Krivda je vsem zelo dobro poznan občutek. Zlasti ženske smo tiste, ki krivdo občutimo večkrat kot moški. Včasih se počutimo krive za majhno stvar, včasih za veliko, odvisno, kako jo tolmačimo pri sebi.
Krivimo se za stvari, ki jih nismo naredili ali pa smo jih, a ne dobro. Ko nam kaj spodleti, ko se s kom spremo. Ni pomembno, ali smo res kaj zakrivili ali ne, pa nas krivda vseeno razžira, včasih nam celo ne pusti dihati.
Krivda je zelo povezana z našo vestjo. Ta pa je moralni alarm, opozarja nas, ali smo stvari naredili dobro ali ne. Tako nam krivda omogoča, da se kot bitje psihološko razvijamo. Da lahko popravljamo stvari za nazaj in smo v prihodnje boljši in drugačni. Ima moč, da na novo pregledamo in prevrednotimo svoja dejanja, in nam daje možnost za nov začetek.
Če nas peče vest, ker smo se šefu zlagali ali mu prikrivali, je to hkrati možnost za razmislek o drugačnih možnostih reševanja svojih težav s šefom, ki bodo temeljile na resnici in dobri komunikaciji. Ena od lastnosti krivde je tudi ta, da ima dva konca. Eden je past, ki nas pahne v premlevanje o krivdi, kjer pa se ne dogaja nič drugega, kot da z njeno pomočjo tonemo. Težave ne rešimo, le bolj in bolj se posipamo s pepelom.
"Priznam, da sem kriv."
Lahko nas pripelje celo tako daleč, da obupamo nad sabo. Drugi konec pa je priložnost za lastno spremembo. Priti prek krivde do odgovornosti. “Priznam, da sem kriv. Zdaj pa bom postal odgovoren, da se negativna izkušnja, torej strašen občutek krivde, ne bo več ponovila.”
Krivdo ljudje organsko zelo dobro čutimo. Pravimo, da nas pri srcu ali v želodcu peče, razjeda, ščipa.
Da je krivda bridka kot brinjevec, trpka in ostra bolečina. Kot da bi imeli v sebi rezilo, ki reže po naših organih, stiska srce, nas duši in grize. Kadar ljudi muči krivda, veliko jokajo, povešajo glavo in se izogibajo očesnemu stiku, saj je krivda zelo povezana s sramom. Tesno pa je povezana tudi s fantazijami. V glavi si vrtimo različne filme o dogodku, zaradi katerega občutimo krivdo.
Prevrtavamo jih znova in znova in spreminjamo njihov scenarij. Kako je bilo, ko smo nekaj naredili narobe, kdo vse je bil tam in kaj je rekel, kako bi se lahko drugače izteklo. Kako bi bilo, če bi bilo ali če ne bi bilo ...
Kakšni so torej izhodi iz krivde? Kako jo razrešiti?
Krivdo lahko preoblikujemo iz hudega trpljenja v znosno breme, če je le ne jemljemo kot kazen, ampak kot sredstvo za spremembo svojih dejanj. Prvi korak k olajšanju je priznanje krivde samemu sebe.
Ne glede na to, ali ste dejansko krivi ali se tako le počutite, je pomembno, da si priznate prvo ali drugo. Takoj se boste počutili lažje in si tako odprli vrata k oprostitvi sebi. Če žena, ki je varala, sebi vsak dan vsaj malo odpusti, je že ogromno naredila. Naredila je velik korak naprej, k odgovornosti za danes in jutri. Prek oprostitve sebi pridemo do lastne odgovornosti. Tako se žena, ki je varala, vpraša:
“Kaj bom storila, da mi bo mož spet počasi lahko začel zaupati? Da bova imela nekoč dober in srečen odnos, čeprav se še ne ne zavedam, kako trdo bova morala garati, da prideva do sreče. Na voljo mu bom z vsemi odgovori o prevari, za tolažbo, ki jo potrebuje, kadar se mu po glavi podijo črne misli.
Na voljo mu bom za pogovor, kadarkoli. Za skupno preživljanje prostega časa. Za umik, kadar ga bo potreboval. Naredila bom vse, da bo nama nekoč spet lepo.”
Prelevitev krivde prek oprostitve sebi v odgovornost zase in za bližnje odnose je edini zdrav način, kako preboleti bolečino in trpljenje krivde. Ne moremo je zatreti, pozabiti, kompenzirati s kakšno drugo stvarjo. Morda pa je ravno v tem njena lepota, ta priložnost za notranjo rast človeka, ki nam jo krivda ponuja.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije