Ne le moški, tudi nekatere ženske težko odrastejo, saj odraščanje za njih pomeni bolečino in soočanje z notranjo praznino.
Obstajajo ženske, ki na prvi pogled izžarevajo šarm, lahkotnost in spontanost. Vendar se pod privlačno zunanjostjo skriva krhkost, občutek negotovosti in izgubljenosti.
Gre za psihološki vzorec, v katerem ženska ostaja ujeta v fazi večne mladosti – čustveno, mentalno in tudi duhovno. Težave takšne ženske je, da nikoli ne dozori, ne prevzema stabilnih vlog in ne sprejema dokončnih odločitev. Namesto tega se njeno življenje spreminja v niz intenzivnih, a površnih izkušenj. Vstopa v odnose, ki hitro izgorijo, začenja projekte, ki ostanejo nedokončani, in večno sanja o izpolnitvi, a pobegne, ko se ji ta približa.
Ta vzorec je znan kot Puella aeterna – večna deklica. Jung jo je prepoznal kot arhetipski par večnemu dečku, Puer Aeternusu, Marie-Louise von Franz pa je podrobno opisala njene psihološke mehanizme. Puella aeterna živi v odporu do časa, odlaga soočenje z realnostjo in se oklepa fantazij, ki nikoli ne prestanejo preizkusa življenja.
Odraščanje zanjo pomeni bolečino in soočenje z notranjo praznino. Če bi zares odrasla, bi se morala ustaviti, pogledati vase in izbrati – tudi za ceno tega, da se nekatere poti zaprejo. Zato raje pušča vrata priprta.
V odnosih se hitro navduši, a ko bližina postane resnična, se umakne. Hrepeni po svobodi, vendar se težko opre nase. Sanja o popolni ljubezni, a težko zdrži z resničnim človekom, z njegovimi mejami, napakami in nepopolnostjo.
V sodobni družbi, kjer se mladost poveličuje, ta arhetip še posebej zlahka najde plodna tla. A za lepo zunanjo podobo takšne ženske se skriva globlji nemir, občutek praznine, ki ga ni mogoče zapolniti z vedno novimi začetki ali površnimi odnosi.
Ves čas išče vznemirjenje, ideale, nove začetke, nikoli pa prave odgovornosti. In prav tu se začnejo notranji konflikti, kajti življenje žal zahteva nasprotno. V odrasli dobi življenje zahteva ukoreninjenost, kontinuiteto in globino. Zato ta ženska, kolikor koli je lahko cenjena in privlačna, pogosto v sebi nosi občutek nesmisla, tavanja in neizpolnjenosti.
Marie-Louise von Franz poudarja, da večna deklica ni odraz osebne izbire ali šibkosti, temveč pogosto posledica zgodnjih čustvenih ran, nepredelane travme, vzgojne vrzeli ali pomanjkanje varnosti v otroštvu.
Puella tako postane hkrati maska in ščit. Na površini je privlačna in energična, v globini pa čuti, da ne ve, kdo v resnici je. Med tem, kar kaže, in tem, kar čuti, nastaja razkorak, ki sčasoma preraste v eksistencialno praznino.
V odnosih ta vzorec pogosto vodi v burne začetke in nenadne konce. Hrepeni po ljubezni, a pobegne, ko odnos postane resničen. Idealizira partnerja in vanj projicira vse tisto, česar sama še ni zgradila v sebi – čustveno stabilnost, jasnost, varnost. Ko pa partner pokaže svojo človeško plat, napake in meje, se razočara in umakne.
Tako nastane cikel: navdušenje – idealizacija – razočaranje – beg. Ljubezen je varna, dokler je zamišljena. V resničnosti pa vsak poskus globljega povezovanja doživlja kot grožnjo lastni identiteti.
Podobna dinamika se lahko pojavlja tudi v poklicnem življenju. Pogosto išče poslanstvo, smisel in avtentičnost, a ko naleti na rutino, ponavljanje in strukturo, izgubi zanimanje. Projekte začenja z navdušenjem, a jih redko dokonča. Ima veliko talentov, a malo ukoreninjene discipline. To, kar imenuje iskanje sebe, je pogosto izogibanje nujnemu naporu, ki vodi v resnično uresničitev.
V ozadju vsega stoji strah pred dokončnostjo. Boji se izbrati, ker izbira pomeni zapreti druga vrata. Boji se odločiti, ker ve, da vsaka odločitev izključuje druge možnosti. A prav ta nenehna odmaknjenost od dokončnosti preprečuje kakršen koli resničen razvoj. In ko iluzije ne morejo več prekriti notranje praznine, nastopi kriza identitete, kriza smisla in bivanja.
Iluzija na določeni točki začne pod pritiskom realnosti razpadati. Takrat se začne notranji proces, ki ga Jung imenuje individuacija – soočenje s samim seboj, sprejemanje lastnih senc in izhod iz infantilnih vzorcev.
Večna deklica se mora umakniti, da lahko prostor zavzame ženska, ki ne čaka, da bo rešena, temveč prevzame odgovornost za svoje življenje. In šele takrat lahko ženska najde večji mir in občutek smisla. Ko preneha bežati pred odločitvami in odgovornostmi, lahko začne živeti. Postane ženska, ki ve, kdo je in sama ustvarja svojo pot.
Vir: atma.hr
