da sem znala vso pomembno snov za maturo!).

Vendar človeška duša in telo potrebujeta občutek varnosti za preživetje, zato sem ga poiskala tam, kjer sem ga v tistem trenutku zmogla: v duhovnosti. Bila sem prepričana, da bom tam pozdravila svojo travmo in kronični strah. 

In tako sem v prepričanju, da iščem pomoč, počasi in nevidno pristala v duhovnem sistemu, ki je s časom postal prava sekta, česar se seveda sploh nisem zavedala (nihče se ne zaveda, da je v sekti, dokler je v njej; to običajno doumemo šele, ko smo dovolj časa v distanci). V njej sem ostala osem let. Skoraj vsa svoja dvajseta sem »podarila« sekti – sistemu navidez zanimivih obredov, a stroge hierarhije, v kateri je bil lik učiteljice v izrazitem položaju moči. Prav ta občutek podrejenosti pa mi je dajal (lažen) občutek varnosti.

Danes se mi zdi, da tam nisem ostala tako dolgo zato, ker bi zares iskala odgovore, temveč zato, ker sem iskala pomiritev in potrditev, da bo vse v redu. Da se mi ne bo nič hudega zgodilo. Da me bo nekdo zaščitil, ker je tako močan, že skoraj božanski. A pogosto žal prav tam, kjer iščemo varnost in zaščito, doživimo zlorabo – kar človeka še dodatno in popolnoma oropa občutka zaupanja v svet.

Tako zelo sem si želela občutek, da sem varna. A cena je bila visoka – v sekti v zameno za občutek lažne varnosti izgubiš sebe, ne odraščaš, temveč ostaneš otrok, ki se sam ne zna spopasti z vsem, kar življenje prinaša. Nekdo drug prevzame vajeti nad tvojim življenjem, začne posegati v vse pore tvojega vsakdana in ti ponuja odgovore prav na vse. Življenje postane tako obupno črno-belo.

Ko ves čas živiš po pravilih avtoritete in njenih togih načel, ne zmoreš raziskovati, kaj je zares tvoje. Zlorabljene so tvoje meje in tvoja integriteta. Ujet si v sistem, iz katerega si ne upaš pobegniti predvsem zato, ker bi bil potem resnično soočen s svojo lastno resnico – z vso svojo tesnobo in bolečino, s katero se ne znaš spopasti.

Psihoterapija

Življenje je proti koncu dvajsetih postalo zares težko. Hude duševne stiske, težave v odnosih in nenehni panični napadi so postali vsakdanjost. In ko je postalo groteskno očitno, da karkoli počnem, name vpliva izredno uničujoče, mi je uspelo oditi iz sekte in poiskati psihoterapevtsko pomoč. Prav tam sem se prvič v življenju zares počutila slišano in razumljeno – brez pritiska in obsojanja. Olajšanje... 

Počasi sem začela iskati varnost v sebi, čeprav je del mene še vedno hrepenel po občutku varnosti, ki bi ga lahko našla zunaj sebe. Za krajši čas sem ponovno pristala v sistemu, ki mi je dajal ta lažni občutek, vendar so se kmalu znova začele kazati podobnosti s sekto. Vrnila sem se na terapijo, ker je bil to edini varen prostor, kjer sem lahko bila preprosto jaz – jaz.

V zdravstvu sem nekajkrat iskala pomoč za panične napade, vendar mi je bilo ponujeno zgolj medikamentozno zdravljenje. (Ne da je s tem kaj narobe – narobe pa se mi zdi, ko ob zdravilih nimaš nikakršne podpore, da bi lahko začel uvajati potrebne spremembe v vsakdanje življenje.)

Želela sem v sebi zgraditi kapaciteto, s katero bi zmogla zdržati močnejša čustva – takšno, ki bi mi omogočila, da ob intenzivnih občutkih ne padem več v panični napad. Želela sem z nekom predelati, kar čutim in kar se mi takrat dogaja, ter se ob tem učiti novih veščin. Vse to sem k sreči našla v psihoterapiji, ob izredno strokovni terapevtki – torej ob nekom, ki se je iz tega področja izobraževal dolga leta in ni samooklican terapevt.

Kako drugačno bi bilo moje življenje, če bi me nekdo usmeril na psihoterapijo že pri osemnajstih, ko sem doživela kolaps? Morda kasneje ne bi razvila panične motnje. Verjetno ne bi pristala v sekti. Prej bi postala funkcionalna odrasla oseba, ki bi si lažje ustvarila življenje, kakršnega si želi.

Seveda je moja pot takšna, kakršna je bila, imela svoj pomen in namen. Naučila me je ogromno - tudi o manipulacijah in soodvisnosti. Nekdo drug na tak način pade v kakšno bolj očitno ali družbeno manj sprejemljivo odvisnost – alkohol, droge ipd. Sama sem padla v odvisnost od duhovnosti oziroma duhovne avtoritete, katere posledice niso nič manj problematične – še posebej za duševno zdravje.

Zakaj sem za zakon o psihoterapiji? 

Prav zaradi svoje osebne izkušnje menim, da je v Sloveniji skrajni čas za spremembe – zakon o psihoterapiji pa je prvi nujen korak v to smer.Ne bo čudežna rešitev za vse, vendar je nekje treba začeti. Mladi so vedno bolj zgodaj – tako kot sem bila petnajst let nazaj tudi jaz – soočeni z vso težo življenja in brez prave podpore. Pa tudi starejši. Zakaj ne bi imeli enega vira podpore več? Kdo bi bil pravzaprav ogrožen, če bi imeli na voljo več možnosti za pomoč? In končno bi dobili tudi možnost, da se pritožimo, kadar zaznamo neetično delovanje terapevtov!

Ko ti v hudi duševni stiski hladen psihiater na urgenci avtomatizirano zastavlja vprašanja iz vprašalnika – to ni pomoč. Samo ponuditi antidepresive – to ni pomoč. Ko izraziš stisko, zdravnik pa ostane tiho – to ni pomoč. Verjamem, da obstajajo empatični zdravniki, ki znajo primerno reagirati ter pomagati, toda moje izkušnje žal niso bile takšne. Govoriti, da je psihoterapija že danes na voljo v zdravstvu, je zavajanje. Meni ni nikoli nihče omenil, da sploh obstaja.

V sistemu, kakršnega imamo danes, smo zares ogroženi – sama sem bila ogrožena. V stiski predolgo. Uspelo mi je priti do kvalitetne psihoterapije na zasebnem trgu in se počasi izviti iz duševnih stisk. Nekdo drug ne pride nikoli … Nekdo nima denarja. Nekdo nima usmeritve. Nekdo išče pomoč pri neusposobljenih samooklicanih terapevtih, ki se nikoli niso izobraževali o tem, kako delati z ljudmi v travmi. 

Ne potrebujemo popolnega sistema, ker ga nikoli ne bomo imeli – potrebujemo pa čim več ljudi, ki človeka v stiski ne spregledajo.

Ana Vehovar, urednica sensa.si