"V vaši ordinaciji je brezdomec": psihodinamsko razumevanje psihoze

Vsakič, ko je Amy vstopila v ordinacijo, ni najprej pozdravila terapevtke. Pozdravila je risbo z ogljem, na kateri je bil portret francoskega pantomimika Marcela Marceauja, ki je visela ob vratih. Pokimala mu je, kot bi pozdravila starega znanca, nato pa sedla in začela govoriti.

To je bil njun mali ritual.

Nekega dne po več letih terapije pa se je pred risbo ustavila dlje kot običajno. Obrnila se je k terapevtki in povedala: "Umrl je."

Dr. Danielle Knafo je bila za trenutek presenečena, saj tistega dne ni preverila novic, zato ni vedela, ali je resnično preminil, vedela pa je, da je bil Marcel Marceau že v letih, zato je pomislila, da ima morda Amy prav.

Med to isto seanso pa se je nato zgodilo še nekaj nenavadnega. Amy je začela begati s pogledom po sobi levo in desno, kot bi spremljala teniški dvoboj.

"Kaj se dogaja?" jo je vprašala terapevtka.

"Mar ga ne vidite?" je osuplo odgovorila Amy. "V vaši ordinaciji je brezdomec."

Terapevtka je nato ni zavrnila z besedami, da tam ni nikogar. Ni je prepričevala, da halucinira. Namesto tega jo je prosila, naj ji pove več.

Amy je opisala nemega, izstradanega brezdomca, ki se skriva po kotih ordinacije.

Ko je terapevtka tistega večera nato doma preverila novice, ali je slavni pantomimik zares umrl, je ugotovila, da je bil ta še kako živ in zdrav. Spoznala je, da je njena pacientka na nek način v umu ’usmrtila’ pantomimika, namesto njega pa ustvarili lik nemega brezdomca. Ta nevidni človek je naslednje tri mesece spremljal njune terapevtske ure.

"Ona je bila moje oči, jaz pa sem njegovemu molku dala razlage," danes pripoveduje dr. Knafo.

Sčasoma je postalo povsem jasno, da nemi brezdomec ni bil naključna halucinacija. Bil je Amyjina osamljenost. Njena lakota po bližini. Zapuščeni del nje same, ki ga še ni znala izraziti z besedami. 

In prav tu se začne psihodinamsko razumevanje psihoze. 

Ko simptom ni sovražnik

Večina sodobnih pristopov psihozo razume predvsem kot skupek simptomov, ki jih je treba čim hitreje omiliti ali odpraviti. Halucinacije, blodnje, dezorganizirano mišljenje - vse to so znaki bolezni.

Dr. Danielle Knafo, klinična psihologinja in psihoanalitičarka, ki že štiri desetletja dela z ljudmi s psihozo, pa ponuja drugačno perspektivo.

Ne zanima je samo, kako simptom odstraniti. Zanima jo, kaj simptom poskuša povedati. Ali kot pravi sama: "Psihotični simptomi niso pot stran od človeka, ampak pot vanj."

Vsak simptom je po njenem mnenju poskus prilagoditve. Morda boleč, morda zelo nenavaden, pa vendar samo poskus, da bi psiha preživela nekaj, česar človek drugače ne zmore nositi. Če simptom prehitro utišamo, lahko utišamo tudi zgodbo, ki jo nosi. 

Psihoza pogosto govori jezik osamljenosti

Ena osrednjih misli predavanja, po katerem povzemamo članek, je, da se v jedru številnih psihotičnih stanj skriva zares globoka osamljenost.

Ne zgolj fizična samota, ampak občutek, da človek ne pripada več svetu. Da je izgnan iz odnosov, iz samega sebe, iz skupne resničnosti.

Da bi to bolje ponazorila, Knafo pripoveduje o moškem, ki je bil hospitaliziran kar osemindvajsetkrat.

Ko ga je vprašala, kaj je njegov največji problem, ni omenil glasov, blodnjavosti ali tesnobe. Odgovoril je le: "Osamljenost."

Ko sta govorila naprej, se je pokazal paradoks.

Zunaj bolnišnice ni imel doma, družine, partnerke ali poklica. V bolnišnici pa so ga vsi poznali. Tam so ga poslušali. Tam je pripadal.

Nenadoma je postalo razumljivo, zakaj se je vedno znova vračal.

Včasih ni najmočnejše zdravilo tableta. Včasih je to izkušnja, da nekdo vidi človeka za diagnozo. 

Kaj terapevt naredi drugače?

Psihodinamski terapevt po besedah dr. Knafo ne začne z vprašanjem, ali je pacientova izkušnja resnična ali neresnična. Najprej ga zanima, kaj ta izkušnja pomeni.

Če človek verjame, da ga preganjajo demoni, terapevt ne odgovori: "Demonov ni." Vpraša se: "Česa ga je tako zelo strah? Kaj skuša zaščititi? Kaj ta podoba govori o njegovem notranjem svetu?" 

To ne pomeni, da terapevt potrjuje blodnje. Pomeni pa, da spoštuje psihološko resničnost človekove izkušnje.

Kajti tudi če demonov ni, je strah zelo resničen. In prav strah je tisti, s katerim lahko terapevt začne graditi odnos. 

V vsakem človeku išče tudi zdravi del

Namesto da bi iskala zgolj simptome, Knafo pri svojih pacientih s psihozo zavestno išče tisto, kar imenujejo 'otoki zdravja'. To so lahko: pogum, disciplina, sočutje, sposobnost dvoma, željo po odnosu.

Pacientka Amy iz uvodne zgodbe ji je nekoč povedala, da ji je na poti na terapijo pot prekrižalo na stotine podgan. Morala je počakati na trenutek, ko so se toliko razmaknile, da je lahko stekla skozi in prišla na terapijo.

Večina ljudi bi v tem videla predvsem razlog za močnejša zdravila, Dr. Knafo pa je videla nekaj drugega. Videla je pogum. Amy je namreč navkljub grozi vsakokrat prišla na terapijo. Nikoli ni zamudila. 

Srečanje s podganami zato ni bila samo halucinacija. Bila je tudi odločitev, da se kljub temu odpravi po pomoč. 

Najprej varnost, šele nato razlaga 

Dr. Knafo v predavanju večkrat poudari, da človek v psihozi potrebuje predvsem občutek varnosti. Interpretacije lahko pridejo pozneje.

Potem se je spomnila nekega pacienta, ki ga je bilo tako strah vsega, da se je med terapijo usedel bliže terapevtki. Toda skoraj v istem trenutku ga je preplavila groza in začel je govoriti o kanibalizmu. Namesto razlage mu je rekla: "Mimogrede, stol lahko tudi premaknete nazaj." Pacient ga je nemudoma odmaknil in se umiril. 

Včasih ljudje v stiski ne vidijo, da obstajajo alternative. Terapevt jim jih pomaga ponovno odkriti. 

"Prosim, da me vidiš."

Ob koncu predavanja dr. Knafo prebere odlomek pacienta, ki je med psihotično epizodo opisal svojo notranjo izkušnjo.

Najprej je pisal o svetu, v katerem ni več varnega prostora, kjer se človek razblinja in izgublja občutek, kdo sploh je. Odlomek se konča z: "Še vedno v tebi bije najmanjše od vseh src. V njem je zapisano eno samo sporočilo: Prosim, da me vidiš."

Morda je prav to bistvo psihodinamskega pogleda na psihozo. Ne zanika biologije. Ne nasprotuje zdravilom, kadar so potrebna. Opozarja pa, da človek ni zgolj nosilec simptomov.

Za vsako halucinacijo, blodnjo ali nenavadnim prepričanjem je nekdo, ki skuša povedati nekaj, česar drugače ne zna izraziti. 

In včasih se zdravljenje začne prav tam - ne z dokazovanjem, da se človek v svoji blodnji moti, ampak s pripravljenostjo, da ga najprej zares vidimo.