4. teden: Kako postaviti sebe na prvo mesto?

Svoj odnos do sebe in do drugih merimo s stopnjo ljubezni in zmožnosti zanjo. Vendar, mar res vemo, kaj je ljubezen? Jo živimo? In zakaj naj bi sebe postavili na prvo mesto? Mar ni to dejanje sebičnosti?

4. teden: Kako postaviti sebe na prvo mesto? (foto: shutterstock) shutterstock
9. 5. 2021

9-TEDENSKI SEMINAR Z MAJO MEGLA: SMEMO BITI SREČNI

Če ste zamudili, si 1. del lahko ogledate TUKAJ. 

Če ste zamudili, si 2. del lahko ogledate TUKAJ. 

Če ste zamudili, si 3. del lahko ogledate TUKAJ. 

Svoj odnos do sebe in do drugih merimo s stopnjo ljubezni in zmožnosti zanjo. Z njo razberemo raven sebičnosti, prav tako pa tudi sposobnost empatije, čuta za drugega, nudenja pomoči in podpore.                                

Tudi Sveto pismo o ljubezni spregovori glede na naš odnos do drugih. Je največ in najvišje, kar človek živi in daje. Živeti ljubezen je edino vredno življenja. Srž svetopisemske Nove zaveze govori o ljubezni, pogled nanjo pa je je oblikovan kot zapoved: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.«  

A kaj pomeni odmera kakor? Ljubiti bližnjega kakor samega sebe, torej ne bolj in ne manj, temveč enako kot sebe? Enako! Kaj pomeni enako? Pomeni, da smo vsi enako – vredna človeška bitja, torej po vrednosti enaka. Prav vsa bitja si zato enako zaslužijo ljubezen in sprejetost.

V želji, da bi bili dobri, plemeniti in čuteči, torej 'dobri ljudje' in zato vredni ljubezni, pa se mnogi v imenu te iste ljubezni za druge razdajajo in žrtvujejo, sebe postavijo v ozadje, na obrobje, na stranski tir. Pustijo se izkoriščati. Izničijo svoje potrebe, hrepenenja in želje. Dopustijo, da drugi z njimi grdo ravnajo. Pogosto izgubijo občutek za lastno dostojanstvo in samospoštovanje.

Kako naj potemtakem živimo enako – vrednost? Če je drugi vreden enako kot mi in mi enako kot drugi, kako vzdrževati to nevidno mejo med nami, ki zagotavlja, da ima vsakdo prostor, ki ga potrebuje za sebe, svoj razvoj in zorenje? Ste tudi vi naleteli na podobna vprašanja in se zapletli v dileme iskanja odgovorov, kaj je sebično in kaj sočutno? Mar res obstaja nekaj takšnega, kot je 'zdrava sebičnost'? Zdi se mi, da je bolj kot pojem zdrava sebičnost, ki ga uporabljajo nekateri psihologi, ustreznejši izraz 'samospoštovanje', kajti tisti, ki spoštuje sebe, bo poskrbel za svoje potrebe in ne bo ravnal v svojo škodo, bil predpražnik drugim čevljem ali mučeniška žrtev.

Kje so torej meje? Kaj je prav in kaj ni? Ste se recimo kdaj srečali s prepričanjem, da lahko ljubezen raztopi še tako trdo srce in drugega preobrazi, odreši? Tisti, ki živijo v nezdravih soodvisnih odnosih, imajo pogosto tovrstna prepričanja. Gre za žrtve nasilnežev, ki upajo, da bo ljubezen omehčala nasilnikovo brezčutnost, ter za partnerje narkomanov in alkoholikov, ki mislijo, da bo ljubezen prinesla čudežne spremembe: vlila notranjo moč, da se bo partner premaknil iz temačne odvisnosti in se osvobodil zasvojenosti. Žal se motijo in trpijo leta, lahko celo desetletja. Ljubezen ničesar ne spremeni. V pomoč je le takrat, ko ima odvisnik že notranje dozorelo odločno namero po spremembi in ozdravitvi.

Iz knjige Smem biti to, kar sem: “Postaviti sebe na prvo mesto ne pomeni umetnosti egoizma in ni hvalospev sodobnemu narcisizmu. Ne gre za to, da se svet vrti okoli nas. Tudi ne, da obračamo pozornost le nase. Za ljubezen gre. Kako naj ljubimo druge, če ne ljubim samih sebe?”

Kako potem ljubiti druge in enako samega sebe? S predanostjo in žrtvovanjem, kot so nas učili in nam z zgledi kazali? Menim, da ne. Druge lahko ljubimo enako kot sebe šele takrat, ko smo sposobni sebe postaviti na prvo mesto. Naj ponazorim na primeru.

Pred vzletom letala smo vsakič deležni navodila stevardes o tem, kako naj ravnamo, če se med letom v letalu spremeni zračni tlak. Ta je med letom v trupu letala podoben kot na vrhu 2400 metrov visoke gore. Je občutno nižji od tistega, na katerega je človek fiziološko prilagojen, to je na tlak neposredno nad morsko gladino (oziroma atmosferski tlak). Če se zgodi še dodatni padec tlaka v letalu, iz stropa k potnikom popadajo maske, ki si jih morajo nadeti, da se oskrbijo z dovolj kisika. A kako to storiti? Kaj naj naredi mati, ob kateri sedita dva otroka? Najprej mora nadeti masko sebi in šele nato obema otrokoma. Če ju postavi pred sebe in poskuša najprej oskrbeti mladiča, lahko zaradi pomanjkanja kisika pade v nezavest, še preden bi jima lahko pomagala. Če bi hotela pomagati najprej otrokoma in bi med tem omedlela, bi ogrozila otroka in sebe, saj otrok ne bi bil zmožen poskrbeti zase in zanjo.

Najprej moramo pomagati sebi, če hočemo koristiti drugim. Postaviti sebe na prvo mesto ne pomeni umetnosti egoizma in ni hvalospev sodobnemu narcisizmu. Je primarna, eksistencialna, preživetvena gesta. Ko sem dobro, lahko dobro delim s svetom. Sliši se preprosto. A ko se vmešajo rane otroštva, postane marsikaj zapleteno in škodljivo.

Težave ranjenih

Nevredni, zlorabljeni otroci kot odrasli lastno vrednost potrjujejo tako, da se usmerijo v kariero in nazive, si prizadevajo za položaje moči, za priznanja in nagrade. Na tej poti pehanja sklepajo nečastne kompromise, marsikoga pohodijo, tudi lastne vrednote in prepričanja. Oskrba ran prevlada nad vsemi drugimi potrebami. Iz njih in zaradi njih nastajajo življenjske odločitve, ki so lahko povsem škodljive. Škodljivosti nevredni ne vidijo in se z njo ne ukvarjajo. Pomembna je le oskrba ran, ki preglasi vse druge življenjske vsebine. Oskrbovanje rane postane pomembnejše od življenja samega. Ti napori pa ne prinesejo nikakršne ozdravitve, ker posegajo po napačnem zdravilu. Nevredni so kot narkomani, ki vsak dan potrebujejo nov fiks, nov odmerek. S kariero in priznanji pač ni mogoče ozdraviti ran zlorab. 

Tudi neželeni, neljubljeni, nesprejeti (ker so jih zanemarjali, žalili, pretepali; ker niso dobili pohval in vzpodbud; ker so jih zavračali vrstniki ali družina ipd.) stopajo skozi življenje ranjeni. Enako kot nevredni si prizadevajo rano zaceliti. Najpogosteje uporabijo prijem, da povsod in z vsemi sredstvi kupujejo in trgujejo za ljubezen. Zlahka jih boste prepoznali: ne zmorejo reči 'ne'; so vedno prijazni in uslužni; vsem ustrežejo; bojijo se zameriti; izogibajo se konfliktom; strah jih je zavrnitve; zato tudi ne izražajo svojih mnenj in pogledov, pogosto za nameček zapadejo v toksične odnose, kjer čemijo in vztrajajo, četudi jih žalijo in pretepajo. A to še ni vse: nelagodno jim je, če so drugi jezni, ker niso izpolnili njihovih pričakovanj; so servilni in uslužni, ko bi morali biti odločni in jasni; sprejmejo, karkoli jih prosijo, ker jim je težko reči ne in drugega zavrniti; skočijo na noge, da bi drugemu ustregli, čeprav so utrujeni in potrebni počitka; izbirajo hobije zaradi bližnjih in ne zaradi samih sebe … Predolg bi bil spisek, če bi ga nadaljevali. Ključno je, da neljubljeni ne bodo sledili svoji intuiciji in zdravi pameti, temveč servilno ugajali drugim za drobtinice pozornosti in ljubezni.

Iz knjige Smem biti to, kar sem: “Če želimo ljudem dajati in s svetom deliti najboljše, kar imamo, moramo razviti svoje potenciale in talente. Moramo biti dobro. Če nismo zdravi in polni moči, ne moremo dajati in deliti, kar imamo in zmoremo. Če želimo dajati, moramo najprej imeti. Ne moremo dajati nečesa, česar nimamo, mar ne? Smeh, vedrino, toplino, spoštovanje lahko s svetom delimo le, če jih imamo v sebi. Zato moramo najprej poskrbeti za sebe, šele nato lahko pomagamo in delimo z drugimi.”

Se kje v naštetem prepoznate? Nevrednim in neljubljenim bodo rane ostale in se skozi življenje le še krepile. Nikakršna nagrada, naziv, aplavz, priznanje ali naklonjenost ne morejo zaceliti izvornih ran otroštva. Če jih želimo pozdraviti, se jim moramo posvetiti, očistiti in zaceliti. Razbrati moramo kakšne so njihove posledice. Če na primer ne moremo reči ne, ker se bojimo biti zavrnjeni, saj bi s tem zopet občutili staro rano neljubljenosti in nevrednosti, težko gojimo odnose s svetom, ki so skladni z našimi potrebami in vrednotami, saj se neprestano prilagajamo, zamolčimo svoja resnična mnenja, se ne postavimo za sebe idr. Ali pa drug primer: kdor ne prenese spora ali zavrnitve, kdor ne zmore konflikta, bo slabo opremljen za igranje človeških iger. Najraje bo stisnil rep med noge in se umaknil. Posledice otroštkih ran so mnogotere in določajo vaše vedenje danes. Spoznati jih morate. Šele nato se lahko spremenite.

Nič od zunaj, niti kupovanje ljubezni niti dokazovanje vrednosti, ne more zaceliti naših ran. To lahko storimo le mi sami v nas samih. Dokler nas določajo rane, ki so posledice zlorab v otroštvu, bomo imeli majavo samozaupanje. Prednost bomo dajali tistemu, kar nam omili izvorno bolečino. Ta cilj bo v ospredju, edini pomemben in edini vreden. Vse v naših življenjih bo služilo anestetiziranju bolečine, četudi bomo počeli stvari, ki nam škodijo, in izbirali odločitve, ki nas še dodatno ranjujejo.

Zlorabljeni so v življenju neuglašeni s seboj. Pravzaprav so povsem razglašeni. Zato tudi ne morejo zaznati in upoštevati svojega instinkta in zdrave pameti. Živijo v nemiru bolečin otroških ran. Ne odločajo se za tisto, kar je dobro za njih. Odločajo se za tisto, kar koristi navideznemu celjenju rane! Takšne odločitve pa ne morejo biti dobre. Napačne so, ker so škodljive, in zaradi njih si takšni ranjeni odrasli še manj zaupajo in se še bolj oslanjajo na nasvete in mnenja drugih. Na tej poti se lahko povsem izgubijo.

Iz knjige Smem biti to, kar sem: “Prežeti smo s krščanskim principom žrtvovanja, zanikanja samega sebe in svojih potreb. Cenimo matere in žene, ki se odpovejo svojim željam za srečo družine in za uspešne kariere svojih mož. Spoštujemo odrekanja v zasebnem življenju za dosežke v umetnosti in znanosti. Nasprotna skrajnost je sebični narcisizem in neoliberalno čaščenje individualizma, ki ga zanimajo le še lastne potrebe in koristi. Obe skrajnosti sta nezdravi, tako patologija žrtve, kot tudi patologija egoizma.“

Nekaj vodil, kako postaviti sebe na prvo mesto

Prvi korak: si zaupate ali se zanašate na nasvete in mnenja drugih? Močno si škodujemo, ko začnemo dušiti svoj instinkt (intuicijo) in zdravo pamet. Instinkt nas lahko usmerja v odnosih: spoznamo osebo, ob kateri nam je nelagodno, četudi je sladka in prijazna. Zadušimo neprijetni občutek in se zanesemo na tisto, kar vidimo, na prijaznost. Čez čas se izkaže, da je imel instinkt prav, ker je oseba manipulativna. Sladkoba je bila zgolj njeno sredstvo za dosego cilja, v resnici pa imamo opravka s koristoljubnim bitjem. Zaupajte svojim občutkom. Prisluhnite jim.

Drugi korak: nehajte se primerjati z drugimi. Primerjanje z drugimi je destruktivno početje. Na koncu te enačbe boste zagotovo pristali v nezadovoljstvu, nesrečni, neuspešni, grdi, neumni idr. Vedno boste našli nekoga, ki je boljši kot vi. To je zanka, v katero se pogosto ujamemo na družbenih omrežjih. Edina oseba, s katero se primerjajte, ste vi sami!

Tretji korak: gojite realna pričakovanja. Sebi postavite dosegljive cilje in izberite realne korake na poti do njih. Imejte realna pričakovanja tudi do drugih: če boste pričakovali od drugega, da bo spremenil svoje obnašanje, ta pa ga ne bo, boste razočarani. Situacijo boste doživljali kot neuspeh (nezaželenost, nesprejetost ipd.). Nimate vpliva na druge in drugi delajo le tisto, kar zmorejo.

Opazujte se. Kakšno ljubezen gojite do sebe in do drugih? So drugi vedno prvi? Ne zapadajte v skrajnosti: niti ne v sebičnost in egoizem na eni strani in tudi ne v žrtvovanje na drugi. Bodite dobro. Negujte se. Zacelite svoje rane. Ko boste svetli, notranje močni in radosti, boste lahko delili najboljše – vas same.

Tekst: Maja Megla

Vsi, ki ste prijavljeni na seminar Smemo biti srečni, imate 20-odstotni popust ob nakupu knjige. Naročite jo TUKAJ. 

Uredništvo Sense vam podarja 30-odstotni popust na letno naročnine revije Sensa. Revijo lahko naročite tukaj.

O avtorici in njenem delu berite na majamegla.si

Najdete jo tudi na Facebooku: maja.megla

Preberite še: