10 zlatih pravil za takrat, ko zboli naš bližnji

Bruno Šimleša že več kot 20 let pomaga ljudem pri spoprijemanju s posledicami resnih bolezni. Enako podpira tudi njihove bližnje. Žensko združenje za boj proti raku Sve za nju mu je leta 2016 dodelilo nagrado VAM za pomoč onkološkim bolnikom in ozaveščanje javnosti o raku.

Celosten pristop

"Verjamem, da nismo le telo," v uvodu o svojem pristopu k zdravju v knjigi ’Kaj pa, ko zboli naš bližnji’ zapiše Šimleša. "Za zdravje je pomembno, kako se počutimo, kakšne odnose imate z drugimi, v kako močnem stresu ste, kakšen odnos imate do telesa in kakšen odnos imate do duha, ali čutite, da ima vaše življenje smisel, ali imate v življenju kakšno strast, ali ste optimistični in proaktivni, koliko grenkobe ali zamer gojite, ali ste za kaj zavestno hvaležni, ali imate radi (sebe ali druge), ali nasploh razmišljate pozitivno, tako da poskušate najti rešitev namesto izgovorov, ali zanemarjate sebe in svoje potrebe, ali se sploh spomnite svojih sanj ali imate zanje prostor na odru življenja, ali imate vsaj en spodbuden odnos, v katerem se počutite cenjene in ljubljene, ali ste osamljeni …," avtor naniza mnoštvo dejavnikov, ki vplivajo na našo duševnost, ta pa nato povratno vpliva na naše telo.

Na podlagi desetletij izkušenj in praktičnega dela s hudo bolnimi in njihovimi svojci je zdaj o tem, več kot prepričan. Prepričan je, da ’naš notranji nesnovni svet vpliva na snovnega oziroma na naše telo’. Njegov pristop k zdravju je skratka holističen.

"Toda kakor sam razumem holistični pristop, poudarek ni na teh komplementarnih metodah. Je prej poziv ali celo krik, da na človeka gledamo v vsej njegovi celovitosti. Da telesa ne ločujemo od duha. Da čustev ne ločujemo od telesa, kajti, kaj je čustvo drugega kot nevrološki proces, ki se dogaja v telesu. Zato ni pomembno le, katero zdravilo bo predpisal zdravnik, temveč tudi kako bo bolnika obravnaval. Pomembno je, da bolnik zaupa tako njemu kot samemu zdravilu. Tudi tako zaupanje je namreč lahko zdravilno. V najslabšem primeru zmanjša strah in stres, za katera vemo, da slabo vplivajo na odpornost, če smo jima dolgo izpostavljeni."

Celovit pristop k zdravju pomeni, da mora posameznik tudi sebe videti kot zdravilo, pravi Šimleša. S svojim odnosom tako do bolezni kot do življenja namreč vplivamo na lastno zdravje, kar že nesporno dokazuje znanost, hkrati pa izpričuje tudi duhovna literatura. In glede slednje Šimleša opozori, da gre ta lahko v svojih tezah tudi predaleč.

"V delu duhovne literature se pojavljajo stališča, da bi morali uradno medicino skrčiti na kirurgijo in urgentno medicino, saj lahko vse drugo reši vsemogočni um. Čeprav se v celoti strinjam, da duh lahko močno vpliva na telo, to še ne pomeni, da se strinjam s tako skrajno poenostavitvijo, ki ponižuje izjemne dosežke sodobne medicine."

Šimleša ob tem ne trdi, da je zdravstveni sistem popoln ali da nekaterih zdravil niso prehitro poslali na trg. "Vem, to se dogaja in takih težav ne smemo prezreti," pravi. A bolj kot to, uradni medicini očita, da še vedno ločuje um in telo ter niti približno ne priznava, kako zelo naš notranji svet vpliva na stanje našega telesa. Kar se sicer izboljšuje, a veliko prepočasi, je še prepričan.

"Vse to nikakor ne pomeni, da bi se morali odpovedati koristim uradne medicine, temveč le, da ne bi smeli obupati nad medicino v sebi! Um, srce in medosebni odnosi ter celo odnos do sebe, življenja in bolezni morajo postati središče holistične pristopa k zdravju! Vsaj tako, kot ga jaz razumem ..."

Prav z mislijo na vse povedano je v knjigi, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu, strnil v 10 zlatih pravil za najbližje tistih, ki se borijo za zdravje. "Taka situacija je vedno izjemno zahtevna in nanjo nas največkrat ni nihče pripravil. Bilo bi imenitno, če bi z diagnozo dobili tudi navodila, kako naj z bolniki ravnamo, se z njimi sporazumevamo in jih podpremo, da bodo to resnično začutili."

Še bolje bi sicer bilo, da bi poleg nekih splošnih pravil dobili še navodila, ki bi bila prilagojena vsakemu posamezniku in konkretni situaciji, saj enak pristop le redko pomaga vsem ljudem, še posebno, ker se takrat morda nahajajo v drugačni situaciji in imajo različne izkušnje tako z boleznijo kot v življenju.

Kar jasno ponazori komentar ene od udeleženk Šimleševe ankete, katere analizo, skupaj s pozitivnimi in negativnimi odzivi okolice na bolnika, objavi v drugem delu knjige.

"Kakršnakoli že je izjava, tudi če je nerodna, so pomembni predvsem ton, ozadje, neverbalna sporočila in občutek, s katerimi je bila izrečena. Skratka, težko najdemo ravnotežje med na eni strani pretiranim odzivom na situacijo in na drugi strani podcenjevanjem, saj gre za osebni (in trenutni) vtis. To velja tudi za pripombo: ’Vse bo v redu.’ Iz ust nekoga jo lahko razumemo popolnoma pozitivno in spodbudno, iz ust koga drugega pa zelo omalovažujoče. Vsekakor je težko najti pravo besedo ob pravem času za pravo osebo." - Nikica, 42-letna psihologinja in psihoterapevtka, ki je hkrati uporabnica hrvaškega podpornega društva Sve za nju

10 zlatih pravil

Šimleša vsakemu od naslednjih 10 zlatih pravil posveti izčrpno in praktično nazorno poglavje, kar bomo v nadaljevanju zgolj na kratko povzeli.

1. pravilo

• Huda bolezen močno vpliva na vse v bolnikovi okolici, zato tudi proces sprejemanja bolezni vključuje vse.

Resna bolezen prizadene vso bolnikovo okolico, pri čemer na vse ne vpliva enako. Prav vsak od bolnikovih bližnjih se razlikuje tako po intenzivnosti čustev kot po doživljanju celotnega procesa, stopnji sprejemanja nove stvarnosti in pripravljenosti na soočanje s situacijo. Šimleša na tem mestu poudari, da je povsem v redu, če tako bolni kot svojci poiščejo strokovno pomoč.

A zakaj je vse to tako pomembno? Ker je vložek resnično visok in ker smo lahko vsi del rešitve, čeprav je jasno, da nimamo vsi enako velike vloge.

"Predstavljajte si, da vržete kamenček v sredino jezera, kar bo seveda povzročilo valove. Bližje ko ste nekomu, bližje kot ste mestu, kamor je padel kamenček, in večji val boste čutili. Če spadate v krog najbližjih, vas bo zadel največji in najmočnejši val. Torej, bližje ste izvoru valov, bolj vas bo situacija prizadela, a tudi pomembnejši bo vaš vpliv nanje."

2. pravilo

• Določite si vlogo na lestvici od odrešenika do nepomembne smeti. Ampak v skladu s svojimi realnimi zmožnostmi.

Odzivi okolice so brez dvoma lahko zelo pestre in tako pozitivne kot negativne, trdi Šimleša na podlagi desetletij stikov z rakavimi bolniki in njihovimi svojci. Nekateri zmorejo biti v odlično podporo in izkažejo veliko razumevanja, medtem ko lahko drugi trmasto otežujejo situacijo, ’ker vedo, kaj bližnji potrebuje, čeprav se ta temu upira in moje pomoči ne sprejme’. Kar velja tudi za vse druge krizne situacije. Takrat odnose vidimo v pravi luči. "Kakovostni uspevajo, manj kakovostni pa pokažejo svoje razpoke."

Zato se drugo pravilo glasi: "Določite si vlogo v boju drugega za zdravje v skladu s svojimi realnimi zmožnostmi." S čimer želi Šimleša sporočiti, da nikomur ni potrebno biti superman, hkrati pa tudi nobeden od vas ni nepomembna smet. "Vsi smo nekje med obema skrajnostima," pravi Šimleša in pozove k premisleku, ali nam morda vloga, ki smo jo zavzeli, ni najbolje pisana na kožo.

Za ponazoritev slednjega je Šimleša opisal nehoteno napet odnos bolnice z rakom s svojo sestro, ki ni znala najbolje oceniti, kaj ta v resnici potrebuje. "Seveda Doris sestri ni zamerila, saj je ta imela najboljše možne namene, le na začetku je potrebovala malo več časa, da je lahko sprejela, da je v redu, da Doris ni v redu. Da je v redu, da ima težke trenutke in joka. Takrat ne potrebujemo hitre spodbude ali odmahovanja z roko, češ da nam ni nič, temveč potrebujemo razumevanje. Podporo. Sprejemanje. Sočutje."

3. pravilo

• Poslušanje je 1372-krat pomembnejše od govorjenja. Tako nekako …

Ena najpomembnejših napak dobronamernih ljudi je, da bolnemu ne prisluhnejo zares, pravi Šimleša. "Govorijo mu, kaj naj stori, kako naj se vede in kaj naj reče zdravniku ali komu iz okolice, namesto da bi poslušali, kaj tisti trenutek potrebuje." In takšna dinamika seveda ni značilna le za težave z zdravjem, ampak jo je mogoče opaziti na vseh področjih življenja.

Dejstvo je, da ljudem predstavlja velik izziv sprejeti, da nismo vsi enaki in nam zato niso pomembne iste stvari ali isti načini argumentacije. "Nekaterim se zdi pomembno najti dober primer, druga pa bolj prepričajo znanstvene raziskave. Za nekoga je pomembno, da čuti, da vam je mar zanj, za druge to ni ključno. Nekateri ljudje so v zelo ranljivem stanju, zato morate biti z njimi še posebno previdni, nekateri pa so po naravi trpežnejši ali pa so že iz najhujšega, zato vam ni treba tehtati vsake besede."

A kako boste vedeli, kaj od vsega tega potrebuje prav vaš bližnji? Samo tako, da manj govorite in več poslušate ter zares slišite.

4. pravilo

• Sledite bolnikovemu ritmu in utripu. Ničesar ne predpostavljajte, temveč raje zastavljajte odprta vprašanja.

"Ključno je, da kot član okolice sledite bolnikovemu ritmu! In mu zastavljate odprta vprašanja, namesto da sebe in njega dušite s predpostavkami," je na tem mestu jasen Šimleša. Morda bo komu od bralcev to težko slišati, vendar v tem trenutku ni pomembno, kaj vi mislite, da bolnik potrebuje, temveč kar resnično potrebuje.

Šimleša naniza nekaj zgovornih primerov:

• Če želi jokati, jokajte z njim.
• Če želi, da ga poslušate, ne klepetajte.
• Če želi gledati komedijo, ker ima čez glavo bolnišnico, si oglejte komedijo.
• Če pravi, da ne more več poslušati o spremembi prehrani, mu ne pošiljajte še 53-tega e-sporočila s še enim receptom z brokolijem.
• Če je na tleh, se spustite k njemu, namesto da mu na silo dvigujete razpoloženje.

In tako naprej in tako naprej …

5. pravilo

• Bodite čustvena senca, ne čustven terorist!

"Modro in zdravo je, da zrcalimo čustvena stanja najdražjih," se v petem pravilu Šimleša do neke mere naveže na četrtega. "Tako kot je modro, da spremljamo njihov ritem, je pomembno tudi, da spremljamo in zrcalimo njihova čustvena stanja. Še posebno, če govorimo o začetnem odzivu na njihove občutke."

Zato:

• Če so žalostni, bodite žalostni z njimi.
• Če hočejo kaj praznovati, skačite od veselja ali jim vsaj pustite, da se veselijo.
• Če so jezni, z njimi preklinjajte ali udarjajte po blazini ali jim vsaj pustite, da si dajo duška.
• Če so le utrujeni, jih ne silite k dejavnostim.

Ob tem Šimleša še zdaleč ne trdi, da bi morali njihovo žalost ali jezo prenašati en mesec, trdi pa, da je čustveno zrcaljenje smiselno kot prvi odziv in da gre čustvena stanja, pa kakršna koli ta že so, sprejeti in nikakor ne na silo spreminjati na način ’Ne smeš biti žalosten’, kar radi počnejo t.i. čustveni teroristi. "S čustvenim teroriziranjem, ko drugim prepovedujemo nekaj čutiti ali jih zaradi njihovih čustev obsojati, zagotovo ne pomagate. Morda jim imate radi, a jih očitno ne razumete dovolj."

6. pravilo

• Sočutje vedno pomaga, pomilovanje nikoli!

Šimleša pomilovanje ne vidi kot slabega samega po sebi, saj med drugim pomeni, da je nekomu mar. Pa vendar pomeni tudi, da je človek zmeden in ne razume, kako zelo s pomilovanjem bremeni človeka v stiski. "Naj je nekdo žrtev spolnega nadlegovanja, preživlja travmatično ločitev ali ima bolnega otroka, pomilovanje nikoli ne pomaga. Prav nikoli! Sočutje pa vedno," je jasen Šimleša.

"Pomilovanje je toksična mešanica, ki ti jemlje pogum, podcenjuje tvojo moč, te skrči na bolezen in te zabetonira v travmi," poudari in nato doda, da pomilovanje lahko tudi ponižuje, saj ne ponuja nič konstruktivnega in proaktivnega. "Po ’ubožici’ lahko pride samo še pika. Debela pika. Brez vejice ali poskusa, da bi situacijo olajšali, razumeli ali izboljšali. Pika in nič drugega, ti pa toni še naprej."

Zato je najbolje, da poskusimo pomilovanje spremeniti v sočutje, kar Šimleša v knjigi primerja kar z objemom duše.

7. pravilo

• Ne govorite o bolezni 24 ur na dan, 7 dni v tednu.

Resna diagnoza močne pretrese vse, tako obolele kot njihovo okolico, zato pogosto naredimo napako, da bolezen povsem prevzame nadzor nad vsakim pogovorom in življenjem nasploh. "... ni pametno, da se vse vrti okoli bolezni, in ni zdravo nenehno razmišljati o njej," svari Šimleša.

In to velja tudi v najtežjih dneh, ko smo toliko bolj nagnjeni k reduciranju bolnika na bolezen. "Poskušajte jih videti v celoti. V vsem, kar so. Čeprav so bolni, bolezen ni alfa in omega njihovega življenja, je le verjetno najglasnejši in najvidnejši dejavnik v tistem trenutku," svetuje avtor.

"Zato nanje ne glejte v luči bolezni, temveč v luči življenja!"

8. pravilo

• Pokažite jim, da jih imate radi, vendar jih ne obremenjujte s svojimi čustvi! Še posebno, če jim je že tako težko.

"Jok prihrani zase!" je avtorjeva ljuba prijateljica zabrusila znanki, ki je planila v jok, ko je izvedela, da se je prijateljici bolezen vrnila. "In to niti niso bile nenadzorovane solze, ko le izveš tako informacijo in se z njo ne moreš sprijazniti. Kje neki! Informacijo je že prej izvedela in imela je čas, da se zbere, vendar se je nekaj dni poznejo odločila, da je najbolje, da pokliče mojo prijateljico in ji joka v mobilniku. Kot da je v tistem trenutku pomembneje, da bolniku član okolice pove, da mu je težko, namesto, da bi pomislil, kako bo to vplivalo na človeka, ki je bolan."

Je potrebno na tem mestu sploh še kaj dodati? Morda misel, ki terja premislek: "Bolezen drugega se ni zgodila vam!"

9. pravilo

• Poskrbite tudi zase.

"Smo čudežna bitja. Ko so najbližji v težavah, smo pripravljeni premakniti nebo in zemljo, da bi jim pomagali," v predzadnjem poglavju piše Šimleša, a posvari pred tem, da bi ob tem povsem pozabili nase, ker bi to lahko vodilo tudi v izgorelost, ali druge pomembne ljudi okoli sebe, ki nas morda prav tako potrebujejo.

"Ni se nam treba počutiti krive, če včasih naredimo kaj zase! Kvečjemu lahko rečemo, da nekaj delamo narobe, če sploh ne poskrbimo zase," piše in dodaja, da je skrb zase mogoče v vseh mogočih oblikah. "Od gledanja najljubše serije ali branja knjige do izhoda s prijatelji ali izleta v naravo. Od sproščanja na vrtu do potovanja. Od masaže telesa do klepeta s prijatelji."

Da bi lahko bili v zares dobro oporo svojemu bližnjemu, enostavno morate poskrbeti tudi za to, da občasno napolnite baterije. Le tako boste zdržali tudi na dolge proge.

10. pravilo

• Imejte jih radi. Radi do onemoglosti! Ampak …

"Ljubezen vedno pomaga. Vedno," zaključuje cikel svojih zlatih pravil Šimleša. "Ljubezen bo to divjo vožnjo vsak nekoliko ukrotila. Čeprav ne more rešiti vseh težav, je lahko del rešitve."

Pa vendar. Eno je, da jim skušate na vsakem koraku pomagati, drugo pa je, da namesto njih počnete tisto, kar zmorejo sami! "Pomagamo jim tako, da jih opolnomočimo. Pomagamo jim z razumevanjem in pristnostjo. In seveda tako, da zanje počnemo tisto, česar v nekem trenutku sami ne zmorejo. Ampak ne tistega, kar zmorejo sami. Zelo pomembno je, da sami storijo vse, kar zmorejo in hočejo. Da se jim ne zdi, da jim je bolezen ukradla vse dejavnosti, saj jih bo to oslabilo. Okrepilo jih bo spoznanje, da nekatere stvari še zmorejo, da so še vedno v največji možni meri podobni sami sebi in da so še naprej samostojni."

Ob tem pa, seveda: "Imejte jih radi. Do onemoglosti!"

Povzeto po Bruno Šimleša: Kaj pa, ko zboli naš bližnji.