Jungovska psihoterapija: učinkovita, ker resnično naslavlja vzroke duševnih stisk

7. 6. 2024 | Uredništvo
Deli
Jungovska psihoterapija: učinkovita, ker resnično naslavlja vzroke duševnih stisk (foto: profimedia)
profimedia

Pri jungovski terapiji je pozornost usmerjena v pravi, avtentični 'jaz' klienta in ne tistega, ki ga predstavlja zunanjemu svetu.

Jungovska psihoterapija je poglobljena, analitična oblika pogovorne terapije, katere namen je povezati zavestne in nezavedne dele uma, da bi se človek počutil uravnoteženo in celovito.

Kako je Jung spremenil svet

Terapijo je zasnoval Carl Gustav Jung, švicarski psihiater, ki je deloval v začetku 20. stoletja. Jung je bil izbrani varovanec Sigmunda Freuda, čeprav sta se pozneje razšla zaradi različnih idej o podzavesti.

Poleg Freuda je Jung ena najbolj znanih oseb v zgodovini psihologije. Njegove ideje so vplivale na številne današnje vrste terapij, pa tudi na področja umetnosti, filma, glasbe in kulture na splošno. Pojma 'introvertiranost' in 'ekstravertiranost' je utemeljil prav Jung, njegova pa je tudi ideja o 'kompleksu'.

Sodobni test z detektorjem laži izhaja iz Jungovih vaj z besednimi asociacijami. Umetnik Jackson Pollock je bil predan praktikant Jungove terapije, njegove slike pa so bile pogosto rezultat njegovih poskusov raziskovanja lastnega nezavednega. Osebnostni test Myers-Briggs, ki sicer ne velja več za znanstvenega, pa je razvil Jungov privrženec.

V zadnjih desetletjih so jungovsko psihoterapijo, ki vključuje elemente misticizma in vere, po priljubljenosti prehitele terapije, ki so bolj utemeljene na empiriji in dokazih. Kljub temu se Jungovska psihoterapija izvaja še danes in ohranja zveste kliente in izvajalce.

Kdaj se uporablja jungovska psihoterapija

Jungovska terapija poskuša razložiti celotno človeško psihologijo, zato jo je mogoče uporabiti za obravnavo skoraj vseh duševnih motenj, s katerimi se ljudje srečujejo. Najpogosteje so to:

Primerna je tudi za vse, ki želijo globlje razumeti sebe in so se pripravljeni zavezati delu v terapevtskem procesu.

Kaj lahko pričakujete od terapije

Pri jungovski psihoterapiji mora pacient s pomočjo terapevta raziskati svoj zavestni in nezavedni um, da bi vzpostavil ravnovesje na področjih svoje osebnosti, ki niso usklajena, ter ustvaril enotnost med zavestnim in nezavednim umom.

Jung je predlagal več tehnik za spoznavanje, kaj vsebuje nezavedni um, vključno z naslednjimi:

  • Analiza sanj: Jung je na sanje gledal kot na sporočila nezavednega uma. Jungovski terapevti verjamejo, da je mogoče z analizo sporočila interpretirati in jih uporabiti kot informacije, ki pomagajo pojasniti, zakaj je klient slabo razpoložen in katere vidike njegove osebnosti si je potrebno bolje pogledati, da bi dosegli ravnovesje in enotnost. 
  • Besedne asociacije: Pri vajah besednih asociacij bo jungovski terapevt izrekel določene besede in beležil, koliko časa bo klient potreboval, da se bo odzval s prvo stvarjo, ki mu bo prišla na misel. Terapevt lahko seznam ponovi še drugič ali tretjič in pri tem beleži spremembe v odzivih in odzivnih časih. Spremembe v odzivih med testi ali nepravilnosti v času, ki ga klient potrebuje, da se odzove, naj bi bile poučne in naj bi nakazovale področja, glede katerih klient čuti stisko. 
  • Terapije z umetnostjo in plesom: Jungovski analitiki verjamejo, da so slikanje, risanje in ples kanali, prek katerih se lahko nezavedni um izrazi, in da lahko vaje same pomagajo odpraviti področja klientovih tegob, ki se pojavljajo pri njegovem umetniškem ustvarjanju. 

Nedavna metaanaliza empiričnih študij o rezultatih jungovske terapije poroča, da so mnogi pri zdravljenju uspešni, saj so ugotovili 'znatno izboljšanje' simptomov in medosebnih težav. Poleg tega je analiza pokazala, da izboljšave trajajo tudi po koncu zdravljenja, saj se klienti glede na to, kar so se naučili, še naprej izboljšujejo sami.

Terapija se loteva izvora težav

Jungovska psihoterapija se bolj osredotoča na izvor težave kot na njene manifestacije ali simptome.

Jung je verjel, da senca, posameznikove potlačene izkušnje in spomini, v kombinaciji s 'kolektivnim nezavednim' ali prirojenimi skritimi vzorci prepričanj, ki so temelj psihe slehernika, povzročajo neravnovesje med zavestjo in nezavednim, kar pa škodljivo vpliva na posameznikovo čustveno življenje. 

Bistvo Jungove teorije je v konceptu arhetipov - vrojenih, univerzalnih prototipov za ideje, ki oblikujejo človeške izkušnje.

Ključni med njimi so Jaz, Senca, Anima/Animus in Persona. Ko jih razumete in integrirate, vas lahko ti arhetipi vodijo k osebni rasti in samouresničevanju.

Pri analizi mora pacient raziskati te sile in vplive, da bi dosegel enotnost med zavestnim in nezavednim umom. Uspeh v tem prizadevanju Jung imenuje 'individuacija' ali celovitost. Jung je verjel, da individuacija predstavlja človekovo pravo naravo in da se bo pacient ob njenem doseganju počutil zadovoljnega in popolnega.

Če poskušamo zgolj ublažiti simptome, ne bomo rešili osnovnih težav. Te se bodo po Jungovem prepričanju slej ko prej vrnile.

Štiri stopnje jungovske psihoterapije

Za krmarjenje po zapletenih vodah človeške psihe je potreben strukturiran pristop. V svetu jungovske psihoterapije to potovanje zato ni prepuščeno 'naključju', temveč poteka po jasnem vzorcu.

Carl Jung je opredelil štiri kritične faze, skozi katere gredo terapevti in klienti, vsaka od njih pa ima svoj pomen in izzive.

Čeprav so te faze linearne, se pogosto prepletajo, kar omogoča tekoč, na klienta osredotočen pristop.

1. Izpoved

Ta faza pogosto velja za temelj terapevtske poti, saj gre za soočenje in ubeseditev prej neizrečenih ali prikritih osebnih zgodb in težav. Pri tem terapevt deluje kot sočuten poslušalec in pacientu ponudi varen prostor, v katerem lahko izrazi svoje travme, strahove in želje. To je faza razbremenitve, v kateri priznanje lastne ranljivosti postavi temelje za poglobljeno introspekcijo.

2. Pojasnjevanje

Tu pride v ospredje analitična plat analitične psihologije. Na tej stopnji terapevt pomaga klientu pri razumevanju njegovega zavestnega uma, pri čemer ga ozavešča o vedenjskih vzorcih, obrambnih mehanizmih in izkrivljanjih. V nasprotju s psihoanalizo Sigmunda Freuda, ki pogosto poudarja pretekle izkušnje, se jungovsko pojasnjevanje osredotoča na sedanjost in razumevanje trenutnega vedenja v kontekstu preteklih izkušenj in prihodnjih potencialov.

3. Izobraževanje

Ta stopnja se vrti okoli uporabnosti spoznanj iz prejšnjih stopenj in njihovega prenosa v izvedljive korake za osebno rast. Terapevti kliente usmerjajo pri osmišljanju njihovih sanj, vsakodnevnih izkušenj in interakcij s svetom ter jih povezujejo z Jungovo teorijo, zlasti s koncepti arhetipov in dinamiko med zavestnim in nezavednim svetom.

4. Preobrazba

V zaključni fazi se zgodijo globoke osebne spremembe. Gre za spravo s svojo Senco, integracijo lekcij iz Anima ali Animusa in približevanje končnemu cilju individuacije. Tu začne klient usklajevati svoje osebno nezavedno s kolektivnim nezavednim in se uskladi s celovitejšim, pristnejšim jazom. Terapevt tesno sodeluje, da bi olajšal to notranjo alkimijo in zagotovil resnično in trajno preobrazbo.

Individuacija

Vsaka stopnja jungovske psihoterapije je sicer ločena, vendar soodvisna. Nemoten prehod iz ene stopnje v drugo zagotavlja celostno raziskovanje psihe, ki se giblje od spoznanja do razumevanja, uporabe in na koncu do globoke osebne preobrazbe.

Preberite si tudi: