Zakaj nekateri mislijo, da jo imajo, a je nimajo, medtem ko tisti, ki jo res imajo, mislijo, da je nimajo?
Terapevtski model notranjega družinskega sistema, ki jo zadnja štiri desetletja razvija psihiater Richard Schwartz, je v besednjak običajnih ljudi uvedel jezik delov. Ti izpovedujejo, da ima vsak človek 'svoje dele'.
Eno je gotovo. Zagotovo imamo vsi ego stanja. Ego stanja so v osnovi prilagoditve na različne življenjske okoliščine, interakcije in odnose.
Ali če ponazorimo z nekaj preprostimi primeri: To, kako se obnašamo in počutimo v službi, se razlikuje od tega, kako se obnašamo in počutimo doma pri svojih starših, kar je spet drugače od tega, kako se obnašamo pri sebi doma, pa drugače od tega, kako se obnašamo in počutimo v telovadnici, in drugače od tega, kako se obnašamo in počutimo na počitnicah.
Ta ego stanja pa še zdaleč niso enaka alterjem ali dobro definiranim, z amnezijo ločenim delom ljudi s kompleksnimi disociativnimi motnjami ali disociativnimi identitetami. Še zdaleč ne.
Koncepta notranjih delov in alterjev sta navkljub vsemu sorodna, a le če nanju gledamo na način, kot so si podobni, pa vendarle različni pojmi otožnost, žalost in depresija.
Še najbolj pravilno bi bilo skratka reči, da obstajajo na spektru.
Na spektru mnogoterosti
Dr. Richard C. Schwartz je ustanovitelj modela notranjih družinskih sistemov. Gre za zelo učinkovit in na dokazih temelječ terapevtski sistem, ki depatologizira večdelne osebnosti tako, da ponuja nov revolucionaren pogled na razumevanje človeškega uma ter odnosov s seboj in drugimi.
Bistvo njegovega terapevtskega pristopa je predvsem vzpostavljanje ljubečega odnosa navznoter, z deli svoje osebnosti, in navzven, z drugimi ljudmi.
"Glavni razlog, da je bila zamisel o mnogoterosti doslej tako patologizirana, so bila senzacionalistična poročila o motnji multiple osebnosti, ki je danes znana kot disociativna motnja identitete. Ko ljudje slišijo, da imate dele, takoj domnevajo, da ste zagotovo nori in da je bil vaš zdrav, enoten um razbit ter razdrobljen nekje tekom življenja. Bila je težka bitka, da smo uveljavili idejo, da je biti mnogoteren nekaj normalnega in da je disociativna motnja identitete le en konec spektra tega, kar smo vsi. Ljudje s to diagnozo sploh niso tako drugačni od nas ostalih, le njihov notranji sistem delov je bil zaradi grozljivih travm iz otroštva bolj razrahljan, kot je to običajno. Tudi zamisel o slišanju notranjih glasov je bila patologizirana zaradi povezovanja s paranoičnimi ali nasilnimi glasovi, ki jih slišijo ljudje, ko so v blodnjavih epizodah, kar je prav tako povsem drugačen pojav od običajnega in vsakodnevnega fenomena zaznavanja notranjih glasov," je Schwarz povedal v intervjuju za Spirituality Health.
Ni vseeno, ker gre za ljudi
Morda se vam bo zmeda glede konceptov in poimenovanj zdela pozornosti nevredna, a postane še kako pomembna, ko se dotakne življenj resničnih ljudi.
"Mnogi ljudje v pluralni skupnosti menijo, da rek, da 'vsi imamo dele', močno minimalizira njihove izkušnje. S čimer se gre strinjati, saj to absolutno ni isto. Terapevtski model notranjega družinskega sistema je v tolikšni meri uveljavil pojme mnogoterosti v pogovore, da mnogi ljudje, ki nimajo disociativne identitetne motnje, zdaj mislijo, da jo imajo, ljudje, ki jo dejansko imajo, pa mislijo, da je nimajo. To seveda ne more pomagati nikomur," še pišejo na Healing The Parts.
Razlika med DELI in ALTERJI
Glavna razlika med 'vsi imamo dele' in tem, da imajo ljudje s kompleksno disociacijo 'alternativna osebnostna stanja' ali 'disociativne identitete' je v tem, kar stroka imenuje 'emancipacija'.
Posledica tega je, kar v Mednarodni klasifikaciji bolezni (ICD) opisujejo kot:
"... motnja identitete, za katero je značilna prisotnost dveh ali več različnih osebnostnih stanj (disociativnih identitet), ki vključujejo izrazite diskontinuitete glede občutka sebe in delovanja."
Razliko gre dejansko videti na spektru:
OBIČAJNI DELI: 'Vsi imamo dele', a so ta stanja običajno bolj ali manj dovolj integrirana v osebnost, da 'osamosvojitveni' faktor izostane. Nobeden od teh delov nima sposobnosti neodvisnega delovanja.
TRAVMATSKI DELI: Stopnja višje na spektru mnogoterosti so ljudje s post-travmatsko stresno motnjo (primarna disociacija) ali mejno osebnostno motnjo (sekundarna disociacija), pri katerih se že razvijejo nekateri ločeni deli (in z njimi osebnostna stanja, ki so praviloma povezana s travmo). Te dela poganjajo čustva ali funkcije, vendar pa nobeden od teh delov še vedno nima zares visoke stopnje emancipacije, kompleksnosti in delovanja.
ALTERJI: O skrajni disociaciji in z njo disociativni motnji identitete (terciarna disociacija) začnemo govoriti šele takrat, ko se poleg vsega naštetega, torej tako 'običajnih' kot 'travmatskih' delov, razvijejo še najmanj dva ali več delov , ki izkazujejo visoko kvaliteto neodvisnosti. Gre za razdelana, osamosvojena in kompleksna osebnostna stanja (disociirane identitete ali alterje) z lastnim naborom spominov, vedenjskih vzorcev in pogosto lastno mrežo znanstev. Prehod iz enega osebnostnega stanja v drugo je nenaden, oseba s to motnjo pa se zaradi amnezičnih barier med temi stanji tega pogosto sploh ne zaveda."
Preberite si tudi:
- Richard Schwartz: "Odkar sem to odkril, se imam za spiritualnega"
- 5 citatov Richarda Schwartza o tem, da v nas ni slabih delov
- Disociativna motnja identitete: "Ko otrok ne more zbežati, se skrije v um"