V svetu, kjer duševna stiska pogosto ostaja neizgovorjena, postaja vprašanje dostopnosti psihološke pomoči vse bolj ključno. V tokratnem podkastu z Aljošo Bagolo odpiramo iskren pogovor o izgorelosti, terapiji in zakonu, ki bi lahko spremenil prihodnost duševnega zdravja v Sloveniji.
Prekmurec, uspešen kreativec, avtor uspešnic, predavatelj, mož, oče... Človek, ki zna iz besed tkati smisel in iz vsakdana črpati navdih.
Aljoša Bagola v Sensa podkastu pove, da se Slovenci k iskanju strokovne psihološke pomoči pogosto zatečemo prepozno, si te pomoči ne moremo privoščiti ali pa ni organizirana na pravi način.
Danes se pojavlja tudi poplava alternativnih oblik pomoči, kot so zdravilci in šamani, kar je prav tako posledica stiske ljudi, ki iščejo rešitve za svoje težave, pove Bagola. Vendar pa poudarja, da je ključno, da se resni simptomi najprej strokovno obravnavajo, preden se posameznik odloči za različne dodatne oblike pomoči.
Poleg tega Bagola komentira zakon o psihoterapiji, ki bo lahko znatno izboljšal dostop do strokovne pomoči in zmanjšal stigmo, povezano z iskanjem psihološke podpore.
"Zakon o psihoterapiji bo našo družbo sčasoma premaknil na višjo raven storilnosti – če nam je ta res tako pomembna vrednota – in na raven bolj urejenih odnosov. Najprej družinskih, ki so še vedno vir globokih travm zaradi zgodovinskega izročila, nato pa tudi kariernih, prijateljskih, partnerskih in starševskih. Predvsem pa, kar se mi zdi ključno, nam bo omogočil globlji stik z lastno ustvarjalnostjo, ki je zame še vedno osrednja vrednota. Ne le osebno, ampak tudi širše – v slovenskem prostoru jo pogosto prepoznavamo kot presežni kapital, ki pa še ni zares dobro aktiviran", pove Bagola.
V splošnem je pomembno, da se Slovenci naučimo, da je iskanje pomoči znak moči in ne šibkosti, ter da je odprta komunikacija o duševnem zdravju ključna za premagovanje stigme.
VIDEO:
Nekaj ključnih vprašanj iz pogovora z Aljošo Bagolo:
- Kako gleda na današnji val samopomoči, coachinga in »new age« praks?
- Kako pomembno se mu zdi, da pri soočanju s stiskami vključimo strokovno usposobljenega psihoterapevta?
- Kaj mu je osebno prinesla izkušnja terapevtskega procesa?
- Kakšno je njegovo stališče do zakonske ureditve psihoterapije v Sloveniji? Kaj bi ureditev prinesla slovenski družbi in zakaj je pomembna za vse?
- Kako pomembno je, da to področje zaščitimo pred neetičnim delovanjem?
- Kako sam najde ravnovesje med delom na sebi in preprostimi radostmi vsakdana?
- Kako razume vpliv medgeneracijskih travm? Je tudi v lastni družini prepoznal kakšen podedovan vzorec?
- Katera prepričanja o življenju je podedoval – in katera danes zavestno predaja svoji hčerki?
- Kako se z ženo trudita zaščititi svojo hčerko pred pritiskom popolnosti in lažne sreče na družbenih omrežjih?
"Slovenci trpimo, dokler nam ne poči film"
"Zelo pomembno je, na kateri točki prepoznamo, da potrebujemo pomoč. Slovenci smo pregovorno trdoživi, imamo 'debelo kožo' in vztrajamo, dokler nam ne poči film. In film nam poči zato, ker v življenju pogosto sploh nismo v glavni vlogi. Ker nas nekdo vedno potiska v stranske vloge, ker nikoli nismo v 'pravem filmu'.
Če pogledam svojo lastno izkušnjo, se je potreba po pomoči pri meni pokazala po siloviti izkušnji izgorelosti. In to ni mala malica. Ko sem začel o tem pisati, razmišljati in pri sebi razčiščevati, je to sprožilo precej različnih mnenj v javnosti.
Ljudje so govorili: "Aja, to si je pa zdaj strokovnjak marketinga izmislil, da bo imel najbolj prodajano knjigo leta 2020?"
Pa: "Lahko je njemu govoriti o terapiji – ima dovolj denarja."
Ali pa: "Jaz sem tudi trikrat izgorel, pa sem se sam sestavil."
Ampak jaz pravim – res izgoriš samo enkrat. Danes je še vedno ogromno nejasnosti okoli izgorelosti. Ljudje to besedo pogosto uporabljajo površno – če so utrujeni, nenaspani, zoprni… že rečejo, da so izgoreli. A to ni isto. Resnična izgorelost je brutalna. Takšna, ko ne veš, ali boš zdržal – ne iz dneva v dan, temveč dobesedno iz minute v minuto.
Imel sem srečo, da mi je brat Dominik – ki je že obiskoval terapevtko, dr. Urško Battelino – odstopil svoj termin, da sem lahko začel svoj proces. In neprecenljivo je bilo to, da je tudi Urška osebno doživela izgorelost. Ko sem se po dveh tednih neopisljivih občutij, ki človeka povsem prevzamejo, dobesedeno sesedel v njen fotelj, mi je rekla: "Aljoša, razumem vas. Vse bo v redu." To je bil prvi trenutek po zelo, zelo dolgem času, ko sem si lahko oddahnil.
Zato pravim – psihoterapija je pomembna. Pomemben je nekdo, ki sedi s tabo, ki je strokovno discipliniran, a obenem izjemno potrpežljiv. Ker ko se nekdo, ki je izgorel, usede na tvoj kavč – veš, da je ranljiv, da je izid negotov. In čeprav veš, kaj mora narediti, moraš vse dozirati – nežno, počasi, po korakih. Iz ure v uro, iz tedna v teden. Sočutje, razumevanje, potrpežljivost in disciplina v terapevtskem procesu so ključni dejavniki, ki močno pomagajo pri tem, da človek lažje prebrodi hudo izkušnjo."
"Zakon o psihoterapiji - eno največjih daril, ki jih lahko namenimo prihodnjim generacijam"
"Vlada, prosim, sprejmite ta zakon! Po mojih informacijah je predlog oblikovan na način, ki lahko ljudem izjemno koristi. Če to storimo zdaj, bo to eno največjih daril, ki jih lahko namenimo prihodnjim generacijam. Ker – kot pogosto rečem – valuta prihodnosti je duševno zdravje.
Lahko opazujemo, kaj se dogaja okoli nas – kam nas vodijo sodobne tehnologije, kaj se dogaja s političnimi sistemi, kaj se dogaja z demokracijo. Če sami nimamo dovolj notranje stabilnosti in trdnosti, se v tem hitro izgubimo. Do takšne stabilnosti pa ne moremo priti sami – potrebujemo skupnost, ekosistem podpore, v katerem skrbimo drug za drugega. V svetu, ki poveličuje individualizem, je to seveda zelo težko.
Razumljivo je tudi, da zakon, ki predvideva vključitev psihoterapevtov v zdravstveni sistem, odpira vprašanja. Psihiatri, klinični psihologi in druge stroke imajo verjetno pomisleke. Deloma zato, ker bo moral biti že tako majhen 'finančni kolač' razdeljen še tanjše.
Ampak – če pogledamo širše – gre za prihodnost naše države. Za zdravje naših otrok. Za izboljšanje odnosov. Za to, kako se bo naša družba razvijala. Kako se bomo kot narod lahko uvršali med najbolj kreativne in uspešne – ne le med najbolj storilne in visoko samomorilne. V tem smislu je torej ta debata banala in lahko le rečemo: "Psihoterapevti, psihiatri, klinični psihologi - dajte se zmenit."
Seveda pa je ob vključitvi psihoterapevtov v zdravstveni sistem nujno tudi vzpostaviti neko obliko nadzora – naj bo to zbornica, skupnost, ki zagotavlja strokovnost, odobritve in nadzor. Mislim, da se to da oblikovati hitro, z nekaj dobre volje. In če to naredimo, bomo postavili temelje za resnično platformo izboljšanja duševnega zdravja v Sloveniji – in s tem tudi naše konkurenčnosti v svetu."
