Ministrstvo za zdravje je v začetku poletja v javno razpravo poslalo osnutek zakona o psihoterapiji, za katerega pa se zdi, da z njim nihče ni zadovoljen.
Vročo javno polemiko o tem, kaj težko pričakovan zakon prinaša in koga pušča na cedilu, je avgusta, zaključila okrogla miza o psihoterapiji z naslovom: ’Kdo bo poskrbel za otroke, mlade in socialno ogrožene?’, na kateri so pripadniki različnih društev in organizacij s področja duševnega zdravja, drug za drugim izražali zaskrbljenost nad tem, da zakon, ki ga trenutno predlaga zakonodajalec, ljudem v duševni stiski prinaša manj dostopnosti do pomoči, daljše čakalne vrste v zdravstvu in še več zdravljena z zdravili.
Med številnimi govorniki je bil tudi psihiater dr. Robert Oravecz, ki se je zbranim javil prek spleta.
Ne potrebuje vsak tudi psihiatra
"Največji del populacije, ki rabi pomoč, sploh ne trpi za nekimi resnimi duševnimi motnjami. Pomembno je povedati, da se teorije, ki opredeljujejo duševno motnjo, nenehno spreminjajo.
Na začetku moje kariere je še vedno veljala teorija deviantnosti in so k nam paciente vozili v prisilnih jopičih. V devetdesetih letih so se medikalizirali.
Preberite si tudi:
- Okrogla miza: "Če zakon o psihoterapiji ostane takšen, kot je, bo to slabo za ljudi"
- Katja Knez Steinbuch: "Čakati na pomoč več let je popolnoma nesprejemljivo."
Potem pa je obveljala teorija stresa, kar pomeni, da še naprej hodijo v ambulanto ljudje, ki trpijo. Psihiatrija se je medtem nalepila na simptomatiko, torej, da se zdi pomembno to, kakšno simptomatiko pacient kaže, in potem se na to odzivamo z nekimi medicinskimi ali vedenjsko-kognitivnimi ukrepi.
V sodobnem času vidimo največji problem v disfunkcionalnosti. Torej popolnoma zdravi funkcionalni ljudje, ki se pri štiridesetih, petdesetih letih popolnoma sesujejo zato, ker celo življenje nosijo v sebi neke nepredelane travme, neke disfunkcionalne odnose s starši, sorojenci, partnerji ali kogar koli.
In mogoče ti ljudje rabijo neko medikamentozno podporo, ampak to ni poglavitno. Poglavitno je to, da pridejo do nekih novih spoznanj, da se naučijo povezati te izkušnje iz otroštva z sedanjo problematiko, s katero se spopadajo, in tako postanejo bolj uspešni v obvladovanju svojega življenja.
In pri teh uporabnikih ali klientih je ta, analitični pristop, ki se posveča nekim vzrokom v preteklosti, veliko bolj adekvaten in tudi veliko bolj funkcionalen. V dnevno bolnišnico so prišli ljudje, ki so pred tem dvajset let hodili k meni kot psihiatru in goltali tablete, ne da bi kdaj imeli priložnost ali potrebo po tem, da bi spregovorili o tem, da imajo kakšne hude travmatske izkušnje iz preteklosti.
Tukaj poslušamo takšne zgodbe, ki so za večino ljudi, tudi tiste v duševnem zdravju, nepredstavljive. Od groznih spolnih zlorab v zgodnjem otroštvu do trpinčenja in izživljanja nad otroci. To je dimenzija, ki se je današnja psihiatrija, niti vedenjsko-kognitivna teorija ne dotikata na tak način, da bi se dejansko dokopali do vira problemov."
Psihoterapevte nujno rabimo
Vse to je razlog, da še kako rabimo dobro usposobljene psihoterapevte, je bil še jasen dr. Oravecz in zaključil: "Celo bi rekel, da hospitalizacija ljudem, ki trpijo za kompleksno post-travmatsko motnjo ali pa razvojno travmatsko motnjo, bolj škodi kot koristi, saj se ti ljudje potem obravnavajo po enakem modelu kot recimo osebe s shizofrenijo in bipolarno motnjo. In njim je tak pristop silno škodljiv."
Oravecz, ki nezadovoljstva nad predlogom zakona zato ni skrival, v praksi sicer že leta uspešno sodeluje z različnimi psihoterapevti in drugimi podpornimi poklicnimi profili. Skupaj z drugimi isto mislečimi kliniki tako ostaja dober zgled za to, da je timski pristop k vprašanjem duševnega zdravja ne le mogoč, temveč v skladu z novimi spoznanji tudi nujen.
