Najhujše ni vedno to, kar se je zgodilo. Včasih je najhujše to, da si s tem ostal sam.
Gabor Maté je sedel z žensko, ki je bila kot najstnica žrtev spolnega nasilja.
Postavil ji je eno vprašanje: "Si to takrat komu povedala?"
Odgovorila je: "Nikomur."
"To je travma," je rekel.
Naj kar takojopozorimo, da Gabor Maté ni rekel, da nasilje, ki ga je ženska doživela, ni travma. Povedal je le, da je travma lahko tudi vse tisto, kar se po dogodku zgodi oz. ne zgodi.
Peter Levine pravi nekaj podobnega, le da z drugega zornega kota: "Travma ni tisto, kar se nam zgodi, ampak tisto, kar zadržujemo v sebi, ker nimamo sočutne priče."
Ne le dogodek, tudi odziv
Ko so ameriški vojaki prihajali iz Vietnama, so bili zaradi protivojnega vzdušja doma soočeni z veliko negativnih odzivov. Izkazalo se je, da so prav ti veterani pogosteje razvili PTSD.
Ena najpomembnejših raziskav, ki se je temu fenomenu posvetila, je bila analiza podatkov iz National Vietnam Veterans Readjustment Study. Pokazala je, da sta bila med najmočnejšimi napovedniki razvoja PTSD:
- intenzivnost bojnih izkušenj
- in pomanjkanje podpore družine in prijateljev ob vrnitvi domov.
Še več. Prav pomanjkanje podpore doma je bilo po vplivu povsem primerljivo z izpostavljenostjo bojem.
Poznavalci travme zato danes dobro vedo, da ravno odsotnost varnega človeka pogosto določi, kako globoko in trajno bo dogodek zaznamoval človeka, kar je danes zelo dobro podprto tudi v strokovni literaturi.
Laična javnost žal o vsem tem še vedno ve veliko premalo.
Pomen odsotnosti sočutne priče
Sodobno razumevanje travme se še kako zaveda pomena sočutne priče. Ne zato, ker bi želelo zmanjšati težo nasilja ali zlorabe. Nasprotno. Zato, ker razume, da človeka ne poškoduje samo dogodek. Zaznamuje ga tudi to, kaj se zgodi potem.
Otrok zbere pogum in pove, da ga nekdo zlorablja. Nihče mu ne verjame.
Ženska po spolnem napadu molči desetletja, ker ji je storilec zagrozil ali ker ve, da ji okolica ne bo verjela.
Moški po hudem nasilju ne pove nikomur, ker ga je sram ali ker je bil vse življenje naučen, da moški ne jočejo.
Dogodek se konča, samota pa ostane.
Prav zato je ameriška psihiatrinja Judith Herman, ena najpomembnejših raziskovalk travme, zapisala nekaj, kar bi si morali zapomniti vsi - terapevti, zdravniki, učitelji, starši in prijatelji: "Okrevanje je mogoče le v kontekstu odnosov; v izolaciji to ni mogoče."
To ne pomeni, da nasilje samo po sebi ni travmatično. Seveda je. Nekateri dogodki so tudi tako hudi, da pustijo globoke posledice ne glede na odziv okolice.
Pomeni pa nekaj drugega.
Da lahko odsotnost človeka, ki bi rekel 'Verjamem ti', rano še poglobi.
Da lahko molk zamrzne bolečino za desetletja.
Da lahko zanikanje povzroči, da začne žrtev dvomiti celo sama vase.
Strokovnjaki temu pravijo sekundarna viktimizacija. Človek je prvič ranjen zaradi nasilja, drugič pa zaradi odziva ljudi, od katerih bi najbolj potreboval zaščito.
Zdravljenje se začne v odnosu
Judith Herman travmo opisuje kot izkušnjo, ki človeka odreže od občutka varnosti, moči in pripadnosti. Zato okrevanje ni zgolj predelovanje spomina na dogodek. Je tudi postopno vračanje zaupanja v ljudi.
Zapisala je še eno misel, ki se zdi skoraj boleče preprosta: "Travma človeka izolira; skupnost mu vrača občutek pripadnosti. Travma prinese sram in stigmo; skupnost pa pričuje o njegovi izkušnji in jo potrdi."
Morda zato eno najpomembnejših vprašanj pri delu z ljudmi po travmi ni samo 'Kaj se je zgodilo?', ampak tudi: "Kdo je bil takrat ob vas? Ste komu povedali? Vam je verjel? Vas je zaščitil? Ali pa ste ostali sami?'
Pravo zdravljenje se zato ne začne takrat, ko nekdo analizira dogodek, temveč takrat, ko prvič zares zdrži ob človekovi zgodbi in mu lahko reče: "Verjamem ti. To, kar se ti je zgodilo, je bilo narobe. Zdaj nisi več sam."
Naj za konec še poudarimo, da odsotnost sočutne priče ni pomembna le pri vojnih travmah in spolnih zlorabah, temveč pri prav vseh velikih življenjskih ranah.
Otrok, ki je bil nenehno poniževan. Ženska, ki je leta živela ob psihičnem nasilju. Moški, ki je izgubil otroka in je okolica po dveh tednih pričakovala, da bo 'šel naprej'.
V vseh teh primerih človek ne nosi le bolečine dogodka, ampak tudi bolečino nevidnosti.
