"Če si oseba želi ljubečega odnosa, je treba spoznati lastne sence," pravi terapevtka Petra Vršnik.
Spoznati lastne temne sence in dovoliti življenju, da nas preobrazi
Marsikdo je prepričan, da je v odnosu do drugih ljubeč, naklonjen in vedno pripravljen pomagati, ko ga potrebujejo. Ampak – ali je pripravljen zaznati oziroma slišati odzive ljudi okrog sebe in svoja prepričanja morebiti postaviti pod vprašaj?
Marsikdo ima lahko občutek, da je »dobričina«, ko pa ljudi vprašaš, kako se ob njem počutijo, je slika lahko precej drugačna. Lahko se jim zdi vsiljiv, pretirano prijazen, predvsem pa ljudje čutijo, da ob njem ne morejo izraziti sebe.
Zaskrbljeno poskušanje uresničevanja potreb drugih ne daje topline, ne ustvarja bližine, ne gradi odnosa. Drugi namreč čutijo, da išče uteho za svojo stisko in da v njem ni resničnega zanimanja zanje. Takšen način dajanja izčrpava, tako tistega, ki daje, kot tudi tistega, ki sprejema.
Iluzija o lastni dobroti pomaga osebi pred sabo skriti boleče dele sebe. Tako se ni treba soočiti z bolečino. Ker pa ni razvite sposobnosti stika z bolečimi deli sebe, se prav tako ni možno povezovati z drugimi v delih, kjer obstaja nevarnost, da se ta bolečina prebudi.
Če si oseba želi ljubečega odnosa, je treba spoznati lastne sence. V odnosu se namreč neizbežno prebujajo težki občutki in če z njimi ne zdržimo, vanj vnašamo iluzije, krivične zahteve, nerealna pričakovanja, kjer od drugega pričakujemo, da nas bo potolažil in pomagal pri celjenju ran.
Namesto da bi vsakodnevno iskali pot do sebe, do ljubeče naklonjenosti do vseh delov sebe, tudi temnih, in si tako odprli pot do priložnosti za uresničevanje svojih želja, se oddaljujemo od uspeha.
Borimo se, da bi nam drugi v odnosu dal tisto, kar mislimo, da potrebujemo, vendar se tako oddaljujemo od sebe, od pristnega stika, po čemer vsi tako močno hrepenimo. Namesto da bi ob drugem ubesedili naše hrepenenje po nežnosti, objemih, čustveni in telesni povezanosti, smo velikokrat užaljeni, imamo nenadzorovane izbruhe jeze ali se zapiramo v tišino ter pričakujemo, da drugi to naše hrepenenje dojame, prepozna in pride naproti.
Posledica izsiljevanja drugega bo težko njegovo odprto srce in ranljivost, a se takšne igre kljub vsemu igramo, saj je lažje uprizarjati scene in upati na ugoden razplet, kot pa biti brez maske in ranljivo izraziti svoje potrebe ter s tem tvegati bolečino, v kolikor ne bomo slišani, razumljeni.
Kritika, užaljenost nas oddaljujeta od drugega in uresničitev najglobljih želja je čedalje manj možna. To pa ne pomeni, da težka čutenja, ki se nam v odnosu prebujajo, potlačimo, ampak le da odgovornost za težja čutenja in njihovo razrešitev ne pripisujemo drugemu.
Očitanja, kot so: »Zaradi tebe sem že ves dan tečna in depresivna,« prelagajo odgovornost na drugega. Veliko bolj odgovorno bi se bilo npr. vprašati: »Zakaj sem ves dan tečna in depresivna, če partner ne naredi tistega, kar sem ga prosila? Kaj se skriva za tem in kaj lahko storim, da me ne potegne v vrtinec žalosti, ko partner stori nekaj, s čimer se ne strinjam. Ali lahko najdem neko novo strategijo, kako se soočiti s situacijo, da ne bom več prevzemala vloge kritika oziroma nemočne žrtve?« Včasih to pomeni tudi zapustiti odnos, največkrat pa spremeniti način, kako v odnos vstopiti.
Razvita sposobnost ranljivega vstopanja v odnos prinaša možnost bližine v odnosu, po kateri hrepenimo. V ranljivem govoru ni pritiskanja in manipulacije, ampak prijaznost, naklonjenost do sebe in do drugega. Ni dokazovanja resnice drugemu, ampak samo izražanje občutkov. To pa lahko storimo le, če dobro poznamo lasten notranji svet in če si zaupamo, da bomo dobro, ne glede na odziv sogovornika. Psihoterapija je ena izmed možnih poti, kjer lahko raziskujemo svoj notranji svet in opolnomočimo sebe.
Petra Vršnik, psihoterapevtka
- Preberite si še: Jani Brajkovič: "Bulimija je v kolesarstvu veliko bolj pogosta, kot kaže statistika."
