6. teden: Kako negovati meje?

24. 5. 2021
Deli
6. teden: Kako negovati meje? (foto: shutterstock)
shutterstock

Če ne upoštevamo in spoštujemo mej, ne moremo imeti zdravih medčloveških odnosov. Mej pa ne zmoremo postavljati, če ne poznamo svojih temeljnih pravic.

9-TEDENSKI SEMINAR Z MAJO MEGLA: SMEMO BITI SREČEN

Dom ima vrata in običajno zvonec. Tisti, ki želijo vstopiti, pozvonijo ali potrkajo. Mi se nato odločimo, če jih v svoje bivališče povabimo in svoj intimni prostor z njimi delimo. Tako je tudi v medčloveških odnosih. Vsakdo ima svoja vrata in zvonec, svoje meje, in sam odloča, koga prepusti skoznje. Veščini ravnanja z mejami pravimo postavljanje mej.

Če ne upoštevamo in spoštujemo mej, ne moremo imeti zdravih medčloveških odnosov. Nekateri ljudje jih brezobzirno prečkajo. So sebični, sledijo le lastnim interesom, nimajo empatije in zato čustev ali razpoloženj drugih ne zaznavajo. Drugi spet imajo meje povsem zabrisane, recimo mame, ki doživljajo otroke kot podaljške sebe. Ti otroci pogosto služijo zadovoljevanju materinih potreb in izpolnjevanju njenih pričakovanj. Nezdravo zliti so tudi v soodvisnih partnerskih odnosih, v katerih so čustva partnerjev povsem prepletena. Biti eden v drugem še zdaleč ni dobro.

Če se naša čustva ves čas mešajo s čustvi bližnjih (s starši, sorojenci, otroki, partnerjem, prijatelji), smo dovzetni za razpoloženje drugih in zato pod njihovim vplivom. Govorimo in mislimo kot tisti ob nas. Sodoživljamo njihova čustva in občutke. Če se jezijo, se z njimi še mi. Če so žalostni, se razžalostimo še sami. Čustvene meje med nami in drugimi so tako povsem nejasne. Naj takoj dodam, da v teh primerih ne govorimo o empatiji (sočutju). Bodite pozorni na razliko med empatijo in nezdravim čustvenim zlivanjem! Pri empatiji gre za zaznavanje čustvenega in psihičnega stanja drugega, ki ga sočutimo in razumemo, a se vanj ne spustimo še sami. Ostanemo nevtralni, v svojem čustvenem svetu. Če je nekdo jezen, razumemo njegovo jezo, a se ne začnemo jeziti skupaj z njim. Pri zlitju ni tako. Takrat prestopimo iz svojega čustvenega stanja v drugega. Ko je nekdo jezen, se z njim jezimo še mi.

IZ KNJIGE SMEM BITI TO, KAR SEM:  “Meja med našo intimo in zunanjimi vplivi mora biti jasna, skoraj sveta. Ko si vzamemo čas, da se posvetimo sebi, naj bo ob branju, meditaciji, sprehodu v naravi, v ustvarjalnosti, se umaknemo pred negativnostjo zunanjega sveta, pred grobimi čustvi in agresijo, ki prepaja družbo. Zmoremo se distancirati, da nas nemir drugih ne posrka vase, v svoje strahove in paranoidne konstrukte, v svoja sovraštva, gnev in nestrpnost. Kdor je v stiku s seboj, ravna skladno s tem, kar občuti. Ne zapade pod vplive drugih, ki ga usmerjajo tja, kamor si oni želijo. Zato je tako pomembno negovati svoj intimni prostor, v katerega drugi nimajo vstopa. Iz nemira zunanjega sveta se vedno lahko umaknemo v svoj intimni prostor, v katerem vladajo mir, toplina, ustvarjalnost in vedrina. Je nedotakljiv. Nihče ne more vanj poseči. Dobro je, da gojimo neodvisnost. Ko smo v stiku s svojim globljim jedrom, črpamo iz svoje notranje moči. Iz nje se hranimo. Tam nas nihče ne more raniti, v nas posegati, se izživljati, nas zavračati. Ta prostor je neokrnjen. Je naš resnični Jaz. Zato je tako pomembno, da znamo biti sami.”

A dobro premislite: ko smo odvisni od razpoloženja drugega, mu dajemo nezdravo moč nad seboj! Čustva drugega je vedno treba pustiti pri njem. Ne jih prevzeti in posrkati. Šele s te distance lahko opazujemo neobremenjeno, empatično, ne da bi ocenjevali in sodili.

Pravice in meje v odnosih

Pravice in meje gredo z roko v roki. Ne moremo postavljati mej, če ne poznamo svojih pravic. Če jih ne poznamo, se moramo z njimi seznaniti, saj so živa meja na zemljišču naše osebe. Kaj smem?

·       Imam pravico negovati sebe po svojih najboljših močeh in razvijati vse svoje potenciale.

·       Imam pravico doživljati vsa svoja čustva, tudi strah, žalost, bolečino, nemoč …

·       Imam pravico do svojega mnenja in prepričanja, do svojih vrednot in potreb.

·       Imam pravico izraziti svoja čustva, mnenja, vrednote in potrebe.

·       Imam pravico spremeniti svoja čustva, mnenja, vrednote in potrebe.

·       Imam pravico do lastne izbire: se odločati po lastni presoji, slediti lastnim vrednotam in vedênjskim merilom.

·       Imam pravico izbrati, čemu dati prednost, in postaviti lastne prioritete.

·       Imam pravico reči 'ne' brez občutka krivde.

·       Imam pravico, da nisem popoln/a in da delam napake.

·       Imam pravico do svojih omejenosti in omejitev, do svoje minljivosti in končnosti.

·       Imam pravico biti srečen/na.

·       Imam pravico zaključiti pogovor z vsakim, ki me ponižuje, ter se zaščititi pred fizičnimi, psihičnimi ali čustvenimi grožnjami in nasiljem.

IZ KNJIGE SMEM BITI TO, KAR SEM “Drug do drugega imamo različna pričakovanja. A mi smo tisti, ki se odločimo, katera pričakovanja bomo uresničili in katera ne. Kdaj bomo rekli 'ne'. Pravico imamo izraziti svoje želje in imeti svoje mnenje. In mi določimo, kdaj bomo ustregli željam drugega. Lahko pademo pod vpliv tujih pričakovanj in ne stojimo za tistim, v kar verjamemo, kar menimo, da je prav. Ko postane pritisk od zunaj premočan, zapustimo svoj teritorij. Prilagodimo se drugim. Če se prilagajamo pričakovanju drugih, izgubimo občutek za svoje lastne želje. Drugim dovolimo, da prestopajo naše meje. Dopustimo, da nekaj od zunaj določa, kako naj se mi počutimo, kaj naj počnemo in kako ravnamo.”

Pravice si natisnite na papir, ki ga nalepite na vidno mesto. Vedno znova jih prebirajte. Jim sledite? Jih živite? Kje imate težave? Kaj vas ovira in duši? Ko boste zaživeli svoje pravice, boste zadihali s polnimi pljuči v celoti sebe. Z okrnjenimi pravicami ste kot ptič s prirezanimi perutmi. 

Bivanjske pravice pa določajo tudi naše osebnostne meje. ‘Kaj smem’ pomeni teritorij, na katerem se prosto gibljem, da ne kršim svobode drugega. Sočasno pa ga tudi branim, če nekdo nepovabljeno vanj vstopi.

Poglejmo ta teritorij naše svobode in meje, ki ga določajo.

Materialne meje nanašajo se na denar in imetje. Če so zdrave, vi sami določite, kaj boste delili in s kom, npr. vikend, avto, obleke. Ko se kršijo, nekdo izsili (vzame, ukrade) v uporabo vašo lastnino.

Časovne mejenaš čas je dragocen. Moramo ga razporediti tako, da bodo izpolnjene vse obveznosti in zadovoljene vse potrebe. Zato postavimo prioritete in jasno izrazimo, koliko časa lahko čemu namenimo. Kdor jih krši, pusti ob dogovorjeni uri druge čakati ali jih kliče, ko ve, da so zasedeni.

Telesne (fizične) mejenanašajo se na osebni prostor, zasebnost in telo. Zdrave fizične meje pomenijo zavedanje, kaj je primerno in kaj ne v različnih okoljih in odnosih (objem, poljub, dotik ipd.). Fizične meje so kršene, če se vas nekdo dotakne, ko ne želite, ali vdre v vaš osebni prostor (delovni prostor, računalnik, telefon). Najočitnejša oblika kršitve telesne meje pri otrocih so tepeži in spolna zloraba, manj očitni pa sta zapostavljanje in zanemarjanje.

Čustvene mejenanašajo se na človekova čustva. Zdrave čustvene meje pomenijo, da vi sami določite, kdaj in koliko osebnih podatkov boste delili z drugimi in s kom. Čustvene meje se kršijo, ko nekdo kritizira, omalovažuje, ponižuje ali zavrača občutke druge osebe. Nezdrave čustvene meje vodijo v neiskrenost in pretiran čut odgovornosti do tujih čustev.

Mentalne meje – nanašajo se na misli, ideje in mnenja. Zdrave mentalne meje spoštujejo ideje drugih in izražajo pripravljenost na dialog. Kršene se, ko nekdo omalovažuje misli ali ideje druge osebe. Kršenje je razvidno, ko se z bližnjimi bojimo deliti svoje mnenje in poglede.

Duhovne meje – nanašajo se na našo vero in prepričanja. Zdrava duhovna meja nam omogoča sprejeti svojo človeškost. Dopušča, da postanemo človek, ki je razvil svoje maksimalne potenciale. Do duhovne zlorabe prihaja, ko je Bog uporabljen kot kazen. Poraja grozo, osramočenost, strah, krivdo. Religiozna krivda je najbolj škodljiva in skrajna oblika krivde, saj ni nikjer izhoda.

Postavljanje mej pa je dvosmerna cesta. Ne gre samo za postavljanje mej drugim, temveč moramo znati postavljati meje tudi sebi. Tako sebi kot tudi drugim! Prvi korak je, da sprejmemo svoje meje in omejitve.

 

Sprejeti lastne meje in omejitve

Smo minljivi, vendar pogosto živimo in delujemo, kot da bomo tukaj večno. Sprejeti moramo svoje zmožnosti in sposobnosti. Morda nimamo sredstev za hišo, kot si jo želimo, nimamo zadostne spretnosti in nadarjenosti, da bi postali izjemni kirurgi, ali pa nimamo daru, da se razvijemo v vrhunske umetnike. Imamo pa druge darove, poslanstva in vloge. 

Nekateri hočejo za vsako ceno doseči cilje, ki so si jih zastavili. Gredo preko svojih psihofizičnih zmožnosti. V deloholizmu, karierizmu in prizadevanju za uspehom se naprezajo, psihično izmučijo, zbolijo. A priznajmo: imamo meje svojih sposobnosti, omejitve svojega telesa in mejo svojega življenja.

Sprijazniti se moramo s svojo povprečnostjo. Geniji imajo morda problem drugje: sprejeti morajo, da so na nekaterih ravneh izjemni in na drugih omejeni, zakrneli in nedorasli. Ste zadovoljni s tem, kar imate, ali bi radi še več? Vedno več? Neprestano več? Če je tako, imate težave z omejitvami.

Smo pomirjeni s tem, kar smo? Smo se sprijaznili z lastno osebo in značajem ali bi iz sebe naredili nekaj drugega? Morda smo umirjeni, vendar bi si želeli biti bolj opazni, glasni, prepoznani. Ne vidimo dobrih strani svoje umirjenosti, ki omogoča bolj trezno in realno odločanje ter večje ravnotežje v življenju. Sprejeti se takšne, kot smo, je prvi korak k ljubeči zrelosti in odgovorni skrbi zase.

Življenje je neprestana sprememba med dobrim in slabim, prijetnim in neprijetnim. Ne moremo živeti mimo teh danosti. So del našega življenja kot noč in dan. Ničesar, kar nam je ljubo, ne moremo ohraniti in zamrzniti v času, tudi svojega dobrega razpoloženja ne, kajti sem in tja bomo razdraženi in nemirni. Ne moremo se zadržati le v prijetnih stanjih. Del življenja sta tudi žalost in razočaranje.

Tudi naša telesa imajo svoje meje. Sprejeti svoje meje pomeni, da ocenimo, kdaj smo utrujeni in potrebni počitka. Deloholiki se priganjajo kot vlečne živali. Telo ima svoje potrebe, za katere moramo poskrbeti in jih ne zanikati. Potrebuje gibanje, nego, zdravo prehrano, sprostitev, počitek. Telo ni brezmejno trpežno. In ne moremo ga nerazumno obremenjevati.

Telo ima mejo tudi v prehranjevanju: če se prenajedamo, obremenimo telo in ga izčrpamo do bolezni. Bistvo zasvojenosti je, da nimamo mere in se ne moremo zaustaviti. Zasvojeni smo s čimerkoli, z alkoholom, zdravili, drogo, delom, cigaretami, kavo, igrami na srečo, adrenalinskimi športi, denarjem, knjigami, televizijo, računalniškimi igrami, odnosi, spolnostjo. Zasvojene ljudi preplavljajo negativni občutki, neizpolnjene želje in hrepenenja, najpogosteje po varnosti in ljubezni, ki je niso imeli. Z zunanjimi sredstvi poskušajo potešiti notranje manke.

Sprejeti moramo še časovne omejitve. Gotovo ste že doživeli, da ste nekaj hoteli izsiliti in doseči takoj, a ste ravno s tem hitenjem povzročili več škode kot koristi? Zgodi se ob nakupih, ki so nam tečni in odveč, npr. bele tehnike ali pohištva. Ne vzamemo si časa zanje, ne seznanimo se s ponudbo na trgu in kupimo nekaj, kar nam povsem ne ustreza. Še huje je z odnosi. Pogosto se prehitro podamo v intimne odnose in ne vzamemo časa, da bi se sploh spoznali. Smo neznanci in v naslednjem hipu že intimni. Povežemo se, a čez čas ugotovimo, da smo si povsem neustrezni. Rezanje vezi je boleče. Ko se sešteje več neuspešnih odnosov, se nakopiči tudi nepotrebno trpljenje, v katerem izgubimo stik s seboj, svojimi čustvi, svojimi resničnimi potrebami.

Časovne omejitve se kažejo tudi v staranju. Vsak od nas drvi proti zadnji postaji življenja. V zadnjem delu poti se prikažejo gube, ohlapna koža, zmanjšajo se telesne zmogljivosti, telo ni več prožno, opeša spomin. Ko se staramo, ne zmoremo naporov, ki smo si jih zlahka naprtili v mladih letih. Imamo pa več izkušenj in modrosti. Najbolj zdrave sredine si prizadevajo za medgeneracijsko sožitje, ker v njem vsi pridobijo: mladi prinašajo sveže ideje, starejši pa znanje in izkušnje.

V mejah smo si različni. Poznati moramo svoje in priznati drugačnost drugih. Nekateri se ob snidenju radi objamejo, drugim so takšni bližnji telesni stiki nelagodni. Nekateri imajo široko odprta vrata svojega doma, drugi čuvajo svoj intimni prostor. Ker smo si različni, moramo svoje meje jasno izraziti. Ne moremo drug drugemu iz oči prebrati, kaj bi radi.

IZ KNJIGE SMEM BITI TO, KAR SEM “Ko bodo drugi prestopili vaše meje, boste začutili jezo. Povsem prav. Je situaciji ustrezno čustvo. Jeza vam bo dala tisto moč, ki je potrebna, da se boste odločno postavili, zaščitili sebe in postavili jasno mejo. In obratno. Ko boste vi postavljali meje, boste deležni kritik. Tisti, ki jim vaše odločitve ne bodo po godu, vas bodo hoteli z vsemi sredstvi zmehčati ali zlomiti. Okrepite notranjo moč, da zdržite napade, manipulacije in pritiske. Dovolite si poskrbeti za sebe. Naj vam ne bo nerodno. Ne pustite se zmesti, če vam pravijo, da ste nesramni ali sebični. Imejte v sebi jasno zapisane pravice. Ne ujemite se v občutke krivde, strahu in dvomov. Zdrave meje ne kažejo samo na zdrave odnose, temveč tudi na vaše spoštovanje do samega sebe.”

Negovanje meja je naša skrb in odgovornost. Prvi korak je, da izrazimo, kaj želimo in potrebujemo.

NEKAJ VODIL KAKO NEGOVATI MEJE

Prvi korak: pri postavljanju meja je potrebna jasnost. Nedvoumno in razumljivo se moramo izraziti in jasno povedati, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ni. Opazujte svoje obnašanje. Kako ravnate? Ne poveste, kaj želite, da ne bi bili zavrnjeni? Se izogibate konfliktom in zato raje molčite in sprejmete okoliščine, četudi se z njimi ne strinjate in so vam neprijetne?

Drugi korak: pomembna je tudi  doslednost.  Ne spreminjajte svojih odločitev. Če bo nekaj danes prepovedano, kar bo jutri dovoljeno, vas bližnji v postavljanju meja ne bodoi jemali resno. Če boste spremenili odločitev zato, ker bo nekdo na vas pritiskal in se jezil, bo naslednjič to ponovil, kajti jasno mu boste dali vedeti, da ste gnetljivi in vas lahko drugi z malo pritiska naravnajo po svojih merilih. Opazujte se. Ste dosledni?

Tretji korak: pri mejah ne gre samo za to, kako smo mi sami sposobni braniti trdnjavo svoje osebnosti, se zavzeti in postaviti zase, temveč tudi, koliko smo sposobni upoštevati drugega, ga slišati, videti. Prisluhnete bližnjim? Upoštevate njihove želje in potrebe?

TEKST: Maja Megla

 Več v knjigi Smem biti to, kar sem. Naročite jo TUKAJ.

O avtorici in njenem delu berite na majamegla.si

Kontaktirajte jo na Facebook Maja.Megla

ČE STE ZAMUDILI PRETEKLE TEDNE: 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez