Kako premagati tremo pred javnim nastopanjem: "Najprej prenehajte razmišljati o sebi"

"Če želite premagati tremo pred javnim nastopanjem, najprej prenehajte razmišljati o sebi," za Harvard Business Review svetuje učiteljica javnega nastopanja Sarah Gershman.

Strah pred javnim nastopanjem pozna večina ljudi. In ko profesorica Sarah Gershman vpraša svoje stranke, kaj jih vznemirja, vedno odgovorijo enako:

"Ne maram, da me gledajo."
"Nočem biti v središču pozornosti."

Iz tega sledi, da se skoraj vsi, ki morajo spregovoriti pred množico ljudmi, sprva izogibajo vzpostavljanju očesnega stika z ljudmi v občinstvu. In ravno v tem je težava, trdi Gershman. "Izogibanje neposrednemu očesnemu stiku se morda zdi učinkovita strategija za obvladovanje strahu pred javnim nastopanjem, v resnici pa povzroči še večjo nervozo."

Da bi razumeli, zakaj, se moramo vrniti v prazgodovino, ko so ljudje oči, ki so nas opazovale, dojemali kot eksistenčno grožnjo.

Pradavni strahovi

Te oči so bile verjetno plenilci. Ljudje so se dobesedno bali, da jih bodo žive pojedli. Kot odziv na to prazgodovinsko resničnost se je amigdala, del možganov, ki nam pomaga pri odzivanju na nevarnost, sprožila s polno paro. Ko se sproži odziv 'boj ali beg', razumljivo občutimo močan stres in tesnobo. Kaj ima to opraviti z javnim nastopanjem? Izkazalo se je, da vse.

Gershman z bralci nato najprej deli slabo novico: "Naši možgani so ta starodavni strah pred opazovanjem prenesli na javno nastopanje. Z drugimi besedami, trema pred javnim nastopanjem je v našem DNK. Javno nastopanje doživljamo kot napad. Fiziološko zaznavamo občinstvo kot ogrožajočega plenilca in se nanj primerljivo odzovemo."

Telesni odzivi mnogih ljudi med javnim nastopom njene besede potrjujejo. Znaki so namreč na las podobni telesnim odzivom v trenutkih nevarnosti, t.j. zadihanost, rdečica na obrazu, tresenje.

"Zato se danes, ko moramo spregovoriti pred skupino in čutimo, da nas ti opazujejo, počutimo boleče vidne, kot jamski človek, izpostavljen dnevni svetlobi. In ker nam možgani sporočajo, da smo napadeni, naredimo vse, kar je potrebno, da se zaščitimo. Med seboj in virom nevarnosti - v tem primeru občinstvom - zgradimo zidove, da bi odbili napad in omilili nevarnost."

Kako so videti ti zidovi? Gershmanova spomni: "Osredotočimo se na diapozitive. Gledamo navzdol. Umaknemo se v svoje zapiske. Pri vsem tem ne upoštevamo ljudi pred nami in si želimo, da bi bili nevidni. Tudi najbolj samozavestni govorniki najdejo načine, kako se oddaljiti od občinstva. Tako smo pač programirani."

Pomirjanje amigdale

Na srečo obstaja rešitev - in to je: človeška dobrodejnost.

"Ključ do pomiritve amigdale in razorožitve našega organskega gumba za paniko je v tem, da se preusmerimo od sebe - od tega, ali bomo kaj naredili narobe in ali nas bo občinstvo imelo rado - k pomoči občinstvu."

Študije so pokazale, da povečanje prijaznosti in dejanja dobrohotnosti do drugih pomirjajo amigdalo in aktivirajo vagusni živec, ki lahko umiri odziv boj ali beg.

"Ko smo prijazni do drugih, se počutimo mirnejše in manj pod stresom. Enako načelo velja tudi pri javnem nastopanju. Ko se govora lotimo v duhu velikodušnosti, preprečimo občutek, da nas napadajo, in začnemo biti manj nervozni."

Se sliši enostavno? Žal ni. Ampak Gershmanova ima v rokavu tri dragocene nasvete.

1. Ko se pripravljate na nastop, pomislite na svoje občinstvo.

Ko se začnemo pripravljati na svoj nastop, je pogosta napaka, ki jo naredimo vsi, da začnemo s temo. Tako se spustimo v podrobnosti - in težje porušimo zid med nami in drugimi. Namesto tega začnite z občinstvom.

Preden se poglobite v izbrano temo, se vprašajte: Kdo bo v sobi? Zakaj so tam? Kaj potrebujejo? Pri odgovorih bodite natančni.

Ugotovite potrebe občinstva, tako izrečene kot neizrečene, in oblikujte sporočilo, ki bo neposredno odgovarjalo na te potrebe.

2. Tik preden spregovorite, preusmerite svoje možgane.

Tik preden spregovorite, ste najbolj nervozni. To je trenutek, ko vam možgani pravijo: "Vsi me obsojajo. Kaj če mi ne bo uspelo?" Prav v tem trenutku lahko možgane preusmerite.

Spomnite se, da ste tu zato, da pomagate občinstvu. Odločno povejte svojim možganom: "Možgani, ta predstavitev ni namenjena meni. Gre za to, da pomagam občinstvu."

Sčasoma, najkasneje po šestem takšnem nastopu, bodo vaši možgani začeli razumeti, za kaj v resnici gre, in postali boste manj nervozni.

3. Med govorjenjem vzdržujte očesni stik.

Ena največjih napak, ki jih delamo, je, da govorimo z ljudmi kot skupino. Pregledujemo prostor in poskušamo videti vse hkrati, na koncu pa ne navežemo stika z nikomer.

Na drugi strani je občinstvo, v katerem vas vsaka oseba posluša kot posameznika. Zato je najboljši način, da se povežete z občinstvom, ta, da jih nagovorite kot posameznike.

"Kako? Tako, da vzdržujete očesni stik z eno osebo na misel ali stavek. Z osredotočanjem na eno osebo naenkrat dajete vsem v sobi občutek, da govorite samo z njo."

Kar je težko storiti, saj smo vajeni pregledovati prostor.

Neposreden očesni stik je prav tako lahko sprva neprijeten, a boste zaradi tega manj nervozni, ko boste to bolj vadili.

Sarah Gershman je vodstvena govornica in izvršna direktorica podjetja Green Room Speakers. Je profesorica na McDonough School of Business na univerzi Georgetown, kjer poučuje javni govor voditeljem z vsega sveta. Zgornje nasvete smo povzeli po njenem članku za Harvard Business Review.

Preberite si tudi: