Kako se "raziti" s svojim terapevtom?

15. 11. 2024
Deli
Kdaj je čas za zaključek psihoterapije in kako to izpeljati? (foto: Profimedia)
Profimedia

Če ste kdaj bili na psihoterapiji, zagotovo veste, da je odnos s terapevtom edinstven. Zato tudi prenehanje obiskovanja terapije ni enostavno.

Odnos s terapevtom je eden najbolj intimnih odnosov, ki ga imamo. Psihoterapevtu zaupamo vse svoje najbolj globoke dvome, strahove in skrite misli, ki jih morda ne delimo z nobenim drugim. Zato ni nobeno presenečenje, da je takšen odnos tudi težko zaključiti.

"Tudi ko ljudje čutijo, da terapije ne potrebujejo več, lahko odhod povzroči tesnobo," je za portal nytimes.com dejal profesor psihhologije, dr. John Norcross. Ob tem je dodal, da je vseeno izredno pomembno, da terapijo zaključimo na ustrezen način.

Mnogi terapevta enostavno pričnejo ignorirati in se mu ne javljajo več, a strokovnjaki opozarjajo, da to ni niti najmanj produktiven pristop k situaciji. "Zaključek terapije je zelo pomemben del procesa. Ponuja nam priložnost, da uporabimo orodja, ki smo jih s pomočjo terapije dobili," pravi psiholog dr. Derek Seward.

S tem se strinja tudi dr. Nocross: "Ravno s tem, ko se izognemo 'težkemu delu' odnosa in bežimo od problemov, krepimo vedenje, ki je v veliko primerih zaslužno, da smo na terapijo sploh prišli."

Kako se odločiti, ali je čas za konec terapije, in kako izpeljati 'razhod' s terapevtom? Tukaj je nekaj nasvetov, ki vam bodo v pomoč. 

Razmislite o svojih ciljih

Ko razmišljate o tem, ali psihoterapijo sploh še potrebujete, si vzemite nekaj trenutkov in razmislite, ali ste že dobili tisto, kar ste iskali. Opomnite se, s kakšnim ciljem ste prišli na terapijo.

Kako ste se takrat soočali s težavami in kako sedaj? Ste izpolnili svoje cilje? Ste zdaj pridobili orodja, da lahko sami krmarite po svojem življenju in se soočate z izzivi? Ocenite svoj napredek in razmislite, ali ste dosegli tisto, kar ste si želeli.

Bodite neposredni

Terapevtu iskreno izrazite, zakaj razmišljate o odhodu. Morda opažate, da terapija enostavno ni dovolj zadovoljiva, da bi jo še obiskovali. Tudi v tem primeru je pomembno, da ostajate neposredni.

"Izrazite svoje nezadovoljstvo z elementi terapije, ki ne delujejo, in raziščite, ali je mogoče kaj storiti, da bi spremenili potek zdravljenja. Vsak kompetenten  terapevt se bo pacientu zahvalil za njegov pogum in odkritost," svetuje dr. Norcross. 

Sestavite načrt po prekinitvi

Kaj se bo zgodilo po tem, ko prekinete s terapijo? Razmislite o tem, kako bi lahko prekinitev terapije vplivala na vaše življenje in na katere izzive bi ob tem morda naleteli. Dobro je, da se o načrtu za prihodnost pogovorite tudi s terapevtom.

"S terapevtom se pogovorite o tem, kaj je naslednji korak. Kaj boste storili, ko se znajdete pred izzivom? Se imate možnost vrniti, če bi to želeli? Nekateri terapevti morda ne bodo mogli sprejeti nazaj, zato se posvetujte o drugih možnostih. Kakšne želje imate glede nadaljnega odnosa s terapevtom? Če živite na enakem območju, se pogovorite tudi o, kaj lahko pričakujete, če se denimo srečata v trgovini," pravi dr. Seward.

Naj bo vaša zadnja ura smiselna

Dobro je poiskati način, s katerim se boste spomnili vaše zadnje ure terapije. Sploh, če ste jo obiskovali več časa, si vzemite nekaj trenutkov in razmislite o svojem napredku. Opomnite se na vse, kar ste dosegli.

Psihoterapevtka Dontea’ Mitchell-Hunter pravi, da sama zadnjo sejo spremeni v pravo slavje. "Zadnje ure imenujem 'diplomiranje'. Mislim, da je to nekaj, kar je vredno praznovanja. Skupaj sva prebrodila težke trenutke in zdaj lahko sam krmariš skozi svoje življenje. Čestitke!"

Dr. Norcross je povedal, da so nekatere njegove stranke zadnji dan prinesle pecivo ali torte. Drugi so jokali in bili zaradi 'razhoda' žalostni. "Vse je normalno," je ob tem opozoril.

Ko zaključujete s terapijo je pomembno predvsem, da zaupate sebi in svojim občutkom. Sami najbolj veste, ali je res čas za razhod. Močno pa vam bo koristilo, če svoje misli izrazite tudi svojemu terapevtu, saj bosta tako skupaj lahko poiskala rešitev, ki bo najboljša za vas.

Vir: nytimes.com