Ko nas preplavijo tesnoba, žalost, strah ali močna jeza, večina ljudi naredi isto stvar. Začnemo pretirano razmišljati in analizirati. Zakaj se tako počutim? Kaj je narobe z mano? Kako naj to čim prej ustavim? Kaj moram narediti, da bo ta občutek izginil?
Na prvi pogled se zdi tak odziv logičen. Če imamo težavo, jo želimo razumeti. Toda pri čustvih pogosto velja ravno nasprotno. Bolj kot jih skušamo analizirati v trenutku, ko nas preplavljajo, bolj ostajamo ujeti v njih.
Nevroznanstvenik Russell Kennedy, ki se ukvarja s travmo, zato poudarja pomembno razliko: občutiti čustvo ni isto kot razmišljati o njem.
Čustvo ni misel
Ko rečemo, da moramo "začutiti čustvo", si mnogi predstavljajo, da moramo analizirati svojo preteklost, razumeti vse vzroke ali poiskati popolno razlago. V resnici to ni občutenje. To je razmišljanje.
Čustvo se ne dogaja v naših mislih. Najprej se zgodi v telesu.
Morda začutite stiskanje v prsih. Krč v želodcu. Kepo v grlu. Pospešeno bitje srca. Plitko dihanje. Napetost v čeljusti ali ramenih. Bolečino v glavi. To so telesni izrazi čustev.
Misli pogosto še okrepijo alarm
Predstavljajte si, da vas nenadoma preplavi tesnoba. V istem trenutku se lahko v glavi sproži plaz misli:
"Zakaj sem spet takšen? Kaj če bo vedno tako? Kaj če se mi meša? Kako naj to ustavim?"
Čeprav želimo s tem pomagati sebi, možgani pogosto naredijo ravno nasprotno. Vsaka nova katastrofična misel živčnemu sistemu sporoča, da nevarnost še vedno obstaja. Telo zato ostaja v stanju pripravljenosti.
Ni nenavadno, da zaradi tega srce začne biti še hitreje, mišice postanejo še bolj napete, dihanje pa še bolj plitko.
Z mislimi torej pogosto ne moremo priti iz občutka. Lahko pa gremo skozi občutek.
- Preberite si tudi: Preprost trik, ki lahko pomaga ob TESNOBI ali PANIKI
Naslednjič se vprašajte nekaj drugega
Namesto vprašanja: »Zakaj se tako počutim?«
se poskusite vprašati: »Kje v telesu to čutim?«
Morda boste opazili pritisk v prsnem košu, vozel v želodcu, napetost v vratu, tresenje v rokah, toploto v obrazu, težo v ramenih bolečino v glavi...
Ko občutek opazite, ga ne poskušajte spreminjati. Ne razlagajte si ga, ne ocenjujte ga in ne iščite njegovega izvora. Samo ostanite z njim.
Dovolite telesu, da naredi svoje
Naše telo je ustvarjeno tako, da se čustveni odzivi sčasoma spreminjajo. Toda pogosto jim tega ne dovolimo. Poskušamo jih potlačiti, zamotiti, razložiti ali pobegniti pred njimi.
Ko pa za nekaj trenutkov ostanemo prisotni ob telesnem občutku, brez dodatne zgodbe, se pogosto zgodi, da se krč začne mehčati, dih postane nekoliko globlji. Napetost spremeni obliko ali mesto. Občutek lahko postopoma izgubi svojo intenzivnost.
To ne pomeni, da izgine v nekaj sekundah. Pomeni pa, da se začne premikati. Čustva so po svoji naravi gibanje. Pogosto obstanejo prav takrat, ko se z njimi začnemo boriti.
Poskusite to preprosto vajo
Torej, ko vas naslednjič preplavi močno čustvo, za trenutek obstanite in ga ne poskušajte na tej točki še razumeti.
Namesto tega naredite naslednje:
- nežno usmerite pozornost v telo,
- opazite, kje je občutek najmočnejši,
- poimenujte ga brez presojanja: »Tukaj je pritisk.« »Tukaj je toplota.« »Tukaj je stiskanje.«
- dihajte nekoliko počasneje, kot običajno,
- ostanite ob občutku približno minuto ali dve, ne da bi iskali razlago.
Če opazite, da misli odtavajo v analizo, jih ni treba ustavljati. Le nežno se vrnite k telesu, občutku in dihu.
Včasih največ naredimo prav takrat, ko ne poskušamo ničesar popraviti. To ne pomeni, da razlogi za čustva niso pomembni. Včasih je zelo koristno raziskati, zakaj se določeni občutki pojavljajo. Toda za to je primernejši trenutek, ko se živčni sistem nekoliko umiri.
Ko smo sredi čustvenega viharja, telo ne potrebuje razlage. Potrebuje občutek, da je lahko varno tudi z neprijetnim občutkom.
Naslednjič se torej ne sprašujte:
»Zakaj se tako počutim?«
Ampak: »Kje v telesu to čutim? In ali si lahko za nekaj trenutkov dovolim samo biti s tem občutkom?«
Na ta način čustva ne boste odgnali, ampak mu boste dovolili, da pride in tudi odide.
Vir:
View this post on Instagram
