Brskate po družbenih medijih in nenadoma opazite, da sta minili dve uri. Kaj se je zgodilo? Po mnenju raziskovalcev z Univerze v Washingtonu ste verjetno disociirali.
Disociacija je eden od mnogih obrambnih mehanizmov psihe, ki pa se (kot posledica minule travme) lahko 'vklopi' tudi v povsem neškodljivih, vsakodnevnih situacijah.
Rebeca Scherman, klinična psihologinja iz New Yorka in strokovnjakinja za travmo in disociacijo, za Yahoo Life navaja pet stvari, ki jih morate vedeti o disociaciji.
1. Disociacija je začasen odklop od realnosti
Različni ljudje doživljajo disociacijo na zelo različne načine. Mnogi strokovnjaki za duševno zdravje na to gledajo v kontinuumu, pojasnjuje dr. Scherman.
"Na enem koncu spektra je zdrava disociacija, na drugi pa to, kar imenujemo 'patološka disociacija'. Vmes je velik razpon zelo različnih disociativnih stanj," pravi.
Zdrava disociacija je način, kako si vaši možgani vzamejo odmor od sprožilcev, kot sta stres ali dolgčas. Tudi hipnoza vas lahko spravi v disociativno stanje, prav tako pa tudi zloraba drog in opojnih sredstev, pravi dr. Scherman. "Motnje hranjenja in samopoškodovanje so drugi nezdravi načini, na katere ljudje nezdravo disociirajo."
Ljudje se lahko začasno odklopijo od svojih občutkov in misli ter včasih celo lastnih fizičnih teles, kar je lahko potrebno in koristno. Potem pa so tu vedenja, kot je samopoškodovanje, ki lahko delujejo kot 'prehod' v disociacijo, pravi dr. Scherman, kar prispeva k občutku nepovezanosti s sabo in deli sebe.
2. Večina ljudi občasno disociira.
Okoi 75 odstotkov ljudi bo vsaj enkrat v življenju izkusilo disociativno izkušnjo, razkriva znanost.
Običajne in neškodljive oblike disociacije vključujejo sanjarjenje ali izgubljanje sebe v knjigi ali filmu.
"Veliko ljudem se je že zgodilo, da so zavili na svojem običajnem izvozu z avtoceste, čeprav so bili namenjeni drugam, ker so bile njihove misli takrat nekje drugje," pravi dr. Scherman. To, kar se je zgodilo, je, da smo med aktivnostjo, ki nam je znana, preklopili na 'avtomatizem' in aktivnost izvedli kot na avtomatskem pilotu, medtem ko je bil naš um nekje drugje. Ta pojav je tako pogost, da 'sliši' na ime 'avtocestna hipnoza'.
3. Disociativne motnje so nekaj drugega.
So veliko bolj redke, saj prizadenejo približno 2 odstotka populacije, diagnoza disociativne motnje pa lahko pomeni, da vam disociacija povzroča velike težave v vašem vsakdanjem življenju.
Med disociativne motnje uvrščamo:
Disociativne motnje, ki so posledica minule travme, zdravimo s psihoterapijo, v veliko pomoč pa je tudi vadba čuječnosti.
4. Disociacija je pogosto povezana s travmo.
"Večina se nas rodi s sposobnostjo disociacije; nekateri ljudje so tega bolj vešči kot drugi," pravi dr. Scherman. "In potem lahko izkušnje, ki jih imamo v življenju, še okrepijo to veščino, včasih tudi tako, da to preraste v motnjo. Na primer, če je otrok zlorabljen in potrebuje način, da se odklopi od tega, kar se dogaja doma, da bi lahko šel v šolo, se mu bo disociacijska 'mišica' močno okrepila."
Za osebo, ki gre skozi travmatično izkušnjo, je lahko disociacija močno preživetveno orodje.
"Psihiater dr. Frank Putnam je opisal disociacijo kot beg, ko pobeg ni mogoč," pojasnjuje dr. Scherman. "Ljudem lahko pomaga preživeti nepredstavljive okoliščine, ki vključujejo nevarnost in zlorabo. Možgani človeka ščitijo pred popolnim doživljanjem tega, kar se trenutno dogaja, ker je to, kar se dogaja, preprosto preveč groznjo zanje," pravi.
Čeprav disociacija zares zelo pomaga v trenutkih hude travme, pa močan disociativen odziv na dolgi rok spremeni posameznikov običajni odziv na strah.
"Vsi hodimo skozi ta svet in iščemo vzorce ter ocenjujemo, ali so situacije varne ali nevarne," pravi dr. Scherman. "Toda za nekoga z zgodovino travme se to spremeni bodisi v hipervzburjenost, v obliki hude zaskrbljenosti, bodisi v hipovzburjenost ali otopelost."
V stanju hipovzburjenosti se opozorilni sistem telesa posameznika popolnoma izklopi. Živčni sistem je tako preobremenjen, da enostavno ne gre več drugače in človek postane otopel (kar je videti kot nekakšna psihična odsotnost). V takšnem stanju obstaja nevarnost, da se znajde v zase nevarni situaciji. Temu odzivu sicer rečemo tudi zamrznitev.
"Ko so ljudje v stanju zamrznjenosti, ne morejo realno oceniti nevarnosti okoli sebe. Njihov živčen sistem je enostavno preobremenjen," pravi dr. Scherman.
5. Zdravljenje se začne z ZAUPANJEM.
"Nekateri načini zdravljenja travm, kot je EMDR, so trenutno v modi," pravi dr. Scherman. "Vendar pri ozdravljanju od hudih travm ni hitrih rešitev."
Prvi korak je poiskati terapevta, ki razume razvojno travmo in posttravmatsko stresno motnjo, 's katerim je mogoče vzpostaviti temeljno zaupanje', pravi dr. Scherman.
"Nekdo, ki je v otroštvu doživel hudo travmo, ne zaupa drugi osebi. Ne deluje, če poskušamo to zaobiti in se pretvarjati, da to ni prva težava, ki jo je treba obravnavati. Najprej je potrebno zgraditi temelje, preden lahko zgradite hišo," pravi dr. Scherman.
"Šele ko je s terapevtom vzpostavljen zdrav delovni odnos, je mogoče začrtati pot do ozdravitve."
Preberite si tudi:
- Kaj je disociacija (in zakaj do nje pride)
- Ko je hudo in ne zmoremo več, nas psiha odklopi
- "Ko otrok ne more zbežati, se skrije v svoj um"