Čustvena inteligenca in odnosi v svetu, ki je pozabil na empatijo

5. 7. 2024 | Uredništvo
Deli
Čustvena inteligenca in odnosi v svetu, ki je pozabil na empatijo (foto: profimedia)
profimedia

Z razvojem sodobne družbe postajamo vse bolj izpopolnjeni in učinkoviti na več načinov; bolj informirani, bolj izobraženi in 'pametnejši'. Uspeh merimo v številkah in nagrajujemo tiste, ki lahko zasenčijo druge. Pa vendar se je tekom 'razvoja družbe' izgubilo nekaj temeljnega v naših odnosih. Trenutna kriza duševnega zdravja je dosegla epidemične razsežnosti, vezi, ki so tradicionalno združevale skupnosti, pa usihajo.

Teorije inteligence so postale bolj vključujoče, saj je psihologija priznala, da različne vrste inteligence dejansko obstajajo in da jih v nasprotju s prejšnjim prepričanjem ni mogoče hierarhizirati.

Ta premik se je zgodil tudi v času, ko se je zdelo, da je pomen inteligenčnega kvocienta (IQ) ali splošnih intelektualnih sposobnosti precenjen in da ni trdno merilo ali napovedovalec uspeha.

To soglasje je bilo posledica ugotovitve, ki je končno pojasnila, zakaj so ljudje, ki so izkazovali povprečen IQ, večino časa presegali tiste z najvišjim IQ.

Poleg znanega 'inteligenčnega količnika' so se pojavili novi izrazi, kot sta 'čustveni količnik' (EQ) in 'socialni količnik' (SQ), ki so postali merila za ocenjevanje teh različnih sposobnosti.

Od nastanka koncepta čustvene inteligence je bil ta konstrukt deležen široke mednarodne pozornosti, ki je posledica vse večjega pomena, ki ga sodobna družba pripisuje 'regulaciji čustev'.

Zaton empatije

Vse to se je dogajalo tekom zadnjih nekaj desetletij, ko je neoliberalna terminologija prodrla v naše razmišljanje, vrednote in identitete.

S pomočjo emancipacije posameznika iz primeža tradicije in pojavom diskurza, ki hvali svobodno izbiro in ekonomsko odgovornost, so se besede, kot so 'vodenje', 'upravljanje' in 'rast', s sodelovanjem korporativne psihologije infiltrirale v osrčje naših družbenih odnosov.

Reforme socialnega varstva in varčevalni ukrepi, ki so privedli do prekarnosti, so posameznike potisnili v brezobzirno tekmovalnost v iskanju ekonomske gotovosti, katere nagrade so oblikovane kot 'meritokratski dosežek'.

Tako je bil uspeh opredeljen v materialističnem, družbenem in gospodarskem smislu: tisti, ki jim je uspelo držati korak, so bili prepoznani kot zmagovalci, medtem ko so bili tisti, ki jim to ni najbolje uspevalo, označeni kot 'poraženci'. Slednji naj bi si bili za poraz krivi le sami, saj je sistem temeljil na obljubi 'popolne svobode'.

Namesto da bi spodbujali družbene spremembe in bolj enakopravno družbo, so se razlike med ljudmi še povečale, kar je sprožilo krizo duševnega zdravja, medtem ko so kulturne spremembe povzročile, da so nove osebnostne lastnosti (ki bi jim lahko rekli kar psihopatske) postale nagrajevan družbeni kazalnik 'zdravja' in 'uspeha'.

Vzpon sociopatije

Hkrati je eksplodiralo število priljubljenih leposlovnih del, tako v literaturi kot v filmu, v katerih so množično pričeli nastopati sociopati. Ti niso bili več predstavljeni kot 'zlobneži', temveč kot protagonisti, ki so imeli osrednjo vlogo v zapletu in s katerimi se je občinstvo poistovetilo in z njimi celo sočustvovalo.

Dejstvo, da je sodobna družba tako navdušena nad to temo, je mogoče deloma razumeti kot nekaj, kar je morda vredno zaskrbljenosti.

Ali, kot se v svoji analizi sprašuje Derrick Jensen: "... ali obstaja povezava med dejstvom, da so sociopati tako priljubljeni, in dejstvom, da so študije pokazale, da se je v zadnjih tridesetih letih - med letoma 1980 in 2011 - empatija mladih in študentov zmanjšala za približno 50 odstotkov?"

Jensen, ki trdi, da so ustvarjalne produkcije manifestacije kulturne želje, pravi, da lahko nekaj postane priljubljeno le, če se uspešno odziva na nezavedno potrebo, s katero se identificira vsaj delček določene družbe.

Če je sociopat postal junak našega časa in je stopnja empatije padla, 'kaj to pove o nas kot kolektivu?'

To lahko kaže na to, da smo prosocialno naravnanost k enakosti, vključevanju in solidarnosti zamenjali z antisocialno miselnostjo, ki pozablja na neenakost, ranljivost, ki jo vodita pohlep in presežek.

Razširjena uporaba družbenih medijev je poleg tega ustvarila vrsto narcistične kulture, ki poudarja takojšnjo zadovoljitev, množičnost in estetiko vizualne izkušnje na račun globine, trajnosti in kakovosti.

 

profimedia

Na družbenih omrežjiih se vsi zdijo nasmejani in srečni, a je resnično stanje pogosto drugačno. Če bi jih nekdo slikal, ne da bi to vedeli, bi bili večkrat videti, kot da so na robu živčnega zloma in močno tesnobni.

Davek teh družbeno-ekonomskih sprememb so še posebej občutili v psihiatričnih enotah in centrih za duševno zdravje, ki so od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje opazili drastičen porast osebnostnih motenj, ki so jih spremljali drugi simptomi, kot so depresija, osamljenost, blodnje o veličini in tesnoba.

Z drugimi besedami, s tem novim modelom je iz sodobnih družbenih odnosov izginilo nekaj, kar je bilo prej temeljnega pomena za duševno zdravje.

EQ v službi korporacije

Promocija teme čustvene inteligence je medtem pritegnila pozornost poslovnega sveta, saj je postalo jasno, kako pomembna je za uspeh posameznika, z njimi pa podjetja. Seveda se je v okolju, ki se je v tem oziru nadejalo predvsem povečanja dobičkov, čustveno inteligentno bistvo seveda izgubilo in povsem zmaličilo.

Ideja, ki je navdušila korporativni svet, je namreč bila, da je mogoče povečati uspešnost (in dobičke) že enostavno tako, da: 

  • ambiciozne posameznike, ki jih prežema neoliberalna miselnost, opremijo z boljšimi socialnimi veščinami,
  • v korporaciji pa povečajo socialno kohezijo z brisanjem meja med formalnostjo in neformalnostjo ter osebnim in javnim življenjem.

Ideja se seveda ni najbolje obrestovala, saj so ob tem pozabili na bistveno komponento EQ-ja, to so občo človeškost in pristna čustva.

S ponotranjenjem ekonomskega modela, ki krepi družbene in ekonomske neenakosti, hkrati pa zaničuje bolj empatične, v skupnost usmerjene in sočutne osebnostne predispozicije, so ljudje postali 'atomizirani' posamezniki, zreducirani na to, da so le še zobci v sistemu.

Nismo samo seštevek

Sčasoma je vendarle postalo jasno, da četudi lahko z boljšim poznavanjem teme dosežemo višji IQ, bomo emancipatorni pogled razvili šele takrat, ko bomo s temo povezali tudi svoja čustva.

Šele ta, nova perspektiva bi nam lahko pomagala premagati nekatere izzive, ki nam danes preprečujejo, da bi se povezali in sodelovali z drugimi na empatičen in čustveno inteligenten način. Kar lepše opiše angleški novelist Arnold Bennet v naslednjem citatu:

"Ni znanja brez čustev. Lahko se zavedamo resnice, vendar dokler ne začutimo njene moči, ni naša. Spoznanju možganov je treba dodati izkušnjo duše"

Dejansko ne moremo zares spoznati - razumeti perspektive drugega -, če se ne odmaknemo od lastnega življenja in resnično poskusimo stopiti v čevlje druge osebe.

Slednjega ne bomo zmogli, če nas ob tem žene prepričanje, da je naša pot najboljša, da je naša zgodba najbolj zanimiva ali vredna pohvale, da so naša usoda, naši odnosi in naše izbire boljši od drugih, da so naša prepričanja bolj prefinjena in da je naš bog edini zveličaven.

Šele, ko se je človek sposoben odpreti, izraziti svoje tesnobe in slabosti brez strahu pred obsojanjem ter dovoliti srečanje z žalostmi drugih, bo lahko vedel, kako je biti nekdo drug ali pričel verjeti v nekaj drugega.

V nasprotnem primeru pa nikoli ne bo zmogel zaupati, saj bo vez z drugimi vedno ogrožal strah, da bi ti 'razkrili, kdo v resnici smo', sicer skriti 'za našimi bleščečimi očmi, sijočimi nasmehi in lahkotnimi šalami, našimi zgodbami o čudenju, našimi dejanji dobrote'. Strah, da bi morda obljuba neskončnega spoštovanja in ljubezni zlahka izginila.

To prepričanje gre po premisah pozitivne psihologije nujno zavreči in pričeti gojiti idejo, da se lahko smiselna socializacija in povezanost zgodita le s pomočjo čustvene inteligence.

"Prave prijatelje dobimo le, če z njimi lahko na necenzuriran in odkrit način delimo delček agonije in kaosa, ki ju prinaša življenje."

Ta izjava je prijazen opomin, da pravo prijateljstvo ne nastane z deljenjem dobrobiti, dosežkov ali celo s priznavanjem in hvaljenjem drugih zaradi njihovih občudovanja vrednih lastnosti, temveč z empatijo, ki se razvije iz medsebojnega priznavanja tudi trpkih izkušenj drugega.

Četudi se omenjeno na videz zdi precej depresivno videnje odnosa z drugim, pa je vez, ki se ustvari po tej poti, običajno temelj pozitivnega in podpornega prijateljstva. Brez popolnega razumevanja slabosti druge osebe je težko v celoti in iskreno ceniti in občudovati njene prednosti.

Z vsemi ljudmi na tem svetu seveda ne moremo ustvariti pristnega prijateljskega odnosa, zato v tem oziru tega razlikujemo od drugih vrst odnosov (odnosi z neznanci, odnosi z znanci, prijatelji, sorodniki, partnerjem), v katerih posredujeta predvsem socialna zavest in afekt.

Družbena ozaveščenost

V večkulturnih družbah je socialna ozaveščenost pomembna tema, saj je v bistvu tista, ki ohranja razmeroma vljudne in uravnotežene odnose med posamezniki.

Čeprav jo je mogoče opredeliti na več načinov, ima socialna zavest pomembno vlogo pri tem, kako se posameznik odziva na družbene razlike in jih razume. Skratka, bolj ko je oseba obveščena o praksah, prepričanjih in oblikah izražanja drugih, bolj bo strpna do razlik in se bo do njih spoštljivo vedla.

Čeprav v nekaterih primerih določenih ravnanj (npr. nasilja) ni mogoče upravičiti, je lahko pogled na to, zakaj se to dogaja, koristen pri preusmerjanju negativnih čustev (jeza, zamera) v pozitivna (empatija, razumevanje).

S pomočjo socialne zavesti lahko uspešno zaznamo potrebe in čustva drugih ljudi ter hitro ocenimo, kakšno vedenje je v dani situaciji najprimernejše.

Družbena zavest je predvsem v skupnostnem življenju uporabno spoznanje, da človek pripada določeni mreži lokalnih in globalnih družbenih odnosov in da njegova dejanja vplivajo na življenja drugih.

Ali kot je nekoč zapisal Jean-Paul Sartre: "Seveda svoboda kot opredelitev človeka ni odvisna od drugih, toda takoj ko pride do zaveze, sem dolžan hkrati s svojo svobodo želeti tudi svobodo drugih. Svobode ne morem narediti za svoj cilj, če ne naredim svobode drugih prav tako za svoj cilj."

Ko govorimo o temah, ki se nanašajo na družbeni svet, je pomembno, da razlikujemo in ne mislimo, da 'en model ustreza vsem'. Prav tako gre na tem mestu poudariti, da sta socialna in čustvena inteligenca do neke mere povezani, vendar se nanašata na precej različne socialne spretnosti:

  • pri čustveni inteligenci gre za 'doživljanje duše' v kombinaciji z določeno kognitivno modrostjo, ki posameznikom omogoča razumevanje sebe in drugih,
  • družbena zavest pa se nanaša na razumevanje, v kolikšni meri je današnji svet socialno, politično in gospodarsko razdeljen in v dobri veri vpliva na vsakdanje življenje ne le naših bližnjih, temveč tudi naših sorodnikov, sosedov in neznancev, s katerimi se morda nikoli ne bomo srečali.

V resničnem življenju je družbena ozaveščenost videti kot nekakšen spoj empatije in poznavanja različnih družbenih stvarnosti.

Socialna inteligenca

Povedanega ne gre mešati s pojmom socialna inteligenca.

Socialno inteligenco, znano tudi kot 'streetwise' ali 'kako se človek v življenju znajde', gre razumeti kot tisto vrsto inteligence, ki je bolj pridobljena (rezultat vzgoje in izkušenj) kot prirojena (genetike).

Obstaja več lastnosti, po katerih se socialno inteligentni posamezniki posebej odlikujejo napram manj socialno veščimi:

  • visoke govorne spretnosti in sposobnost, da zlahka načnejo pogovor z različnimi ljudmi, so tovrstno prilagodljivi in socialno prožni. Še posebno socialno inteligentni so središče vsake zabave ali velikega srečanja in uživajo v pozornosti,
  • dobro prepoznavanje družbenega bontona, običajev, norm in vlog, zato z lahkoto prehajajo med družbenimi vlogami, da izpolnijo pričakovanja drugih, pri čemer uživajo in znajo to početi z gracioznostjo in prepričljivostjo,
  • so odlični poslušalci, pri čemer se resnično osredotočajo na slišano (kar ni značilno za veliko ljudi, saj smo večinoma zatopljeni v svoje misli tudi takrat, ko govori nekdo drug),
  • odlikuje jih širok svetovni nazor (svetovljanski pogled), zaradi česar so še posebno cenjeni v družbi, saj to zbuja občutek, da je človek razumjen, kar olajša navezovanje stikov,
  • opazovalne, empatične in analitične sposobnosti. To je del, ki je povezan s čustvi, zato socialna inteligenca vključuje tudi vzpostavljanje stika s čustvi, čeravno je čustvena raven in občutljivost naravnana le na neke splošno 'vibracije' in na to, o čem morda druga osebaa razmišlja in kaj sporoča njeno vedenje,
  • samozavedanje in predstavitvene sposobnosti; ljudje z visoko stopnjo SQ
    se zavedajo, da bo način, kako se predstavljajo, vplival na to, kaj si
    drugi mislijo o njih. Zato so nagnjeni k temu, da vložijo kar nekaj truda 
    v svojo obleko, videz in vedenje, kadar želijo narediti vtis na drugega.

Stroka na tem mestu poudarja, da - čeprav je mogoče najti močno povezanost med empatijo in socialno inteligenco - sta to še vedno zelo različna koncepta, saj prisotnost enega ne zagotavlja vedno prisotnosti drugega.

Socialna inteligenca je namreč lahko povezana tudi s pasivno agresivnim vedenjem (v nasprotju z neposrednim verbalnim in fizičnim vedenjem). Šele ko v enačbo dodamo empatične lastnosti, se potencialni konflikti lahko pričnejo

Zato je empatija dragocena lastnost, ki v primeru, da umanjka, lahko privede do toksičnosti v družbenih odnosih in neupoštevanja čustev drugih ljudi.

Sociopatski posameznik bi lahko na primer izkazoval izjemno razvite socialne spretnosti, vendar bi zaradi omejene sposobnosti empatije izvajal dejanja, ki bi povzročala škodo drugim ljudem ob tem pa sam ne bi čutil nobenega obžalovanja ali krivde. Tudi sociaopatije se tako socialne inteligence priučimo (v nasprotju s 'prirojeno' psihopatijo).

Empatija in čustvena inteligenca

Po aktualni definiciji empatija' pomeni:

  • 'sposobnost, zmožnost ali spretnost prepoznavanja, ocenjevanja, obvladovanja in vživljanja v svoja in čustva drugih ljudi ter skupin'.

Ali povedano bolj plastično, empatija do drugih je, ko vidite, da se je nekdo s kladivom udaril po prstih, nato pa se v možganih prižgejo vaši lastni centri za bolečino. Znanost je medtem že dokazala, da boste bolj verjetno pomagali nekomu, čigar bolečino čutite.

Pri empatiji pa ne gre le za vživljanje v čustva drugih ljudi, temveč tudi za sposobnost krmarjenja po lastnem notranjem čustvenem življenju z iskanjem učinkovitih načinov spoprijemanja z oblikami stiske, ki so lahko nadvse negativne ali pozitivne in zato lahko osebo ovirajo pri nadaljevanju njenega vsakdanjega življenja.

Empatija je tudi skrb zase ter prizanesljiv in sočuten odnos do sebe.

Razčlenitev čustvene inteligence

Čustvena inteligenca se nanaša na sposobnost posameznika, da:

  • se čustveno samozaveda,
  • posluša druge in se z njimi povezuje,
  • učinkovito izraža svoja čustva.

Čustvena inteligenca je torej širši koncept, ki vključuje empatijo (ki ljudem omogoča 'prepoznavanje, ocenjevanje in obvladovanje' čustev) in sposobnost poznavanja lastnih čustvenih odzivov na stvari ter njihovega produktivnega in jasnega sporočanja.

Gre tudi za sposobnost pravilnega prepoznavanja čustev, ki jih lahko kažejo drugi (kar lahko izključno empatična oseba stori napačno), in krmarjenje v družbenem svetu na podlagi poznavanja družbenih namigov, ne da bi se bilo treba 'povezati' z drugimi.

Na primer, mogoče je biti zelo čustveno inteligenten, vendar v določenih situacijah ne pokazati empatije, čeprav je sposoben zaznati čustva in vedeti, kateri čustveni odziv bi bil ustrezen.

Čustveno inteligentni ljudje bolje obvladajo svoje čustvene odzive na dogodke in ljudi, ter se znajo uravnavati, če čutijo potrebo po tem.

Nasprotno pa lahko zelo empatična oseba z nizko čustveno inteligenco včasih pokaže čustveni odziv, ki je nesorazmeren glede na dani primer in se ob tem niti ne zaveda, da je to tako videti.

Na srečo je tako empatijo, čustveno inteligenco in socialni količnik mogoče tudi še razvijati. Z nekaj truda in osebne rasti bodo deležni dobroti naštetih veščin, ki omogočajo, da 's potrpežljivostjo, uvidom in umirjenostjo obravnavajo ključna vprašanja v naših odnosih z drugimi in s samim seboj'.

Povzeto po Positive Psychology in drugih virih.

Preberite si tudi: