Disociativne motnje: ko je hudo in ne zmoremo več, nas psiha odklopi od sveta ali delov sebe

Simptomi so odvisni od vrste disociativne motnje, vendar lahko vključujejo:

• občutek, da ste ločeni od sebe in svojih čustev,
• občutek, da so ljudje in stvari okoli vas izkrivljeni in da niso resnični,
• zamegljen občutek lastne identitete,
• hud stres ali težave v odnosih, pri delu ali na drugih pomembnih področjih življenja,
• ne morete se dobro spopasti s čustvenim ali delovnim stresom,
• Izguba spomina, imenovana tudi amnezija, za določena časovna obdobja, dogodke, ljudi in osebne podatke,
• težave z duševnim zdravjem, kot so depresija, tesnoba ter samomorilne misli in vedenje.

Disociacija obstaja na spektru

Disociacija se pojavlja v različnih oblikah.

Kot ena izmed več deset vrst psihičnih obramb, ki so ljudem na voljo, disociacija velja za koristno in dragoceno. Izkušamo jo vsi ljudje. A tako kot to velja za vse obrambe psihe, se lahko tudi k njej lahko preveč ali celo kronično zatekamo. V tem primeru začnemo govoriti o disociativnih motnjah.

Disociacija obstaja na spektru. Poznamo normalno disociacijo, ki jo občasno izkušajo vsi ljudje. Takšen primer je 'avtocestna hipnoza', ki se nam zgodi, ker zaradi dolgočasne vožnje po poti, ki jo dobro poznamo, vozimo kot na 'avtopilotu' in zaradi tega spregledamo svoj izhod iz avtoceste. Normalno disociacijo izkušamo tudi, ko se tako zatopimo v knjigo, film ali poslušanje glasbe, da začasno pozabimo na vse okoli sebe (tudi vsakdanji stres in siceršnje stiske, zaradi česar gre disociacijo videti kot nekaj pozitivnega in koristnega).

Disociacija je normalna in zaželena. Z njeno pomočjo si lahko (vsaj začasno) oddahnemo od napornega vsakdana, pomaga pa nam tudi pri osredotočenosti. Prek disociacije se psihično odklopimo od motilcev iz sveta in se povsem posvetimo neki dejavnosti (naj bo to slikanje, študij ali popolna izvedba skoka v višino). 

Ljudje so v disociativnem stanju kot v transu. Potopljeni v neko dejavnost ali zatopljeni v svoje misli. Temu laiki včasih rečejo tudi 'zoning out', kar bi lahko prevedli kot 'ne povsem prisotni'. V takšnem stanju nekakšne samopozabe spomin postaja meglen, da bi višje na disociativnem spektru že zaznali težave s priklicem spomina. Takšne vrzeli v spominu so pogosto povezane s posttravmatsko stresno motnjo, ki jo pogosto spremlja tudi disociacija.

Od normalne disociacije prek disociativne amnezije se višje na spektru pojavita depersonalizacija in derealizacija, ki jih stroka opisuje kot globok odmik od občutenja sebe (ali telesa) ter sveta. Svet doživljamo, kot bi ne bil povsem resničen ali kot da smo v nekakšnem filmu, sebe pa 'včasih' vidimo, kot bi se 'gledali' od daleč ali celo izkusimo izventelesno stanje.

Na skrajnem delu disociativnega spektra je popoln odmik od sebe ali delov sebe. V tem primeru govorimo o stanju disocitivne motnje identitete, ko se zdi, da 'moji občutki, misli ali telo ne pripadajo meni'.

1. Motnja depersonalizacije/derealizacije

Depersonalizacija vključuje občutek ločenosti od sebe ali občutek, da ste zunaj svojega telesa. Lahko se počutite, kot bi sebe (svoje vedenje, čustva in misli) gledali v nekakšnem filmu ali kot da sanjate.

Derealizacija pa vključuje občutek, da so drugi ljudje in stvari ločeni od vas. Zdijo se megleni ali kot bi jih gledali skozi nekakšne sanje. Lahko se zdi, da se čas upočasnjuje ali pospešuje. Svet se zdi neresničen. Medtem ko ste vi resnični, se vse okoli vas zdi čudno. Kot bi vas teleportirali v nenavaden kraj.

Nekateri ljudje izkušajo samo depersonalizacijo ali derealizacije, medtem ko drugi izkušajo oboje. Simptomi, ki so lahko zelo moteči, lahko trajajo ure, dneve, tedne ali mesece. Lahko se pojavljajo in izginjajo več let, lahko pa so stalni.

Pričevanje s foruma

"Naj opišem, kako je izkušati depersonalizacijo. Predstavljajte si, da sanjate. Svet se zdi nenavaden, kar je običajno v sanjah, kajne? Zdaj pa si predstavljajte, da se nenadoma zaveste, da pravzaprav ne sanjate. S preverjanjem resničnosti in opazovanjem tega, kako teče čas, ugotovite, da ste v resnici budni, vendar se vam zdi, da sanjate.

Zdaj se začnete potiti. Pogledate svojo roko in videti je drugačna. Videti je dvodimenzionalna, dolgočasna in brez barv, in čutiti je, kot da to ni 'vaša roka'. Nato opazite, da je vaš notranji monolog, besede v vaši glavi, vaš notranji glas, oddaljen, zasanjan in ni zares vaš. Vaše misli so oddaljene. Zdaj vas začne grabiti panika, vendar je tudi vaša panika oddaljena, zato se še bolj paničarite in končno se vam nekaj vendarle zdi nekoliko resnično - občutek popolne stiske, strahu in obupa, ki se vam dvigne v trebuhu, ko opazite, da je to vaše novo stanje duha in način 'gledanja na svet'.

Odidete v posteljo in poskušate zaspati. Hvala bogu, da hitro zaspite. Naslednje jutro se začnete prebujati, že čutite grozo in strah, saj se sprašujete, ali boste 'vi' ali 'sanjski vi'.

Odprete oči in ugotovite, da ste spet 'sanjski jaz'. V vas se dvigne panika. Hodite po sobi, se potite, iz vaših ust pride nekaj zadušenih krikov, potem pa zaslišite, da vas kliče družina.

Nekako se umijete, oblečete in vse običajne stvari, vendar se ves čas počutite odmaknjeno, kot da ste na avtopilotu, pravzaprav tako, kot bi se počutil v sanjah. Spustite se po stopnicah. Pogovarjate se s svojo družino. Zvenite drugače kot sicer. Prepričani ste, da bodo opazili, da je nekaj narobe, vendar po nekem čudežu tega sploh ne opazijo! Ne opazijo, da je svet postal dvodimenzionalen, da so videti kot neživljenjske, pastozne različice sebe ali da kuhinje v resnici sploh ni.

Ko obračate glavo, vaš um ujame eno sliko kuhinjskega kota, nato jo zamenja naslednja slika z druge perspektive in te slike, fragmenti, se vam tako hitro pojavijo pred očmi, da jih ne morete videti v gibljivi sliki, ne morete videti 'kuhinje', kakršna je. Spoznate, da vidite le 'podobe kuhinje v mislih' in da ste si prej o njej ustvarili gibljivo sliko, zdaj pa je ne morete niti notranje oblikovati, ker vaše misli niso več vaše misli.

Nihče nič ne opazi. Odidete v službo. Ugotovite, da nič ne obstaja. Vse so samo 'slike' v umu. Obstoj je bil le nekakšen 'pomen', ki ste ga včasih dajali stvarem, zdaj pa ga ne morete več. Ne premikate se skozi svet, ampak je bolj podobno, kot da se svet premika okoli vas. Kot bi sedel na tekočem traku, vedno na istem mestu, prizori sveta pa se vrtijo okoli vas. To počne tudi čas. Vedno je isti trenutek in vsi jutrišnji dnevi in naslednji tedni se dogajajo sami od sebe. Si kot zombi! V sebi se počutiš napol mrtvega. A kljub temu lahko zberete dovolj energije, da tu in tam kričite v agoniji.

Pri depersonalizaciji in derealizaciji obstaja samo ena tolažba, občutiti čim več bolečine. Ker je bolečina najbližje temu, da se spomnite, da ste živi in človeški ter ne kakšen psihopat. To in spanje. Če lahko zaspite, seveda. Spanje je dobro. Ko popolnoma zaspiš, je vse v redu.

Po prvih dveh tednih počasi postane bolje. Ampak prva dva tedna tega ne bi želel niti najhujšemu sovražniku. To je tako, kot da bi bil nor, a popolnoma pri zdravi pameti. Kot da se ti je zlomil um, ti pa ostajaš pri zdravi pameti, ujet v sebi in opazuješ, kako tvoj zlomljeni um zlomljeno dojema svet. Vse je kopija stvari. Nič ni resnično."

2. Disociativna amnezija

Glavni simptom disociativne amnezije je izguba spomina, ki je hujša od običajne pozabljivosti. Izgube spomina prav tako ni mogoče razložiti z zdravstvenim stanjem ali uporabo zdravil in zlorabo opojnih substanc.

O disociativni amneziji govorimo, ko se ljudje ne morejo spomniti specifičnih informacij o sebi ali o dogodkih in ljudeh iz svojega življenja - zlasti tistih, ki so povezani z obdobjem, ko so doživeli hujši šok, stisko ali bolečino.

Disociativna amnezija se običajno pojavi nenadoma. Traja lahko nekaj minut, ur, redkeje pa mesece ali leta.

Disociativna amnezija značilno zajema dogodke v določenem času, na primer v času prometne nesreče, posilstva ali intenzivnih vojaških spopadov.

Včasih disociativna amnezija lahko vključuje tudi zmedeno tavanje (potovanje) stran od svojega življenja. Temu strokovno rečemo disociativna fuga.

Disociativna amnezija je običajno lokalizirana (in torej ne popolna). Primer disocativne amnezije bi tako lahko bil:

• otrok, ki je bil spolno zlorabljen pri sedmih letih, se morda ne spominja svojega življenja pred sedmim letom starosti, sicer pa se normalno spominja življenjskih dogodkov,
• oseba v prometni nesreči, v kateri je umrla celotna družina, se morda ne spominja celotne noči, ko se je nesreča zgodila,
• ženska, ki je bila posiljena, se morda spomni trenutka pred in po napadu, ne spomni pa se ničesar, kar se je dogajalo med napadom.

Pričevanje s foruma

"To je, kot da bi hodili skozi življenje z nepopolnimi spomini. Nekaj ste doživeli in nato pozabili, kot da se to nikoli ni zgodilo. Tako lahko izgubite minute, ure, dneve, mesece ali celo leta, ne da bi vedeli, da ste kaj pozabili. Vaš spomin je v bistvu podoben švicarskemu siru z manjkajočimi koščki, ki so bodisi kratki prebliski bodisi popolna praznina. To sploh ni zabavna izkušnja."

3. Disociativna motnja identitete

Disociativno motnjo identitete je na zemljevid velike fascinacije strokovne in laične javnosti postavila knjiga 'Sybil' in film iz leta 1976, v katerem je Sally Field upodobila dekle, ki naj bi zaradi zlorab v otroštvu razvila - kot so temu takrat še rekli - multiplo osebnost.

Knjiga in film sta povečala prepoznavnost pojava, ki je danes znan kot disociativna motnja identitete (DID), a ustvarila tudi nekaj pomembnih napačnih prepričanj.

"Ali ljudje prihajajo v mojo pisarno in dramatično menjavajo osebnosti z različnimi glasovi? Se njihova podoba nenadoma spremeni? Ne," o liku slavne Sybil pravi psihiatrinja Milissa Kaufman. "Ljudem se notranje morda res zdi, da je tako, vendar se na zunaj ne zgodi nič dramatičnega."

Kaufmanova, direktorica raziskovalnega programa za disociativne motnje in travme v bolnišnici McLean in medicinska direktorica centra Hill v bolnišnici McLean, pravi, da ljudje z disociativno motnjo identitete, kar je v bistvu posttravmatska stresna motnja z izvorom v otroštvu, pogosto živijo zelo normalno in uspešno življenje.

Takšen primer je primer Roberta Oxnama, strokovnjaka za Kitajsko, ki je svetoval tudi ameriškim predsednikom, in častnem predsedniku Azijske družbe v New Yorku, ki je leta 2005 šokiral vse, ko je izdal knjigo A Fractured Mind: Moje življenje z multiplo osebnostno motnjo, v kateri je opisal svojo življenjsko zgodbo.

Razlog, da je Oxnamova zgodba mogoča, tiči prav v briljantnosti obrambnega mehanizma spoprijemanja psihe, ki ga praviloma sproži zloraba v otroštvu. Za disociativno motnjo identitete je namreč značilno nezavedno premeščanje situacij na druge vidike samega sebe.

"To je pojav 'ni se zgodilo meni'," razlaga Kaufman. "Majhni otroci imajo magično mišljenje. V tej razvojni dobi verjamemo v Božička ali pa se poosebimo s plišastimi živalmi. Gre za izpodrinjene misli in občutke, ki so zanje tako težki, da jih prenesejo na te druge entitete. To je normalna razvojna stopnja, skozi katero gredo vsi otroci."

Disociativna motnja identite se zgodi na točki, ko je otrok soočen z nečim, kar je prehudo za njegovo psiho in takratne sposobnosti soočanja. Tak primer so fizične, spolne ali čustvene zlorabe.

"Če te zlorabljajo ponoči, si misliš, da se to ne more dogajati. To se verjetno dogaja kakšni drugi deklici. To se ne dogaja meni," pravi Kaufman. "Če je torej deklica zlorabljena ponoči in se mora naslednje jutro zbuditi in iti v šolo, se ukvarjati s športom in delati domače naloge ter narediti čim več, da se ljudje ne bi razjezili nanjo, 'spomin na nočno dogajanje' prestavi na drug vidik sebe."

"Otrok nima veliko drugih možnosti, da bi se spopadel s tako hudimi težavami. Ne morejo iti k staršem, saj so neredko prav ti izvor njihove stiske. Počutijo se, kot da so v njih drugi ljudje, in tega ne morejo nikomur povedati."

Dr. Richard Loewenstein, psihiater v programu za travmatične motnje v bolnišnici Sheppard Pratt Health System v Baltimoru, je v članku v reviji Dialogues in Clinical Neuroscience iz leta 2018 opozoril, da je disociativna motnja identitete ena najstarejših zaznanih motenj v psihiatriji. Poročila o takšnih primerih so se pojavila že konec 18. stoletja.

V novejšem času so na disociativno motnjo identitete gledali kot na nekaj redkega in eksotičnega, razen v času vojne. Pa vendar danes vemo, da temu še zdaleč ni tako. Prevalenca posameznikov z motnjo disociativne identitete ocenjuje na med 1 do 3 % v populaciji, kar je tako pogosto kot bulimija in bipolarna motnja. 

"To je zelo resnična in dobro raziskana psihiatrična motnja," pravi Kaufman in dodaja: "Najpogosteje je kronična, običajno pa jo povzročijo skrbniki otroka. Lahko gre za spolno zlorabo, fizično zlorabo, čustveno zlorabo. Na splošno pa so ljudje, ki imajo disociativno motnjo identitete, doživeli več različnih vrst zlorab s strani večih storilcev."

A rešitev obstaja in zdravljenje motnje je navkljub njeni kroničnosti možno. Disociativno motnjo identitete zdravimo s psihoterapijo, ki zajema tri stopnje. Prva, in najpomembnejša, je stabilizacija in okrepitev občutka varnosti (tako v svojem telesu kot v svetu). Cilj je 'umiriti stvari in urediti življenje'. "Kar nekaj časa sicer traja, da se tako travmatiziran človek lahko počuti udobno in varno. Samo to lahko traja tudi več let."

Kaufman poudarja, da osebe z disociativno motnjo identitete ne smejo izgubiti upanja: "To je ozdravljivo. Ko ste otroci, je to zares fenomenalen obramben mehanizem, vendar postane moteč, ko ga ne potrebujete več."

Raziskovanje disociativnih motenj je v zadnjih letih postalo intenzivnejše.

Študije so medtem že pokazale razlike med klasično posttravmatsko motnjo in disociativno motnjo identitete:

• izkazalo se je, da je pri klasični obliki PTSD možganska amigdala - ki nadzoruje odziv 'boj ali beg' - prekomerno aktivna, medtem ko prefrontalna skorja ni aktivna, kar povzroči stanje pretirane vzburjenosti.
• Drugače pa je pri disociativnem podtipu posttravmatske stresne motnje, kjer postane prefrontalni korteks pretirano aktiven do mere, ko je oseba v stanju zamrznjenosti, otopelosti in odtujenosti. Pri ljudeh z disociativno obrambo sta prekomerno aktivna oba: tako amigdala kot prefrontalni korteks.

Podobnosti v možganskih aktivnosti med PTSD in disociativno motnjo identitete je mogoče najti le, ko merijo aktivnosti posamičnih identitetnih stanj, v tem primeru tistih delov osebnosti, ki hranijo spomine na travmo.

"Travmatizirano identitetno stanje je tisto, ki se izrazi podobno kot klasična posttravmatska stresna motnja," še pravi Kaufman.

Preberite si tudi:

• Disociativna motnja identitete: "Ko otrok ne more zbežati, se skrije v svoj um"
• Obrambni mehanizmi po Freudu: 8 strategij obrambe ega
• Včasih otroka najbolj prizadane tisto, kar NI BILO STORJENO

Novo na Metroplay: Smrt, žalovanje in posmrtno življenje | Katarina Nagode