ZASVOJENOST je odraz globoke bolečine

Ni enega samega razloga, zakaj se pri nekom razvije zasvojenost. Sestaviti se morajo številni dejavniki. Del teh dejavnikov je podedovanih, vendar pa ima velika večina zasvojenih zgodovino travme.

ZASVOJENOST je odraz globoke bolečine (foto: pexels) pexels
13. 4. 2021

To niso nujno samo spolne, fizične, čustvene zlorabe in zanemarjanje. Lahko gre za manj boleče stvari, ki se nalagajo, otrok pa jih ni sposoben predelati in integrirati. Predstavljajte si bolečino majhnega otroka, ki ga sošolci ne sprejemajo, ki dnevno opazuje prepire med staršema, opitega starša, katerega obnašanje je občasno popolnoma nerazumljivo, čudno. Kako si naj razvojno nedozorel otrok, ki se šele uči, kdo je, kako razume svet okrog sebe, razloži, zakaj ga sošolci ne sprejemajo, zakaj se starši prepirajo, se čudno obnašajo, zakaj ga pretepajo, zlorabljajo, zanemarjajo … Vse to je preveč za nedozorel otroški svet in če ni nikjer nikogar, ki bi mu ta svet pomagal razumeti, predelati čustva strahu, obupa, jeze, potem je pot k razvoju zasvojenosti ustvarjena. Seveda traja določeno obdobje, da se zasvojenost razvije, vendar pa začetki segajo v obdobje bolečine, ki ni nikoli bila naslovljena. Otrok se od bolečine, ki mu je nevzdržna, začne zatekati k igricam, sanjarjenju, masturbiranju, samopoškodovanju ipd., vse z namenom otopitve nevzdržne bolečine, s katero ne ve, kaj narediti. S pomočjo teh vedenj se nauči potolažiti sam. 

Bolj kot so ljudje ranjeni, bolj potrebujejo beg, ki jim ga zasvojenost omogoča. Zasvojenost ni odločitev, ni rezultat šibkega karakterja, ni neuspeh trdne volje, kar je pogosto slišati v družbi, temveč je odziv na človeško trpljenje. Ne pomaga, če odvisniku poveš, da to ni dobro zanj, da slabo vpliva nanj. Ti ljudje najprej potrebujejo občutek sprejemanja in ljubljenosti. Zasvojeni potrebujejo sporočilo, da odvisnost res ni v redu, ampak da so oni sami v redu. Potrebujejo slišati, da niso krivi, neumni, defektni, da jih ni potrebno biti sram.

Nihče se ni v otroštvu odločil, da bo sebe reševal z zasvojenostjo. Ljudje so zdrsnili vanjo. 

Zasvojenost torej ni glavni problem, temveč je glavni problem čustvena bolečina, ki si jo doživljal skozi življenje in s katero nisi vedel kaj storiti, kako se soočiti z njo, kako jo razrešiti. In če želimo razreševati zasvojenost, moramo začeti pri vprašanju, od kje izhaja čustvena bolečina? In kako to, da nisi imel dovolj notranjih virov, da bi se lahko soočil s to čustveno bolečino. Tukaj ne gre za obsojanje, temveč zgolj za raziskovanje, kako to, da so na neki točki umanjkali notranji viri, da bi se lahko soočil z bolečino na bolj konstruktiven, kreativen način. Na način, ki je usmerjen naprej, ki bi ti pomagal razrešiti to bolečino, ne pa je ohranjati. 

Zasvojenost omogoča kratkotrajno olajšanje, a nosi s sabo dolgoročne posledice in posameznik se kljub temu, da se teh posledic zaveda, zasvojenosti ne zmore odpovedati. Kratkotrajno olajšanje od bolečine, občutek kontrole, pobeg pred občutkom osamljenosti, trenutek notranjega miru so kratkoročni učinki zasvojitvenega vedenja. Zasvojenost je poskus, kako ubežati trpljenju, vsaj začasno, vendar pa se trpljenje z zasvojenostjo na dolgi rok le še poveča. 

Pri zasvojenosti se oseba, ko je v bolečini, ne obrne po pomoč k ljudem, saj se je naučila, da se na ljudi ne da zanesti, se jim ne da zaupati. Oseba se je že zgodaj naučila, da se v stiski obrne k substancam oz. zasvojitvenim vedenjem, ki začasno omilijo bolečino. Zasvojeni poskušajo zapolniti luknjo v sebi na način, da nakupujejo, bežijo v delo, se zasvojijo z močjo, nasiljem, s hrano, s pornografijo …

A to nikoli ni dovolj, da bi se rana zacelila. Ko bolečina dobi besede, se zdravljenje začne. 

Vprašanja za raziskovanje zasvojenosti:

  • Pri čem ti je pomagala zasvojenost? 
  • Od kje izhaja zasvojensko vedenje? 
  • Katera čustvena bolečina je pod zasvojenostjo? 
  • Kako to, da se počutiš osamljenega, kljub temu da imaš v vsakem trenutku možnost stopiti v stik z ljudmi, si poiskati ljudi, ki bi te lahko razumeli? 
  • Kako to, da je v tebi pomanjkanje občutka, da lahko aktivno usmerjaš svoje življenje in se počutiš nemočna lutka v igri življenja? 
  • Kaj še vedno nosiš v sebi, kar poganja zasvojenost? 
  • Kako ti lahko drugi pri tem pomagamo razrešiti, kar je v tebi? Glavno vprašanje ni, kako ti lahko pomagamo spremeniti vedenje, temveč kako ti lahko pomagamo, da se ti notranje spremeniš? To je zdravljenje in to se zgodi v notranjosti osebe. Kar pomeni, da je druga oseba lahko vodnik na poti zdravljenja odvisnosti, ne more pa ena oseba pozdraviti druge osebe. Lahko jo le vodi s pravimi vprašanji.  

Zasvojensko vedenje ali substanca daje občutek (vsaj na začetku) ljubezni in povezanosti, občutek, da si človek, da si živ, vibranten, navdušen, poln optimizma. Če je edini način, kako občutiš ta občutja preko zasvojenosti in če ne veš, da lahko ta občutja doživiš tudi brez zasvojenosti, se je le-tej odpovedati precej težko. A se da.  

V našem telesu je modrost, ki dovoljuje, da se zdravljenje in nov razvoj (razvoj novih možganskih poti) lahko zgodita tudi kasneje v življenju. Dlje kot smo zlorabljali odvisnost, dlje traja in več podpore bo potrebne. Ne gre samo za prekinitev neželenega vedenja. Gre za učenje novih načinov soočanja s situacijami, razmišljanja o sebi, videnja sveta, saj stari načini niso primerni oziroma ne podpirajo ustvarjalnega življenja, kjer se problemi rešujejo in kjer se lahko učimo iz svojih napak.  

Zdravilno se je pogovarjati o odvisnosti z ljudmi, ki te ne obsojajo, ne zavrnejo, kaznujejo. Samo v prostoru sočutja si ljudje dovolimo videti resnico o nas samih. Samo v prostoru sočutja si ljudje dovolimo začutiti zanikane dele sebe. Pot iz zasvojenosti je mogoča, potrebno pa je narediti najprej prvi korak. Psihoterapija je lahko ta pogumen prvi korak.  

Petra Vršnik, psihoterapevtka
www.upajsi.si

ali pa Alkohol - pobeg pred svojimi notranjimi občutki