Distimija ali prikrita depresija: ko depresivnost postane naše 'naravno' stanje

Distimija je blažja, vendar dolgotrajna oblika depresije, imenovana tudi prikrita depresija.

Depresija je motnja razpoloženja, ki zajame telo, razpoloženje in misli.

Depresivne motnje vplivajo tako na način prehranjevanja in spanja kot na način razmišljanja o stvareh in obče počutje. Biti depresiven skratka ni isto kot 'imeti slab dan' ali biti nezadovoljen. Prav tako ni znak šibkosti ali nekaj, za kar bi se ljudje sami odločili ali si lahko izbrali. Ljudje z depresijo se primeža bolezni prav tako ne morejo kar tako 'otresti', na lastno željo ali pobudo drugega. Za svoje okrevanje pogosto potrebujejo pomoč.

Za distimijo dvakrat pogosteje zbolijo ženske kot moški. Nekateri ljudje z distimijo imajo lahko občasno tudi napade hude depresije, druge lahko spremlja bipolarna motnja.

Kadar se pri človeku izmenjujejo daljša obdobja prikrite depresije z epizodami hude depresije, to včasih imenujejo kar dvojna depresija.

Kaj povzroča distimijo?

Za to vrsto depresije stroka še vedno ne pozna jasnega vzroka.

K nastanku depresije naj bi po njihovem mnenju prispevali številni dejavniki. Med njimi naj bi bili okoljski, psihološki, biološki, pa morda tudi genetski dejavniki, ker naj bi se pogosteje pojavljala v nekaterih družinah, čeravno še vedno niso odkrili genov, ki bi bili s tem povezani.

Obetavne napovedi za konec tedna: kako toplo bo?

Zadnja leta pa postajajo vse glasnejši tisti, ki depresivne motnje povezujejo predvsem s kroničnim stresom in travmo.

Eden takšnih, a še zdaleč ni edini, je direktor kalifornijskega inštituta za preventivno medicino dr. Vincent Felitti, ki je do danes izpeljal številne študije, od katerih nekatere datirajo celo v pozna 80. leta prejšnjega stoletja.

Izsledki njegovih raziskovanj so med drugim pokazali, da travma iz otroštva grozljivo zviša tveganje za depresijo, prekomerno težo in motnjami zasvojenosti v odrasli dobi. V primeru, da je imel otrok za seboj vsaj sedem vrst travmatičnih izkušenj, bi kot odrasel lahko postal resen kandidat tudi za samomor.

Felitti se je dotaknil tudi vprašanja, ali bi pri zdravljenju pomagal odkrit pogovor o travmi z verodostojnim strokovnjakom. Odgovor je bil pozitiven. Pacientom se je izboljšalo zdravje že takrat, ko so o svoji travmi sploh lahko spregovorili. Po pomoč so se k zdravniku nato zatekali za kar 35 odstotkov manj. Pri tistih, ki so se o svoji travmi poglobljeno pogovarjali s terapevtom, pa se je potreba po zdravniku in zdravilih prepolovila.

Kateri so simptomi distimije?

Distimija je blažja, vendar trajnejša od velike ali hude depresije. Pri vsaki osebi se lahko simptomi razlikujejo.

Simptomi lahko vključujejo:

dolgotrajno žalostno, tesnobno ali 'prazno' razpoloženje,
manjša sposobnost koncentracije, razmišljanja in/ali odločanja,
manj energije,
utrujenost,
občutek brezupnosti,
spremembe telesne teže in/ali apetita zaradi prenajedanja ali neješčosti,
spremembe v vzorcih spanja, kot so slab spanec, nezmožnost spanja, zgodnje jutranje prebujanje ali preveč spanja,
nizko samospoštovanje.

Za postavitev diagnoze tega stanja bi moralo biti depresivno razpoloženje pri odrasli osebi prisotno vsaj dve leti (ali eno leto pri otrocih in mladostnikih), skupaj z vsaj dvema od zgoraj navedenih simptomov.

Starost začetka bolezni

Prikrita depresija ima običajno zgodnejši začetek kot huda depresija, saj se simptomi lahko pojavijo že v otroštvu, najstništvu ali pri mlajših odraslih. Po drugi strani huda ali velika depresija praviloma nastopi po puberteti in doseže vrhunec v zgodnji odrasli dobi, čeravno se lahko pojavi tudi kadar koli kasneje v odrasli dobi.

Diagnostika prikrite depresije

Laboratorijskega testa za diagnosticiranje distimije ali katere koli druge oblike depresije ni. Če imate simptome depresije, bo zdravnik ocenil vaše simptome in anamnezo. Postavil vam bo vprašanja o naravi, resnosti in trajanju vaših simptomov.

Če bo zdravnik odredil krvne preiskave, bo to storil za to, da bi izključil morebitna druga zdravstvena stanja, ki bi lahko povzročala podobne simptome. Za postavitev diagnoze prikrite depresije mora zdravnik namreč ugotoviti, da vaših simptomov ni mogoče bolje pojasniti z uživanjem drog ali alkohola, neko drugo boleznijo ali psihološko motnjo.

Zdravljenje distimije

Zdravljenje trajne depresije je podobno zdravljenju drugih oblik depresije, za katere stroka najpogosteje priporoča kombinacijo psihoterapije in zdravil.

Psihoterapija, ki predstavlja temelj na poti k okrevanju, lahko vključuje vrsto različnih tehnik, vendar se najpogosteje uporabljata dve: kognitivno-vedenjska terapija in medosebna (ali interpersonalna) terapija.

V zadnjih letih se priporočenemu zdravljenju pridružuje več drugih oblik, od katerih so se nekatere izkazale kot enakovredne ali celo boljše od farmakološkega zdravljanja, ki prihaja na slab glas zaradi stranskih učinkov in odtegnitvenega sindroma.

Jean-François Claude, kanadski predavatelj in aktivist, je na svoji poti k okrevanju prezkusil vse: "Najprej sem se upiral zdravljenju z zdravili, ker sem antidepresive videl kot 'tablete za norce'. Da, stigma je bila v meni živa in zdrava. Vendar sem začel jemati zdravila, ko sem izvedel za svojo družinsko zgodovino, in v nekaj tednih sem se že začel počutiti bolje. Počutil sem se, kot lahko samo domnevam, kot bi drugi rekli, da je 'normalno'. Pogovorna terapija je bila še bolj koristna, saj mi je ob potrditvi, da sta me večino življenja obvladovali kronična tesnoba in depresija, vse skupaj začelo dobivati smisel. Lahko sem natančno opredelil druge hude depresivne epizode, ki sem jih preživel, še iz srednje šole, kjer je bil moj vzdevek 'gospod Muhasti'. Potem pa sta mi družinski zdravnik in terapevt priporočila čuječnost. Nerad sem se vpisal v 8-tedenski program zmanjševanja stresa na podlagi čuječnosti. Imel sem pač predsodke. Preprosto se nisem videl kot nekakšnega zen budista, ki nosi sandale, nosi togo in je granolo ter bi lahko z meditacijo postal eno z vesoljem. Seveda se je izkazalo, da čuječnost ni nič takega, in čeprav mi je bilo vztrajno prakticiranje v izziv, so mi orodja, ki sem se jih naučil na tečaju čuječnosti, pomagala bolje obvladovati tesnobo. Čuječnost me je namreč vračala v sedanji trenutek."

Študije:

Avstralska študija je pokazal, da so nekatere oblike vadbe pri zdravljenju depresije dajejo enako dobre rezultat kot psihoterapija in celo boljše od antidepresivov. Kot najbolj učinkovite so se izkazale: hoja, tek, joga, ples in vadba za moč, zaradi česar akademiki trdijo, da bi te oblike vadb morale začeti predstavljati 'temelj zdravljenja' depresije.
Nova metaštudija pa je pokazala, da se je žafran, tradicionalno znan kot naravno zdravilo s potencialnimi antidepresivnimi in anksiolitičnimi lastnostmi, pri zmanjševanju simptomatike povsem enakovredno kosal z antidepresivi.

Povzeto po Hopkins Medicine, Very Well Mind in drugih virih.

Preberite si tudi: