Pri pasteh novodobne duhovnosti govorimo o ekstremih in pretiranih vključevanjih v take navade do mere, kjer nam škodujejo. Absolutno ne govorimo o pristni, pozitivni in zdravi duhovnosti, ki je seveda več kot dobrodošla. Tudi duhovnost se namreč deli na funkcionalno in disfunkcionalno.
Popularnost duhovnosti s sabo prinaša nemalo psiholoških zank, v katere se kot iskalci višjih resnic in stanj zavesti lahko hitro ujamemo. V zadnjem času se terapevti vedno bolj srečujemo s klienti, ki jim pomagamo doseči duševno ravnovesje, porušeno zaradi vpliva novodobne duhovnosti.
Nenavezanost
Nenavezanost, o kateri govori budizem kot rešitev iz trpljenja, je lahko interpretirana na škodljiv način. V želji, da ne bi trpeli, se pod pretvezo nenavezanosti lahko umaknemo od odnosov, ki nam v resnici veliko pomenijo in bi jih bilo smiselno zdraviti ter skozi njih bolje razumeti in transformirati sebe. Na ta način nikoli ne prevzamemo odgovornosti za svoje delovanje. Pretirana nenavezanost je le beg pred globino lastnih potreb, za katere ne verjamemo, da bi jih lahko zadovoljili v odnosih. Nenavezanost pogosto prinese občutke zmede in izgubljenosti, v kateri posamezniki brezciljno plavajo skozi življenje, medtem ko v resnici iščejo varen pristan.
Toksična pozitivnost
Če se nikoli ne zazremo vase in se soočimo z manj prijetnimi občutki, izdamo lastno človeškost. Dolgoročno potlačevanje čustev vodi v še večjo stisko, predvsem pa nam onemogoči, da si ustvarimo pristne medosebne odnose, za katere je sočutje izrednega pomena. Pogosto se zgodi, da v pretiranem iskanju pozitivnih občutkov ne sprocesiramo vsega, kar čutimo ter tako nikoli ne spoznamo svojih pravih potreb in želja. Oseba, ki nam pod pretvezo pozitivnega mišljenja ne omogoča, da se ob njej v polnosti izrazimo, je toksična, saj spregleda naš čustveni svet ter naše globine, s tem pa tudi naše bistvo. Njeno vsiljevanje pozitivnega mišljenja tako postane oblika čustvenega nasilja, ki jo izvaja nad drugimi, pa tudi sama nad sabo.
Beg pred realnostjo
Ob prvem stiku z duhovnostjo nas blaženi občutki lahko zavedejo do mere, da začnemo prezirati zemeljsko življenje v iskanju nečesa višjega, manj omejujočega in omamnega. Ideja, da smo vsi eno, nas lahko pripelje tako daleč, da dovoljujemo krivice ter ne razvijemo zdravih osebnih mej. Tisto presežno se nam zdi toliko lepše od realnosti, da je tja prav prikladno pobegniti zmeraj, ko se nam v življenju zgodijo stvari, ki bi od nas zahtevale osebnostno rast in zaziranje vase.
Duhovnost tako lahko postane kot droga, s katero bežimo pred odnosi in pred samim sabo. Meditacija, ki služi umiritvi uma, je lahko namreč tudi način disociacije od emocij, ki bi jih v resnici morali predelati.
Samooklicani zdravilci
Na področju psihološke pomoči ljudem nudi storitve veliko posameznikov, ki za to delo niso usposobljeni. Drugim svetujejo iz lastnih izkušenj, ob tem pa popolnoma spregledajo kompleksnost sočloveka, ki je k njim prišel po pomoč. Nemalokrat se zgodi, da taki zdravilci človeka še bolj poškodujejo, zmedejo in ga dodatno oddaljijo od njegove resnice. Tak način dela je zloraba, saj ne temelji na strokovnem sočutju, ki je za človekovo okrevanje nujno.
Pia Jerman, stažistka Zakonske in družinske terapije, sl.piaterrapia.com
Preberite si še:
- Dvakrat premislite, preden objavite Oshojev citat na družbenih omrežjih
- Včasih meditacija ne deluje ali ima celo negativen vpliv (dr. Vesna Mirt)
