Zakaj občutek varnosti, da lahko ostanemo z emocijo, spreminja možgane?
V terapevtskih pogovorih o čustvih pogosto domnevamo, da je bistvo v tem, da čim natančneje ugotovimo, kaj nekdo čuti, in to tudi pravilno poimenujemo. Toda sodobna nevroznanost kaže, da se prava sprememba ne začne pri besedi, temveč pri občutku varnosti.
Ključno vprašanje ni, ali je emocija pravilno označena, temveč ali se možgani počutijo dovolj varne, da lahko ostanejo z izkušnjo – brez hitenja k hitri razlagi, etiketi ali zaključku. Prav ta sposobnost, da človek zdrži s tem, kar se dogaja v telesu in notranjem svetu, je tista, ki postopoma preoblikuje možganske napovedi, način regulacije in tudi odnos do lastnih čustev.
V nadaljevanju je razloženo, zakaj je to pomembno – in zakaj relacijska varnost (v odnosih in v terapiji) dobesedno spreminja način delovanja možganov.
- Preberite si še: Materin stres med nosečnostjo vpliva na možgane otroka, posledice pa so DOLGOROČNE! (dr. Gabor Maté)
Čustva niso nekaj, kar odkrijemo
Dolgo časa je prevladovalo prepričanje, da so emocije nekaj, kar imamo v sebi, nato pa jih le “najdemo” in poimenujemo. V resnici pa možgani ne začnejo z eno samo emocijo, ki čaka na pravo oznako.
Možgani najprej zaznavajo tok podatkov:
- signale iz telesa (srčni utrip, dih, napetost, toploto, pritisk v prsih, vozle v želodcu)
- signale iz okolja (zvoke, svetlobo, dogajanje)
- signale iz odnosa (ton glasu, mimiko, varnost, grožnjo, sprejetost)
Ti podatki niso že sami po sebi “jeza”, “žalost” ali “strah”. To postanejo šele, ko jih možgani razvrstijo v nek pomen. Možgani na podlagi preteklih izkušenj in naučenih konceptov ocenijo, kaj ti telesni in kontekstni podatki najverjetneje pomenijo. Zato emocija ni odkritje, temveč konstrukcija, ki nastane, ko možgani iz podatkov naredijo razlago.
Čustvena izkušnja ne potrebuje vedno enega samega končnega odgovora
Čustva so lahko mešana, večplastna ali začasno nejasna. V človeku se lahko hkrati pojavita na primer žalost in olajšanje, hrepenenje in odpor, ljubezen in jeza.
Vendar možgani v nekaterih okoljih nimajo razkošja, da bi lahko dolgo ostali pri takšni nejasnosti.
Če je bilo v preteklosti izražanje čustev povezano z odnosnim tveganjem – kritiko, sramom, posmehom, izgubo bližine, kaznijo ali konfliktom – so se možgani naučili nekaj zelo logičnega: nejasnost je nevarna. V takšnem okolju je bilo varneje čustvo čim prej razložiti in ga spraviti v družbeno sprejemljivo obliko.
To pomeni, da se lahko čustveni pomen “stisne” v nekaj hitrega in domačega:
- v splošne izjave (“v redu sem”, “nič mi ni”, “samo utrujen/a sem”)
- v hitro razlago, ki ohranja harmonijo (“saj ni nič takega”, “pretiravam”, "bo že bolje")
- v takojšen zaključek, ki prepreči konflikt ali izpostavljenost
To je prilagoditev. Možgani so se naučili napovedi, ki so bile koristne za preživetje v odnosih.
Relacijska varnost: kaj je in zakaj je odločilna
Relacijska varnost ne pomeni, da nas nekdo spodbuja, naj čim več govorimo o tem, kar čutimo. Pomeni nekaj bolj subtilnega: da odnos omogoča, da lahko ostanemo z izkušnjo tudi takrat, ko še ne vemo, kaj točno čutimo.
V varen odnos je običajno vpisano nekaj ključnih sporočil:
- ni nuje, da takoj razložimo, kaj se dogaja
- ni zahteve, da moramo čustvo poimenovati, da bi bilo “veljavno”
- ni kazni za negotovost ali počasnost
- ni pritiska, da moramo biti takoj “razumni” ali “pozitivni”
Ko se človek v takem odnosu zadrži pri izkušnji, se zgodi nekaj pomembnega: možgani ostanejo dlje pri surovih telesnih signalih. Namesto da bi čim prej izbrali eno znano etiketo, lahko dovolijo, da se podatki pokažejo v vsej širini in kompleksnosti.
Takrat se začnejo odpirati informacije, ki so bile prej "nedostopne":
- spreminjajoče se telesne zaznave
- več notranjih “tokov” hkrati
- nasprotja, ki še nimajo rešitve
- občutki, ki niso takoj poimenljivi
Zakaj poimenovanje emocij ni cilj?
Seveda so besede koristne. Poimenovanje emocij lahko pomaga:
- urediti notranjo izkušnjo
- lažje komunicirati z drugimi
- dati občutkom pomen in obliko
- zmanjšati kaos
Vendar je bistvena razlika v tem, ali je poimenovanje cilj ali orodje. Če postane poimenovanje cilj, potem človek pogosto preskoči izkušnjo. Možgani hitro izberejo najvarnejšo oznako – ne nujno najbolj resnično. Če pa poimenovanje ostane orodje, se lahko pojavi kasneje, ko je izkušnja že dovolj “prebavljena”, da se pomen izoblikuje iz notranje realnosti in ne iz nuje.
V varnem odnosu se pogosto zgodi zanimivo: etikete začnejo prihajati natančneje, vendar bolj spontano. Človek ne išče besed na silo, temveč se beseda pojavi kot spontan zaključek procesa.
Kaj se dogaja v možganih?
Možgani ves čas skušajo predvideti, kaj pomenijo telesni signali, in kako se je treba pripraviti. Pri tem uravnavajo telo (alostaza): energijo, stresne odzive, napetost in obnovo.
Ko je človek v odnosnem tveganju, možgani napovedujejo, da je čustvena nejasnost nevarna in draga. Zato morajo hitro zapreti odprto vprašanje: “Kaj je to?” in ga prevesti v nekaj, kar omogoča varno vedenje.
Ko pa je relacijska varnost dosledno prisotna, se zgodi nova vrsta učenja: možgani dobijo ponavljajočo izkušnjo, da negotovost ni kaznovana. Čustvena nejasnost ni katastrofa in ni treba, da se vse takoj razreši.
Sčasoma to posodobi možganske napovedne modele:
- čustvene podatke je mogoče držati dlje časa
- notranja regulacija postane prožnejša
- pomen ni več treba “stisniti” v prve znane kategorije
- človek lažje loči med starimi obrambnimi razlagami in resničnimi sedanjimi občutki
Zakaj je to pomembno v terapiji in tudi širše v kulturi?
V mnogih okoljih, še posebej v kolektivističnih kulturah ali v družinah, kjer je harmonija visoka vrednota, hitro čustveno kategoriziranje pomaga ohranjati odnose, zmanjšuje napetosti, stabilizira vloge.
Terapija te veščine ne želi razgraditi. Želi ji dodati še eno možnost: prostor, kjer je čustvena nejasnost varna. Kjer človeku ni treba takoj “vedeti”, kaj čuti, da bi bil razumljen. Kjer je dovoljeno zgolj ostati pri surovi izkušnji in jo raziskovati.
Ko je v terapevtskem odnosu prostor tako za besede kot za odloženi zaključek, se zgodi tisto, kar je marsikdo prvič v življenju izkusil: dovoljenje, da obstajamo v procesu brez kazni. In prav to je tisto, kar sčasoma poglablja razumevanje čustev ter krepi notranjo regulacijo.
Varnost pred besedo
Torej; natančno poimenovanje emocij je lahko koristno, vendar ni jedro spremembe. Jedro je varnost – občutek, da se lahko z emocijo zadržimo, jo opazujemo in ji dovolimo, da se razkrije v svoji kompleksnosti.
Ko se možgani naučijo, da negotovost ni nevarna, se začnejo spreminjati: napovedi postanejo bolj prožne, regulacija čustev bolj stabilna, notranja izkušnja pa bolj bogata in resnična.
Besede lahko pridejo kasneje. Najprej je pomembno, da je izkušnja varna.
Vir: psychologytoday.com,avtorica Joyce Vromen, psihologinja
