Dr. Andreja Poljanec je univ. dipl. psihologinja, zakonska in družinska terapevtka, predavateljica in vodja študijskega programa Psihologije na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana, ki je po ljubljanski premieri dokumentarnega filma dr. Gabor Mateja, Modrost travme, spregovorila nekaj besed.
"Ločitve so v Sloveniji v porastu, duševne motnje pri mladostnikih prav tako. Zgodnje otroštvo je res ranljivo obdobje. Kot družba ali posamezniki še vedno povsem napačno razumevamo travmo. Travmo zelo pogosto razumemo kot nekaj strašnega. Vendar mi drug drugemo čisto prepogosto povzročamo mikro travme, pogosto tega ne počnemo namensko, včasih pa tudi vede.
Mikro travme, ki se pogosto ponavljajo, so travme, ki se jih čisto premalo zavedamo tudi slovenski starši. Moram reči, da s temi travmami pogosteje povzročamo veliko več škode in toksičnosti, zaradi katerih se otrokom možgani razvijajo drugače, na ne najbolj zdrav način. Zaradi njih potem razumejo sebe kot odvečne, manj vredne, osramočene, neprimerne, nikoli dovolj dobre, zahtevne...
To je nekaj, kar se nas vseh zelo tiče. Tako tistih, ki smo starši, kot vzgojiteljev, trenerjev, duhovnikov, vseh, ki delajo z otroci in mladostniki. Še vedno je prisotno kaznovanje, poišljanje v kot, kričanje, kreganje med staršema, poniževanje, šikaniranje, primerjanje z živalskimi liki... To so take "slovenske finte".
Skratka, teh oblik je čisto preveč in sploh se jih ne doživlja kot problematične. To niso spodrsljaji pri vzgoji, ko si enkrat nestrpen do otroka in ga prehitro pošlješ spati - to ni travma, če nam spodrsne. Če pa so spodrsljaji na rednem seznamu in se dogajajo pogosto, pa jih lahko začnemo razumeti kot izraz naše bolečine - to so naše mikro travme, ki so se dogajale v družini, in sedaj se sami čudaško in grobo ter s pomanjkanjem rahločutnosti odzivamo do svojih otrok in tudi odraslih. To je tisto, česar se lahko začnemo na novo zavedati. Če so spodrsljaji vzorec vedenja, so toksični.
Moram reči, da se mi zdi grozljivo žalostno, da je tega še vedno toliko, kljub temu, da znanost na veliko trobi, kako je to škodljivo. Ljudje sploh ne zmorejo s posluhom zajeti in resno vzeti travm.
Velikokrat je v življenju tako, da nas šele bolezen, stiska ob otrocih ali ločitev, skratka, ko nas nekaj hudega prizadane, prisli, da šele takrat zmoremo, če zmoremo, če imamo to moč, ta pogum, da to bolečino izkoristimo za razvoj sebe, za razumevanje sebe, za razumevanje mikro travm v našem otroštvu.
Tudi če še nimamo raka in se še nismo ločili ali mladostnik še ni anoreksičen (to sem naštela stvari, ki so v porastu), je zagotovo v našem življenju nek vidik bolečine, ki bi ga že lahko, če bi prisluhnili bolečini, zmogli izkoristiti za iskanje svoje notranjosti, resnice, kdo smo v resnici in s čim smo omadeževani.
Ko sem pred 24 leti rodila prvega otroka, sem bila v Sloveniji velikokrat na nek način kegana, zasmehovana, ustrahovana, da jih bom razvadila, ker sva se odločila skupaj z možem, da otroka ne bova kaznovala, šeškala, zapirala v sobo, da ga ne bova nadirala. To je bilo skrajno čudaško in nevarno za slovensko družbo; vzgajati otroke, ki bojo razmišljali s svojo glavo in ki bojo hoteli pravila razumeti, ne pa ubogati na prvo besedo.
Tisto, kar je ključno, je, da se zmoremo najprej zavedati, si priznati, da gre nekaj narobe. Da nam je nekaj težko. Da zmoremo to osnovno ranljivost. Takrat pa potrebujemo oporo ljudi, občutek varnosti, da se lahko potem odločimo za spremembo. Več strahu kot premagaš, močnejši si, bolj polno živiš, več svetlobe imaš v svojem duhu, ki jo lahko razdajaš naprej.
- Iz članka: Jelena Djoković: "Vzroke težav najdemo, ko pogledamo nazaj v svoje zgodnje otroštvo"
- Matej Škufca: Kako se pomiriti s preteklostjo? (PODKAST)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
