V očeh kobre: "Ta vrata ščitijo, da človeka travma ne preplavi"

Če pred dobrim desetletjem v javnosti praktično nihče ni govoril o travmi, je danes slika povsem drugačna. Da je travma že postala beseda desetletja, so poskrbele številne knjige in filmi, ki naslavljajo to področje, zanimanje javnosti pa še podžigajo pričevanja tako ali drugače slavnih, torej tudi novodobnih vplivnežev. Termin je postal celo tako razširjen v pop kulturi, da je del stroke pričelo skrbeti, ali morda ne izgublja na svojem resničnem pomenu. 

Pripoved o travmi in disociaciji

Medtem je del stroke desetletja - torej tudi že takrat, ko pop kulturi za travmo še ni bilo mar - poglabljal svoje razumevanje do stopnje, ko za travmo kot strokovni koncept zdaj obstajajo besede, modeli in razlage. 

"A kljub vsemu razumevanju redko dobimo priložnost, da bi tako neposredno stopili v izkušnjo, kjer do tega zares pride. Da bi ne le vedeli, ampak za hip tudi začutili, kako je, ko se notranji in zunanji svet premakneta iz ravnovesja," v spremni besedi h knjigi V očeh kobre piše dr. Metka Kuhar, profesorica socialne psihologije, predavateljica, raziskovalka in terapevtka, dejavna v okviru Univerze v Ljubljani, Metta.si in Mudita inštituta.

"Pričujoča knjiga nam omogoči prav to. Disociacije ne razlaga od zunaj, temveč bralca postavi vanjo. Bralec se znajde v načinu doživljanja, kjer stvari niso več samoumevne in kjer realnost izgubi svojo stabilnost. Morda je temu tako, ker avtorica ne piše o disociaciji – piše iz nje. Bralec tega sprva ne opazi, a vendar zazna, da je nekaj drugače. Da stavki ne tečejo po pričakovanem tiru. Da se svet, opisan v besedilu, obnaša nekoliko čudno - ne dramatično, ne razloženo, temveč tiho izmaknjeno. Ne zdi se več povsem zanesljiv. In šele postopoma postane jasno, da to izmaknjenje ni napaka v slogu, ampak natančen zapis izkušnje."

Profesorica, ki je knjigo brala med prvimi, nadaljuje, da se že ob branju začetnih strani vzpostavi občutek, ki zaznamuje celotno branje. 

Spet je bil tam. Tista siva, suhljata, sključena, zanemarjena postava. Begal je okoli transformatorske hišice, kot bi se tam pred nekom skrival, jaz pa sem vedela, da tam predvsem na nekaj ali nekoga čaka.

In najina pogleda sta se za hip srečala. 

Imel je kot noč črne oči.

Če bi pogledi ubijali, bi ga morala takrat zadeti strela z jasnega in hipoma spremeniti v kupček pepela. Ker je bilo to tudi zadnjič, ko sem ga videla, je slika prav takšne, zoglenele kadeče se gmote v mojem umu ostala še dolgo živa, a le kot ena izmed tisočerih drugih možnosti.

"... pogled, ki bi moral biti zgolj pogled, postane drugačen - preveč intenziven, preveč živ, skoraj nevaren. Ta premik ni dramatičen na očiten način, temveč subtilen, a vztrajen. In prav zato deluje tako prepričljivo," piše dr. Metka Kuhar, da bi v naslednjem opozorila na enega od opisanih prizorov, ki po njenem mnenju to izkušnjo posebej jasno zgošča.

To je prizor s kobro.

Kobra

Takoj sem povesila pogled. K nogam. In takrat, prav tam, ugledala nekaj, česar pred tem zagotovo ni bilo. 

Debel in strašno dolg, zeleno in modro lesketajoči se, trup, ki se je v širokih kolobarjih ovijal okoli kamna, na katerem sem sedela. Ko sem s pogledom nato sledila dvigajočemu se delu trupa, sem jo zagledala. 

Ogromno, največjo, gigantsko kobro, ki je svojo glavo dvigala visoko nad menoj, njen čudovit vrat z impresivnim vzorcem osmic pa je bil razširjen kot perjanica pava, ko se ta postavlja s svojim razkošnim repom. Njena nadzemeljska pojava je bila tako osupljiva, da sem v sebi zaslišala le še nekakšen …

Uf!

"Ogromna, hipnotična, skoraj nadzemeljska prisotnost, ki otroka ne prestraši takoj, temveč ga najprej posrka vase – v mir, fascinacijo, stanje, ki presega običajno zaznavo. Misel, da je to nevarno, pride z zamikom, in šele nato sledi gib: pobeg," pojasnjuje Metka Kuhar in nadaljuje: 

"Prizor ne potrebuje simbolne razlage. Njegova moč je v tem, da z izjemno natančnostjo ujame zaporedje notranjih procesov v ekstremni stiski: najprej odmik, ki mu sledi sprememba stanja zavesti, skoraj očaranost, in šele nato aktivacija strahu. V tem smislu ne gre zgolj za literarni moment, temveč za izkušnjo, ki omogoča vpogled v to, kako deluje psiha, ko je preobremenjena." 

Hkrati pa kobra deluje tudi kot meja, je še jasna. 

'Liminalno stanje s prepovedjo'

"Kot nekaj, kar ne le prestraši, temveč ustavi, in ravno to otroka obrne stran. Deluje torej kot prisotnost, ki ne govori, a jasno sporoča: do tukaj in ne naprej. V tem smislu ni le podoba nevarnosti, temveč tudi način, kako psiha zaščiti nekaj, do česar v tistem trenutku ni mogoče dostopati."

Profesorica, raziskovalka travme in dejavna terapevtka na tem mestu spregovori o nadvse zanimivih, a v javnosti manj znanih konceptih. Medtem ko se v spremni besedi trudi ostati poljudna, prizor s kobro vidi kot ’liminalno stanje s funkcijo zaščite oziroma prepovedi’. 

Ali povedano bolj preprosto: liminalno stanje lahko razumemo kot nekakšen notranji vmesni prostor ali prag v psihi - med tem, kar lahko človek zavestno doživlja, in tem, kar je zanj (še) pretežko ali preveč boleče. Ta prostor ima zaščitno funkcijo, saj preprečuje preplavitev, hkrati pa deluje tudi kot pregrada, ki določenim vsebinam ne dovoli v zavest.

Kazalo je že, da me bo črna globina njenih oči za vedno pogoltnila, tako močno me je vrtinčilo navznoter. 

"Zakaj ravno kača? Otroke o tem, da so kače lahko nevarne, opozarjajo od malih nog, in o tem berejo že v pravljicah. Ker kača pomeni nekaj, čemur se gre ogniti in česar se gre bati, se tudi v psihičnem svetu zdi več kot primerna varuhinja travmatskega materiala. Ta je namreč že grozil s preplavljanjem otroka in je zato moral biti izgnan iz psihe," potrdi avtorica knjige N. Z., ki je tudi avtorica pričujočega teksta. 

Posledice travme ne izostanejo

Neverjetnim obrambnim sposobnostim psihe navkljub pa posledice travme, še posebno v primeru otrok, ne izostanejo.

Medtem ko disociaciji uspe vsaj začasno rešiti osebnega duha, pa se spremeni pogled na ljudi, telo začne govoriti drugače - skozi zadržan dih, napetost, bolečino - in misli se pričnejo zapletati, ponavljati ter postanejo vsiljive. Potem pa je tu še igra. Namesto da bi ta postala prostor raziskovanja, postane prostor ponavljanja in preigravanja.

"Še posebej pretresljiv je v knjigi opis igre, v kateri se razmerja moči med otroki ponavljajo na način, ki ni več nedolžen. Ne zato, ker bi otroci to zavestno razumeli, temveč zato, ker nekaj v njih takšno igro potrebuje. Vse to deluje kot poskus, da bi iz pasivne izkušnje nastalo vsaj nekaj aktivnega, nekaj, kar daje občutek vpliva, čeprav je ta krhek in začasen. Takšni prizori niso enostavni za branje, a prav v tem je njihova vrednost. Ne dopuščajo distance, ki bi omogočila hitro razumevanje brez čutenja," pojasnjuje Metka Kuhar

»Kaj?« je vzkliknila. 

Tokrat njen glas ni bil samo pričakovano jezen, temveč so se v njem mešali presenečenje, šok in ogorčenje.

Obrnila se je k meni in z neprikritim studom nadaljevala: »Nataša!? Pa punca si!«

Ko bi vsaj njen ton ostal jezno pokroviteljski. Takšen, kot ga je bil deležen sošolec. Zazdelo se mi je, da zgolj dejstvo, da sem punca, vse skupaj drastično poslabša. 

Ko bi se vsaj zemlja pod menoj odprla in me za vedno požrla.

Ti isti prizori so bili najtežji tudi za avtorico knjige, ki je - kot že rečeno - tudi avtorica tega prispevka.

"Najbolj očitno je bilo to vidno v prvotnem osnutku rokopisa, ki je po obsegu štirikratno presegal končno verzijo. Tam so se prizori znotraj prizora ponavljali, kot bi bili ujeti v časovno zanko, vsakemu zapisanemu prizoru pa je sledil teden dni močnih občutkov depersonalizacije in derealizacije, pa tudi mučnih spominskih prebliskov. In to isto se je zgodilo ob vsakem novem branju, tako da je nehotena ponavljanja znotraj pisanja zares opazila šele, ko je bilo potrebno celoten rokopis skrajšati s prvotnih 740 strani na dobrih 220."

Čeprav pisanje velja za nadvse terapevtsko, ko gre za travmo, to v primeru ne zares predelanih in pri sebi še ne povsem sprejetih vsebin ne velja povsem. Eno je pisati dnevnik in dnevna razmišljanja, drugo pa za potrebe te vrste pisanja zares podoživeti tisto, kar je bilo skoraj pol stoletja odrivano iz zavesti.

"Da mi je, kot avtorici, to na koncu sploh uspelo, sem oporo iskala in na koncu našla prav v strokovnih razlagah, te so, iz istega razloga, zato enostavno morale najti svoje mesto tudi v knjigi."

Manj znani fenomen travmatskih iger

"Fenomen posttravmatskih iger sem pred več kot dvema desetletjema prvič ujela v opombi pod črto v eni od mnogih psiholoških knjig, ki sem jih tekom let brala. Tam je bilo v nekaj stavkih omenjeno, kako je nek psiholog v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postal pozoren na igro otrok v mesecih, ki so sledili strelskemu pohodu na njihovi šoli. Izkazalo se je, da so se otroci več tednov in mesecev neprestano igrali prav streljanje. To spoznanje je name naredilo močan vtis.

Nekaj let kasneje sem nato na spletu naletela na strokovni članek Forbidden Games (Prepovedane igre) ameriške psihiatrinje, avtorice in raziskovalke zgodnje travme Lenore C. Terr iz leta 1981. In prav ta mi je nato postregla s tako želenimi odgovori. Izkazalo se je, da se večina otrok v psihični stiski zateče k posttravmatski igri. To se zgodi avtomatično in ni nekaj zavestnega. Tako je zato, ker otroci do takrat že poznajo razbremenjujoče učinke običajne igre, ne vedo pa, da anksioznosti, ki je posedica travme, običajna igra ne more biti kos. 

Po spoznanjih, da ’igre, ki niso bile več nedolžne’ niso posledice tega, da bi bilo z menoj nekaj v temeljih narobe, temveč so bile le nezaveden poskus psihe, da bi razrešila nekaj nerazrešljivega, je šele postalo mogoče, da nekoč, morda, celo zgodbo zares spravim tudi na papir." 

Zdravljenje travmatske disociacije

Disociacija je eden od mnogih, povsem naravno danih psihičnih obrambnih mehanizmov, ki jih uporabljajo vsi ljudje.

Ker te obrambe ljudje v življenju vendarle potrebujemo, če naj bi dobro funkcionirali, ne obstaja (in zato verjetno nikoli ne bo obstajalo) zdravilo proti disociaciji v obliki tablet. Zanimivo pa je, da obstajajo zdravila, ki disociacijo povzročajo. To so anestetiki, kot je ketamin, ki se, kako priročno, uporablja prav za zdravljenje depresivnih in posttravmatskih stanj. 

Zdravljenje je vseeno mogoče, le da ta ne prihaja v obliki tablet. Nasprotje disociacije je namreč prizemljevanje (ali grounding), zdravljenje pa vedno psihoterapija.

Da bi razumeli, kako se je mogoče skozi psihoterapevtski proces lotiti tega zares trdega 'oreha', naj najprej ponazorimo - kar se da poljudno -, kako je v psihi sploh videti travmatska disociacija.

Predstavljate si jo lahko kot: 

• nekakšen trezor (v katerega je umaknjena, t.j. predeljena ali kompartmentalizirana, travma, v danem primeru zloraba v otroštvu)
• z varnostnimi vrati (ki predstavljajo liminalno stanje, v danem primeru so ta vrata 'videti' kot gigantska kobra)
• in človek (v danem primeru otrok), ki ostane zunaj.

Ta vrata ščitijo, da človeka travma ne preplavi in zato prepovedujejo vstop.

Pa terapija? Teh vrat ne gre kar ’raztreliti’ (in torej odpirati na silo), temveč je potrebno postopoma priti do ključa in le zelo počasi odpirati.

Ključ torej ni ’razbiti blokado na silo’, temveč najprej stabilizacija (povečanje občutka varnosti, stika s telesom in regulacija živčnega sistema). Temu v naslednji fazi sledi postopno približevanje. Zelo počasi, da ne pride do preplavitve. Liminalni prostor se začne mehčati in postaja prehoden. Sledi tretja faza, to je integracija. To je faza povezovanja spominov, čustev in identitete.

• Naj na tem mestu opozorimo na program klinične psihologinje, avtorice in raziskovalke travme dr. Bethany Brand. Njen program 'Finding Solid Ground' (FSG) se iz zgoraj omenjenimi razlogi osredotoča predvsem na varnost in stabilizacijo, čemur sledi učenje tehnik prizemljitve, uravnavanja čustev ter razlikovanja med preteklostjo in sedanjostjo, da bi posameznikom pomagal obvladovati disociativne simptome. 

Naloga terapevta skratka sploh ni nekakšno 'drezanje v travmo' (te vsebine se bodo - če se bodo in ob tem sploh ni nujno, da se -, 'razkrile' same od sebe, ko bo to za osebo dovolj varno). Naloga psihoterapije je ustvariti varen in empatičen prostor, v katerem z veliko potrpljenja naslovi disociativne simptome.

Priporočilo v branje

A naj se vrnemo h knjigi ... 

"Nekatere knjige po branju ostanejo na polici; druge pa tiho premaknejo mejo tega, kar smo pripravljeni videti, slišati in verjeti. Pričujoča knjiga nedvomno sodi med slednje." - prof. dr. Metka Kuhar

Za več branja: Nataša Zupanc - V očeh kobre