Želela sem ustrezati idealom družbe do te mere, da sem pristala v umobolnici

Pred štirimi leti, poročena z očetom svojih treh otrok, sem se zaljubila v žensko.

Veliko pozneje sem opazovala to žensko, kako se je izpred mojega praga odpeljala mojim staršem naznaniti, da me bo zaprosila za roko. Mislila je, da ne vem, kaj se plete na tisto nedeljsko jutro. Toda jaz sem vedela.

Ko sem pred hišo zaslišala njen avto, sem se namestila na kavč, odprla knjigo in skušala umiriti svoj utrip srca.

Vstopila je in šla naravnost proti meni, sklonila se je in me poljubila na čelo. Odmaknila je moje lase z vratu in globoko vdihnila vanj, kakor je to vedno počela. Nato je vstala in izginila za vrati kopalnice.

Odšla sem v kuhinjo, da bi ji natočila kavo, in ko sem se obrnila, je stala pred mano: klečala je na eni nogi in v rokah držala prstan. Njene široko odprte, nebeško modre, neskončne oči so mi neskončno prigovarjale.

"Nisem mogla čakati," je rekla. "Preprosto nisem mogla čakati niti minute več."

Pozneje, v postelji, sem položila glavo na njene prsi, medtem ko sva se pogovarjali o njenem jutru. Mojim staršem je dejala: "Vašo hčer in vnuke ljubim, kot nisem ljubila še nikogar doslej. Vse življenje sem jih iskala in se pripravljala nanje. Obljubim, da jih bom za vedno ljubila in varovala."

Materina ustnica je zadrhtela v mešanici poguma in strahu, ko je moji bodoči ženi rekla: "Hčerke nisem videla tako polne življenja, odkar je imela deset let."

Tistega jutra je bilo izrečenih še veliko reči, toda prvi odziv moje mame me je preganjal kot stavek v knjigi, ki si ga moraš podčrtati: Hčerke nisem videla tako polne življenja, odkar je imela deset let.

Med mojim desetim letom na Zemlji je mama namreč opazovala, kako iskrice v mojih očeh ugašajo. Zdaj, trideset let pozneje, je bila priča njihovem ponovnem vžigu. V zadnjih nekaj mesecih se je korenito spremenila celo moja drža. Zdela sem se ji kraljevska in nekoliko strašljiva.

Po tem dnevu sem se začela spraševati: kam so izginile iskrice v mojih očeh? Kako sem lahko zgubila samo sebe?

Vrgla sem se v raziskavo in prišla do tega spoznanja: pri desetih letih se naučimo, kako biti pridni. Pri desetih letih začnejo otroci opuščati to, kar so, da bi postali, kar svet pričakuje od njih. Pri desetih letih nastopi čas za našo formalno ukrotitev.

• Preberite tudi: Tako sva se imela rada, a ne zmoreva več živeti skupaj...

Pri desetih letih me je svet posadil na stol, mi zabičal, naj bom tiho in pokazal proti mojim kletkam:

To so čustva, ki jih lahko izražaš.
Posnemala boš to različico ženskosti.
Prizadevati si moraš za takšno telo.
To so ljudje, ki jih lahko ljubiš.
To so ljudje, ki se jih boš bala.
Takšno življenje si moraš želeti.

Pripravi se. Najprej ti bo neudobno, toda ne skrbi – sčasoma boš pozabila, da si ujeta. Kmalu se bo vse to zdelo kot običajno življenje.

Želela sem biti pridna punčka, zato sem se skušala krotiti. Izbrala sem osebnost, telo, vero in seksualnost, vse tako neznatno, da sem morala zadrževati dih, da sem se jim lahko prilegala. Nato sem zbolela.

Ko sem postala pridna punčka, sem postala tudi bulimična. Nihče ne more zadrževati diha v nedogled. Bulimija je predstavljala moj izdih. Ni mi bilo treba upoštevati pravil, lahko sem tešila lakoto in izražala svoj bes.

Med vsakodnevnimi požrtijami sem se vračala k svoji živalskosti. Nato sem objela straniščno školjko in vse izbruhala, kajti pridna punčka mora ostati majhna, da se lahko prilega kletki. Za seboj ne sme puščati nobenih vidnih dokazov o nenasitni lakoti. Pridne punčke niso lačne, besne, divje.

Reči, ki iz človeka naredijo žensko, so pravzaprav umazane skrivnosti pridnih punčk.

Tedaj sem sumila, da bulimija pomeni, da sem nora. V srednji šoli so me napotili v umobolnico, kjer se je to potrdilo.

Danes se razumem drugače.

Bila sem zgolj ujeto dekle, ustvarjeno za prostrano nebo.

Nisem bila nora. Bila sem divja ženska.

Prirejeno po: Glennon Doyle iz knjige Neukrotljiva

• Preberite si še: Dolgo časa sem mislil, da sta jeza in žalost "neduhovni"

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja