Šele ko se zavemo minljivosti, začnemo resnično ceniti življenje – in to je sporočilo, ki ga Irvin D. Yalom znova in znova poudarja v svojem delu.
Irvin D. Yalom, eden najbolj znanih sodobnih psihiatrov in psihoterapevtov, je svoje življenje posvetil raziskovanju smisla, minljivosti in odnosov. Njegova eksistencialna psihoterapija in številne knjige (npr. Ko je Nietzsche jokal, Gledanje v sonce) se dotikajo ene največjih človeških tem: smrti. Yalom pravi, da prav bližina smrti včasih najbolj jasno osvetli življenje. Sam je namreč izgubil ženo in občutil bolečino ter lekcije, ki jih smrt prinese.
Kaj se torej res naučimo šele, ko se z njo srečamo – ali ko spremljamo nekoga, ki se poslavlja?
1. Čas je najdragocenejša valuta
Ob koncu življenja ljudje skoraj nikoli ne obžalujejo stvari, ki so jih naredili, ampak tiste, ki jih niso. Smrt nas uči, da čas ni neomejen, temveč dragocena valuta, ki jo prehitro zapravljamo za nepomembne skrbi, vloge, dokazovanja.
2. Pomembni so odnosi, ne dosežki
Yalom iz terapij z umirajočimi opisuje, da na koncu štejejo predvsem obrazi, ki so ob tebi, in toplina, ki si jo delil z ljudmi. Diplome, kariera, priznanja – vse to zbledi. Tisto, kar ostane, je občutek povezanosti.
3. Smrt nas uči poguma za avtentičnost
Šele ob soočenju z minljivostjo ljudje pogosto spregovorijo: »Živela sem življenje drugih, ne svojega.« Yalom poudarja, da je prav smrt tista, ki nas lahko zdrami in spodbudi, da začnemo živeti bolj resnično – skladno s sabo, ne s pričakovanji okolice.
4. Trpljenje se zmanjša, ko ga delimo
V svojem delu je Yalom videl, kako lahko občutek osamljenosti ob umiranju povzroči več bolečine kot sama telesna bolezen. Pogovor, bližina, zmožnost, da nekdo posluša naše strahove – vse to dela smrt lažjo. Naučimo se, da človeška ranljivost kliče po povezanosti.
5. Vsako življenje je zgodba
Ko ljudje ob koncu gledajo nazaj, pogosto iščejo smisel: Kaj je bila moja zgodba? Kakšen pečat sem pustil? Yalom nas spodbuja, da se tega vprašanja ne lotimo šele ob zadnjih izdihih. Vsak dan lahko znova pišemo svojo zgodbo – z izbiro, kako bomo ljubili, kako bomo ustvarjali in kako bomo preživeli čas, ki nam je dan.
Yalom verjame, da nas prav zavest o smrti lahko naredi bolj žive. Če si upamo pogledati vanjo, nam pomaga razločiti, kaj je resnično pomembno. Ne gre za to, da bi živeli brez strahu, ampak da ta strah preoblikujemo v odločitev za polno življenje – tukaj in zdaj.
