Poletje naj bi bilo čas oddiha, regeneracije in umiritve. Pa vendar veliko ljudi ugotovi, da je počitek zanje vse prej kot sproščujoč. Že nekaj minut brez dela lahko sproži občutek krivde, nemira ali celo tesnobe. Zakaj se to dogaja?
Po besedah dr. Boštjana Čampe odgovor pogosto ne tiči v našem značaju, temveč v izkušnjah, ki jih je naš živčni sistem ponotranjil že v otroštvu. V poletnem Sensa podkastu pojasnjuje, zakaj počitek pri nekaterih vzbuja občutek tesnobe, in kako se lahko počasi naučimo na novo, da je mirovanje varno.
Iz Sensa podkasta:
Ana: "Trenutno smo v času dopustov. Poletje naj bi bilo obdobje, ko se regeneriramo, si vzamemo odmor in malo zadihamo. A veliko ljudi ima težave že s tem, da se ustavi. Imaš kakšen nasvet, kako si lahko dovolimo odmor brez občutka krivde?"
Dr. Boštjan Čampa: "Veliko ljudi občuti tudi sram... Če smo odraščali v družini, kjer je počitek pomenil nekaj slabega – da nisi priden, da ne prispevaš, da ne pripadaš družinski dinamiki –, potem ga naš živčni sistem ne bo doživljal kot nekaj varnega.
V Sloveniji je zelo močno prisotno prepričanje, da moraš biti priden, da ne smeš lenariti. Če je počitek v otroštvu pomenil, da je nekdo postal jezen, da je nekdo začel kričati nate, ali da je mama jokala, potem je umirjanje povezano z nečim težkim. Če smo bili zaradi tega še osramočeni, potem tudi v odraslosti ni nič drugače.
Ko se danes za deset minut uležemo na kavč, telo tega ne doživlja kot varen počitek, ampak kot nevarnost. Pojavi se notranji glas, ki pravi: »Kako sem lahko tako slab človek? Jaz počivam, drugi pa delajo.« Ali pa se pojavi občutek, da bomo izključeni, če ne bomo ves čas aktivni.
Za to pogosto nimamo racionalne razlage, a v sebi nosimo predvsem notranji občutek. In ker je ta občutek neprijeten, ga skušamo preglasiti s telefonom, računalnikom ali televizijo, samo da nam ga ni treba čutiti.
Ena od vaj, ki jo pogosto dam ljudem, je zelo preprosta. Začnemo s samo pol minute. Ob sebi imajo list papirja in svinčnik (ne telefona, ker nas ta spet nekam potegne). Če se med počivanjem pojavijo misli, kaj vse morajo narediti, jih preprosto zapišejo na papir in se vrnejo k temu, da samo sedijo.
Začnemo s tridesetimi sekundami. Potem pridemo do petih minut, desetih, pol ure. Pri nekaterih šele po letu ali dveh postane mogoče eno uro samo biti. V tem času, ko človek miruje, se v njem namreč dogaja ogromno in postopoma lahko ostane s tem.
Tudi na dopustu ni nujno, da ves čas samo ležimo. Zelo koristna je recimo hoja, ker je nekaj vmes, ali pa gledanje morja... Čim več senzoričnih izkušenj – poslušanje valov, opazovanje narave, občutenje vetra... Ko zaposlimo čute, naš živčni sistem lažje ostane v stiku s sedanjim trenutkom in nas notranji nemir tako ne preplavi."
