"Čas celi vse rane," radi rečemo. Toda kaj, če nekatere rane ostanejo zunaj toka časa? Kaj, če se del naše izkušnje nikoli zares ne premakne naprej, ampak ostane ujet v trenutku, ko se je zgodila travma?
Britanski psihoterapevt dr. Mike Lloyd za razumevanje disociacije uporablja zelo nazorno metaforo: časovno kapsulo.
Predstavljajte si kovinski zaboj, v katerega nekdo shrani fotografije, časopis, osebne predmete in zapiske nekega obdobja. Zaboj nato nepredušno zapre in zakoplje za več desetletij. Ko ga nekoč odprejo, je vse v njem natanko takšno, kot je bilo na dan, ko je bil zaprt.
Po Lloydovem mnenju se lahko podobno zgodi tudi z določenimi travmatičnimi spomini.
Ko travma zamrzne čas
Večina naših spominov se skozi življenje spreminja. Ko odraščamo, dozorevamo in pridobivamo nove izkušnje, dobivajo tudi stari dogodki drugačen pomen. Tisto, kar se nam je pri desetih letih zdelo neznosno, lahko pri štiridesetih razumemo z več distance, širšega konteksta in več notranjih virov.
Travmatični spomini pa se včasih ne razvijajo skupaj z nami.
Pri hudih ali dolgotrajnih travmah lahko psiha uporabi disociacijo - zaščitni mehanizem, ki omogoči, da človek v neznosni situaciji sploh preživi. Del izkušnje se takrat odcepi od običajnega toka zavesti in ostane shranjen ločeno.
Po Lloydovi metafori je to podobno, kot bi spomin zaprli v časovno kapsulo. In v njej ostane vse nespremenjeno:
- strah,
- občutek nemoči,
- telesni odzivi,
- sram,
- jeza,
- izdaja,
- otrokova prepričanja o sebi in svetu.
Ne gre zgolj za spomin na dogodek, temveč za celoten notranji svet, kakršen je obstajal v trenutku travme.
Zakaj čas včasih ne zdravi
Za večino bolečih življenjskih izkušenj velja, da jih čas postopoma omili. Ne zato, ker bi jih pozabili, ampak ker se spreminjamo mi.
Če pa je spomin ostal 'zaprt', čas do njega pravzaprav nikoli ni imel dostopa.
Otrok, ki je nekoč doživel travmo, je medtem odrasel, travmatični del izkušnje pa je ostal tam, kjer je nastal.
Zato lahko človek pri štiridesetih letih ob določenem sprožilcu nenadoma občuti enako intenziven strah, kot ga je nekoč občutil kot šestletnik. Ne zato, ker bi pretiraval, ampak zato, ker je ta del spomina ostal nespremenjen.
Lloyd temu pravi 'surova moč' travme - čustvena energija, ki ni bila nikoli predelana.
Odpiranje kapsule zahteva veliko previdnosti
Ob metafori časovne kapsule bi kdo lahko pomislil, da je rešitev preprosta: kapsulo odpremo, pogledamo vanjo in težava bo rešena. V praksi pa je ravno nasprotno.
Če je travmatični material desetletja ostal zamrznjen, vsebuje enako intenzivnost kot ob nastanku. Če ga odpremo prehitro ali brez ustrezne priprave, lahko človeka popolnoma preplavi. Namesto razumevanja doživi občutek, kot da se travma dogaja tukaj in zdaj.
Prav zato sodobni terapevtski pristopi pri kompleksni travmi poudarjajo, da predelava travme nikoli ni prvi korak. Najprej je treba zgraditi občutek varnosti.
Stabilizacija je zdravljenje
Preden se terapevt in klient približata travmatičnim spominom, razvijata sposobnosti, ki omogočajo, da človek ostane v stiku s sedanjostjo.
To pomeni učenje regulacije čustev, razvijanje občutka notranje varnosti,
prizemljevanje, krepitev notranjih virov in vzpostavljanje zaupanja v terapevtskem odnosu.
Šele ko obstaja dovolj stabilna osnova, lahko človek začne postopoma raziskovati tisto, kar je bilo dolga leta skrito.
Lloyd ta proces primerja z arheološkim izkopavanjem: ne gre za nasilno odpiranje, ampak za počasno in premišljeno odstranjevanje plasti, pri čemer terapevt ves čas skrbi, da klient ne izgubi stika s sedanjostjo.
Ena noga v preteklosti, druga v sedanjosti
Ena njegovih najlepših podob opisuje terapevtsko delo takole: človek mora imeti eno nogo v travmatičnem spominu in drugo trdno zasidrano v sedanjosti.
Če obe 'stopali' zdrsneta v travmatično izkušnjo, lahko pride do popolne preplavljenosti ali močnih flashbackov.
Če pa ostane stik s sedanjostjo, lahko odrasli del osebnosti počasi začne opazovati tisto, česar otrok nekoč ni mogel prenesti.
Takrat se začne dogajati nekaj pomembnega. Travma ne izgine. Spomin ne izgine. Začne pa izgubljati svojo moč.
Cilj ni pozabiti
Pogosto ljudje mislijo, da je cilj terapije odkriti vse potlačene spomine ali jih dokončno izbrisati.
Toda cilj je drugačen. Travmatični spomin postopoma postane del osebne življenjske zgodbe. Ni ga več treba skrivati v ločeni 'časovni kapsuli', saj ga človek lahko nosi v sebi brez občutka, da ga bo uničil.
Preteklost tako postane in ostane del naše zgodbe. Ni pa več kraj, v katerega smo (ali del nas) zaprti.
In morda je prav to najboljši opis okrevanja po travmi: ne gre za to, da bi izbrisali preteklost, temveč da jo lahko končno postavimo tja, kamor sodi - v preteklost.
Vir: Youtube
