Ali smo srečni, ko imamo pred seboj velik izbor možnosti in ko se nam zdi, da se nam lahko uresničijo vse želje?
Koliko kozmetičnih izdelkov imaš v kopalnici?« me je zjutraj z vprašanjem presenetila sodelavka. »Jaz sem jih pri sebi našla okrog 100. Pa veš, koliko jih uporabljam? Zagotovo ne več od petine!«
Raj v veleblagovnici
To me je spomnilo na dogodek iz otroštva. Na začetku sedemdesetih, ko sem ravno začela hoditi v šolo, me je mama prvič odpeljala v tujino: na prvomajski sindikalni izlet v Trst. Dobro se spomnim, kako mrko sem gledala italijanskega carinika, ki je, vsaj tako se mi je zdelo, celo večnost prelistaval moj potni list, preden ga je nazadnje le ožigosal in odprl vrata v deželo izobilja.
Poletni čeveljci, ki sem jih dobila, me niso navdušili niti približno toliko kot oddelek veleblagovnice s šolskimi potrebščinami. Takrat v naših papirnicah ni bilo velike izbire.
Še danes se spominjam vonja tiste trgovine, ki je dišala po mehkih raznobarvnih radirkah s sadnimi aromami, zvezkov, s platnic katerih so se mi smehljali moji najljubši Disneyjevi junaki, in polic s tisoči pisanih svinčnikov, barvic in šilčkov.
Po maminih velikih naporih, ko mi je pomagala izbirati, sva iz trgovine po dveh urah prišli s plastičnimi vrečkami, ki so pokale pod težo blokov, zvezkov in dveh ogromnih peresnic, prepolnih flomastrov, barvic, svinčnikov, radirk in šilčkov.
Po tistem sem bila še lep čas prepričana, da je raj v Trstu, in sicer v tretjem nadstropju veleblagovnice Upim. Danes, nekaj desetletij pozneje, lahko tudi v rojstnem kraju kupim, kar mi srce poželi, strast do pisalnega pribora pa se še ni ohladila.
Včasih se ujamem, ko v papirnici s skoraj enakim žarom brskam med flomastri, kemičnimi svinčniki, radirkami in zvezki. To je ostal en od načinov, da podoživim tisti intenzivni občutek zadovoljstva, s katerim sem nekoč prikorakala iz tržaške trgovine.
Vendar danes na svoj novi pisalni pribor pozabim že po dnevu ali dveh od nakupa. Postane del kaotične vsebine moje torbe in ponavadi ga takrat, ko ga najbolj potrebujem, niti ne najdem.
Občutek zadovoljstva
Tako pa ni samo s pisalnim priborom. Občutek sreče in zadovoljstva zaradi nakupljenih stvari že dolgo ni več tako dolgotrajen in intenziven, kakršen je bil nekoč davno v Trstu. Komaj kupim nekaj, za kar sem prepričana, da je prav to tisto, po čemer sem hrepenela, že v reviji ali na oglasu vidim, da podoben ali še boljši izdelek ponujajo po nižji ceni.
Vse je prepredeno s popusti, razprodajami in znižanji, tako da mi včasih vlijejo občutek, da cene vseh teh novotarij padajo s takšno hitrostjo, da za nakupovanje kmalu sploh več ne bom potrebovala denarja. To se seveda še ni zgodilo.
Prav nasprotno: ko sem zadnjič hotela kupiti polnilnik za svoj prenosni telefon, so mi rekli, da ga nimajo, ker tega modela telefona ne proizvajajo več. Da pa lahko dobim novejšo, boljšo različico starega, in to za samo 160 evrov, ker je ravno v akciji.
Izbor mobitelov me je popolnoma obnorel. Imeli so jih vseh vrst: s kamerami, z MP3-predvajalniki, ki snemajo in reproducirajo, z Bluetoothom, brez njega, s slušalkami, brez njih …
A kaj pravzaprav počnem s prenosnim telefonom? Odgovarjam na klice in kličem ali prebiram in pišem kratka sporočila. Potrebujem torej osnovne funkcije, kakršne je imel tudi moj prvi prenosni telefon pred desetimi leti.
Toda danes so prenosni telefoni potrošni material, zato njihov rok trajanja ponavadi ni daljši od dveh ali treh let. Vsak teden je na voljo nov model, boljši od vseh prejšnjih.
Tako pa ni le s prenosnimi telefoni. Enako velja za avtomobile, televizorje, računalnike, oblačila in obutev, turistične agencije, ponudnike letalskih storitev, pohištvo in belo tehniko, kamere, fotoaparate, parfume, šampone, pralne praške, kreme, sokove, kavo, mleko, kruh in vodo ...
Bolj človeški svet
Vprašala sem se, kako naj se v tem morju izbire sploh znajdem. Kako naj se ubranim lažnim potrebam. Vprašala sem se, zakaj smo zaradi prevelike izbire lahko nesrečni in kako naj se znajdem v svetu lažnega izobilja.
Odgovorno in moralno vedenje vsakega izmed nas je edina pot k boljšemu svetu.
Paula Bobanović, fotografije: Kristina Lenard, Shutterstock
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
